31.01.2014

Od kod nam festival? – ali odmev popularnosti Antonína Leopolda Dvořáka

Miha Kozorog sledi rabi besede festival v našem jeziku in prihaja do zanimivih ugotovitev o dveh prevladujočih rabah izraza, ki smo jih Slovenci v svoj jezik vtkali preko omemb skladatelja Antonína Leopolda Dvořáka in sledenja glasbenega dogajanja v Pragi.

Miha Kozorog

Besedo 'festival' so v slovenščino prevzemali nekje na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Fascinacija nad festivalom je bila povezana z imenom skladatelja Antonína Leopolda Dvořáka.

Pred kratkim sem izdal knjigo z naslovom Festivalski kraji: koncepti, politike in upanje na periferiji, pri pisanju katere sem se znašel pred dilemo, katero besedo sploh uporabiti za označevanje sila raznolike palete prireditev, ki same sebe zelo pogosto opisujejo kot festivale, a so vsebinsko tako daleč vsaksebi, kot sta si na primer otroški in festival praženega krompirja. A ni bilo dvoma, da je prava beseda za te načrtovane dogodke ravno »festival«, kajti marketing je bistvena komponenta sodobnih javnih prireditev in je vtkan že v samo besedo »festival«. Zaradi te marketinške magije je neki avtor s področja raziskovanja festivalov pripomnil, da »če imenuješ kulturni dogodek 'festival', avtomatično privabi večje občinstvo, kar je 'čudežen pojav'«.1 Pa ne le »kulturni dogodek« v smislu umetniškega dogodka, ampak »kulturni« v najsplošnejšem pomenu besede – tako kot je, denimo, McDonald's Slovenija avgusta 2013 v svoje restavracije vabil na »festival okusov«. Festival je torej precej lepljiva oznaka.

Toda še nedavno je bila ta beseda v veliko bolj rezervirani rabi, in sicer povezana ravno z umetniškimi kulturnimi dogodki. Na to kažejo slovarji. Po SSKJ je festival »večdnevna prireditev, ki omogoča pregled dosežkov na določenem kulturnem področju«. Po Velikem slovarju tujk je »večdnevna periodična slavnostna prireditev, navadno enkrat na leto, namenjena celostnemu ali izbranemu pregledu tekoče filmske, glasbene, gledališke produkcije«. Festival je torej po tem pojmovanju revijalna prireditev, posvečena določeni obliki umetnosti. To zagotovo ni isti pomen, kot je zgoraj opisani marketinški, zato se zastavlja vprašanje, ali je to tudi izvorni pomen besede oziroma od kod je sploh prišel.

Ko tako kopljemo v preteklost in primerjamo rabe besede »festival« v drugih jezikih, da bi poskusili dognati, kakšne različne pomene lahko ta beseda še nosi, prej ali slej pridemo do latinščine. Latinska beseda festivus pomeni »vesel, radosten, zabaven, veder, boder, živahen, dobrovoljen«, festus pa »svečan, slavnosten, prazničen«. Veselost in prazničnost v tem primeru nikakor nista povezani z umetnostjo, niti ne nujno z načrtovanim dogodkom. Tako je tudi v nekaterih drugih jezikih. Denimo v angleščini, od koder, kot bom poskusil pokazati, je beseda prišla v slovenščino. Tam ima »festival« (vsaj sodeč po slovarjih) precej širok pomen, ki sega od ad hoc veseljačenja (denimo s prijatelji) in dobrega razpoloženja ob nekem dogodku (po domače žura) do raznih načrtovanih javnih dogodkov, vključno tistih tradicionalnih, denimo religijskih. Toda v slovenščino je pronical le eden od pomenov, tisti, ki je povezan z umetniško revialnostjo, torej konceptom javnega postavljanja izbora umetniških del v časovno-prostorsko strnjen pregled. A medtem ko je za dolgo – vse do zlitja festivala z marketinškimi koncepti (še posebej izrazito v času neoliberalne sodobnosti – ostal ta pomen v slovenščini tudi dominanten in stabilno usidran, se zdi, da je na samem začetku, se pravi v času prevzemanja besede, Slovence pritegnil prav s svojim marketinškim potencialom, torej kot produkt neke privlačne popularne kulture. Fascinacija nad festivalom je bila povezana z imenom omewmb.

Besedo so v slovenščino prevzemali nekje na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Nekateri takratni prevodi ne kažejo nobene povezave s kasneje standardno navezavo na glasbo in umetnost. Tako je na primer leta 1912 Viktor J. Kubelka v svoji obsežni knjigi za učenje angleščine besedo predstavil preprosto kot »slavnost, slavje«, torej nikakor v povezavi z umetnostjo. Toda to je bila knjiga, namenjena slovenskim migrantom v ZDA, ki je bila tam tudi natisnjena in ki v Sloveniji verjetno ni imela kakšnega posebnega vpliva, migrantom pa je posredovala najbolj splošen pomen angleške besede festival. Primerilo se je tudi, da so besedo uporabili za označevanje običajnega veseljačenja, kot v primeru zabave angleških mornarjev v Pulju leta 1908, o kateri je časopis Edinost poročal z dobesednim navajanjem imenitno zvenečih angleških besed:

»V ponedeljek se je ob gromenju topov zasidrala angleška eskadra v Puljski vojni luki. […] Zvečer je bil diner v mornariškem kazinu. Včeraj se je vršil 'rout' pri podadmiralu Ripperju in 'festival' v cesarskem gojzdu.«

Toda glavni tok prevzemanja je potekal po nekih povsem drugačnih družbenih tirnicah. Družbene pogojenosti tukaj ne omenjam kar tako oziroma zato, ker zveni bolj imenitno, ampak ker se zdi, da je posebej pomembno vlogo igral neki, takrat izraziti družbeni pojav, to je navdušenje in zgledovanje slovenskih izobražencev pri Čehih. Češka je v tistem času predstavljala pomemben zgled slovenskemu nacionalizmu,2 zato so njen razvoj in tamkajšnje akterje slovenski časopisi zvesto spremljali. Tako tu predlagam, da je beseda »festival« v slovenščino sicer res prišla iz angleščine, vendar »prek ovinka«, to je prek Češke. In kot že rečeno, sta pri tem svojo vlogo igrala tudi spektakel in pop kultura. Zanimivo, da izključno v povezavi z glasbo.

Z besedo, ki je bila za Slovence takrat še nova, je slovensko časopisje predstavljalo tiste glasbene dogodke, ki so bili s svojo spektakelsko pojavnostjo primerljivi z, na primer, olimpijskimi igrami in takrat popularnimi svetovnimi razstavami. Zdi pa se, da so pri tem še posebej pomembno vlogo odigrali uspehi češkega skladatelja Antonína Leopolda Dvořáka na glasbenih festivalih v Angliji. Poročevalec iz Prage je za časopis Slovenec leta 1888 poročal takole:

»V jednem poslednjih dopisov omenjal sem tudi godbenih festivalov v Birminghamu in poročal o Dvořakovi 'Stabat Mater', koji prosluli hymnus je bil na prvem mestu v londonskih in birminghamskih koncertih. […] Godbeni festivali so na Angleškem prave olimpiške igre v glasbenem oziru. Dvořakovemu oratoriju prisustvovala sta dva kardinala in štirje škofje med izbranim občinstvom. Orkester brojil je 142 godcev in pevski zbor 400 glasov. Dirigent je bil znani umetnik dr. H. Richter z Dunaja

Ko je Glasbena matica v Ljubljani leta 1895 uprizorila Dvořákovo delo Mrtvaški ples, je Slovenec ob skladateljevem imenu ponovno omenil njegove festivalske uspehe:

»Ko je Dvořak prvič prodrl v Angliji s svojim 'Stabat mater', izprosil si je od njega prvak med londonskimi založniki Novello, novo vokalno delo v razmerno jednakem obsegu, ki bi činilo program velikanskih glasbenih slavnostij, tako zvanih festivalov, s kojimi se ponašajo Angleži. […] V spoznavanje učinka, ki ga dosega Dvořak s svojo glasbo, ustvarjeni k bogati obilici liriških in dramatiško stopnjevanih momentov 'Mrtvaškega ženina', podajemo v nastopnem nekaj poročil iz angleških časopisov, obelodanjenih o priliki prvega proizvajanja tega veledela v Birminghamskem festivalu, koji je vodil skladatelj osebno. […] Vsi časopisi pa omenjajo, da je slavil Dvořak pri rečenem festivalu triumfe, kakoršnih ni poznal do takrat Birmingham. 'Standard' pripomni, da je pozdravljalo Dvořak toliko vriska, da ga bode slednjega odmev spremljal še takrat, ko se vrne v domovino.«

Festivali so bili torej slovenskemu bralcu predstavljeni kot glasbeni spektakli. Obenem jih je Slovenec omenjal kot angleško posebnost, čeprav je zelo verjetno, da so bili v teh krajih seznanjeni tudi z Wagnerjevimi glasbenimi dogodki v Bayreuthu, ki so tam potekali že od leta 1876. Blišč slednjih je bil namreč izjemen, in sicer tolikšen, da je sprva podpornik Friedrich Nietzsche tudi zaradi izkušnje tega festivala Wagnerju obrnil hrbet, festivale pa označil kot zgolj spektakle brez udeležencev, »mize, polne darov brez prejemnikov«, katerih udeleževanje je bolj povezano z izkazovanjem statusa kot z zasledovanjem vsebine, medtem ko se za kulisami aranžmajev izgublja samo bistvo festivala. »Trik ni prirediti festival, ampak najti ljudi, ki ga lahko uživajo,« je filozof med drugim pripomnil.3 Kakor koli že, pompoznost in blišč so na glasbenih prireditvah začeli posnemati tudi v drugih deželah, in sicer prav na Češkem, kjer pa se je ta trend materializiral ravno kot navdušenje nad Dvořákovimi uspehi. Na Slovenskem so takšen »razvoj« Češke občudovali in pozdravljali, kar lahko preberemo v Domovini iz leta 1904:

»Z velikimi, občudovanja vrednimi koraki se napredovali Čehi zadnja desetletja v vsakem oziru. Z mirno vestjo in s ponosom se lahko kosajo z drugimi kulturnimi narodi na polju političnega, gospodarsko - kulturnega in umetniškega delovanja. […] V začetku prošlega meseca smo imeli priliko diviti se uspehom češke glasbene umetnosti. Ne s prevelikim pompom, a tem uspešneje je triumfovala ista dne 3., 4. in 5. aprila na takozvanem 'razstavišču', kjer se je vršil prvi češki 'glasbeni festival'. Na programu, ki je bil izbran jako kritično, so bili zastopani najboljši češki glasbeniki, je bila zastopana simfonična, vokalna, komorna in klavirna glasba. Le tako vsestransko dovršen in obenem precizno izveden program je mogel omogočiti pozitiven uspeh, ki ga je pri vsej kritičnosti češkega publika, ki ni morda iz gole nacijonalne navdušenosti, ampak ostro sodeč sledilo izvajanju posameznih točk, ta prvi češki 'Hudebni festival' v resnici imel. Uvod k tej veliki slavnosti je tvoril Dvořakov grandijozen oratorij 'Sv. Ljudmila', ki je zasegel celi prvi večer. […] Omeniti mi treba tudi, da je prihitelo divit se češki umetnosti tudi blizu 200 Francozov, ki so nesli pač najlepše spomine iz češke zemlje

Tako tu predlagam, da je beseda »festival« v slovenščino sicer res prišla iz angleščine, vendar »prek ovinka«, to je prek Češke. In kot že rečeno, sta pri tem svojo vlogo igrala tudi spektakel in pop kultura. Zanimivo, da izključno v povezavi z glasbo.

Zanimivo, že v teh zgodnjih idejah o festivalu močno diši tudi po turizmu, kar je danes tako rekoč ena od zapovedi tovrstnih prireditev. V kasnejšem razvoju koncepta »festival« pa je prevladal veliko bolj resnoben podton glasbenih revij, ki je turistično in spektakelsko idejo potisnil nekoliko v ozadje. A preden pridemo do tja in predvsem, da ne bi bilo dvoma, da je med slovenskimi bralci prav uspeh Dvořáka razsvetljeval predstavo o »festivalu« kot glasbenem spektaklu, so tukaj še zapisi ob njegovi smrti leta 1904:

»Kmalu je vzbudila njegova muza pozornost i v Angliji in v le-tej je našel […] svojega mogočnega mecena, ki mu je populariziral ime, ki je naročal pri njem oratorije za velike svoje glasbene festivale. Ob zmagoslavju, ki ga je slavila Dvořákova glasba, je pa došla do solnčnega svita tudi ostala češka glasbena produkcija in je bil torej Dvořák hkratu pionir dobrega imena češke muzike […]« (zapis v Ljubljanskem zvonu).

»Opozorili so na njegove izredne talente Brahms, dalje kritika Hanslick in Ehlert, ki so ga priporočili tudi berolinskemu [sic] založniku Simrocku. Ko pa je Dvořák v dobi festivalov na Angleškem l. 1883. žel kot dirigent svojih skladb velikanske uspehe, se je razširila njegova slava po vsem civilizovanem svetu. Izkazovala se mu je od iste dobe čast za častjo« (zapis v Slovanu: mesečniku za književnost, umetnost in prosveto).

Res je sicer, da so besedo »festival« tu in tam uporabili tudi bolj ohlapno, na primer v Slovencu, ko so leta 1905 smešili postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani in njegovo odkritje opisali kot »festival protiklerikalnega značaja«; ali ko je leta 1907 Edinost lokalno prireditev olepševalnega društva v Gorici ironično opisala kot »veselico, katero je krstilo za 'festival'«. Toda rdečo nit rabe te besede je vendarle narekovalo glasbeno dogajanje, povezano s Češko in Dvořákom. Slovenski narod je tako leta 1905 zapisal, da je »prvi bariton naše opere […] sodeloval kot gost pri tri dnevnem Dvořakovem festivalu v Plznu«. Časopis Soča pa je leta 1906 posvetil članek Dvořáku in festivale omenil takole: »L. 1886 je zložil na poziv drugi veliki oratorij 'Sveta Ljudmila' za veliki festival v Leeds-u na Angleškem.« Slovenec je nato leta 1910 poročal še o uspehih češkega pevskega društva Smetana, ki se je tega leta odpravljalo na mednarodno pevsko tekmovanje v Bruselj, že leta 1904 pa je sodelovalo tudi na glasbenem festivalu v Pragi.

Prva svetovna vojna je festivale za nekaj časa zamrznila. Toda ostali so privlačen pojav, zato so jih začeli oživljati. Pri tem pa se zdi, da je (vsaj pri nas) njihovo spektakelsko konotacijo vse bolj spodrivala ideja revije kot prikaza nabora »vrhunske umetniške ustvarjalnosti«, ki se je potem za dolgo usidrala v slovenskih slovarjih.

Prva svetovna vojna je festivale za nekaj časa zamrznila. Toda ostali so privlačen pojav, zato so jih začeli oživljati. Pri tem pa se zdi, da je (vsaj pri nas) njihovo spektakelsko konotacijo vse bolj spodrivala ideja revije kot prikaza nabora »vrhunske umetniške ustvarjalnosti«, ki se je potem za dolgo usidrala v slovenskih slovarjih. Slovenski narod je sicer leta 1924 pisal o ponovnem začetku festivala v Bayreuthu, ki bi ga lahko imeli za prototip festivalskega spektakla. Ta je bil od leta 1914 zaradi vojne za desetletje zamrznjen, a je sedaj ponovno odpiral dilemo o komercializaciji in participaciji zaradi kvalitete, pisec pa se je čutil dolžnega zagovarjati stališče, da je »ohranil svoj pomen kot mesto, kjer nastopajo najboljši komponisti interpretatorji in kjer se zbirajo iz vseh držav ljubitelji umetnosti, ki ne gredo za tem, da se razvedre po dnevnem naporu ali da zadoste svojim ambicijam, temveč da se dotaknejo v svojih dušah najskrivnejših vprašanj človeškega življenja in etosa. Zato je določeno za te svečanosti mesto Beyreuth [sic], oddaljeno od ostalega kulturnega sveta in poletje, ko so ostala gledališča po drugih mestih zaprta.« Turistično-poletni festivalski princip je na neki način torej potreboval opravičilo, zagotovilo, da so ljudje tam zaradi umetnosti, zaradi »najskrivnejših vprašanj človeškega življenja in etosa«, ne pa zaradi spektakla in osebnih ambicij, kot jim je že prej očital Nietzsche. Toda v tem času je bolj kot Bayreuth pozornost v Sloveniji zbujal neki drug festival, ki je bil veliko bolj povezan z idejo glasbene revije in je potekal v Pragi.

Beseda, ki danes pogosto nastopa kot marketinško orodje, je torej v slovenščino vstopila kot učinek marketinga angleških glasbenih festivalov. Vstopila je kot fascinacija nad spektakelskim predstavljanjem glasbenih del, /.../. Kasneje, morda ravno pod vplivom prvega Mednarodnega festivala za moderno glasbo v Pragi, je spektakelski pomen v precejšnji meri zbledel, v ospredje pa je stopila ideja umetniške revije, sprva prav glasbene.

Mednarodni festival za moderno glasbo je časopis Jutro napovedal že leta 1923, in sicer kot sklop koncertov, ki se bodo konec maja 1924 odvijali v Pragi. 13. junija 1924, kmalu po festivalu, je isti časopis poročal takole: »Za sedaj naj samo zadostuje dejstvo, da je glasbeni festival napravil na vse posetnike velikanski utis in da je bila Jugoslavija na teh svečanostih zastopana po slovenskem komponistu Lajovicu in Srbu Milojeviću.« O tem mednarodnem festivalu sodobne klasične glasbe na Češkem so poročali tudi drugi slovenski časopisi, na primer Edinost in Slovenski narod, slednji v več številkah od marca do junija 1924.

Festivali so v tem času vznikali tudi v drugih evropskih prestolnicah in ti zgledi so botrovali prvim glasbenim festivalom pri nas. Tako lahko o porastu festivalov po svetu beremo, denimo, v napovedi časopisa Jutro iz leta 1924, ki je koncert nekega godalnega kvarteta v Ljubljani oglaševal z njegovo slavo, češ da »je v resnici že svetovno znan, saj nastopa med drugim na vseh glasbenih festivalih, ki se vršijo zadnje dve leti v raznih muzikalnih centrih«. A verjetno je kot posebej pomemben zgled služilo prav dogajanje na Češkem. Skladatelj Miloje Milojević je v eseju, objavljenem leta 1924 v Ljubljanskem zvonu, podrobno recenziral omenjeni prvi Mednarodni festival za moderno glasbo v Pragi, organiziran s strani Mednarodnega združenja za sodobno glasbo. Nato je bil po poročanju skladatelja Slavka Osterca v Novi muziki prav Milojević tudi na čelu jugoslovanske sekcije omenjenega mednarodnega združenja, ko je to leta 1928 priredilo prvi tovrstni jugoslovanski festival – Festival sodobne jugoslovanske muzike. Ti festivali so bili posvečeni predstavljanju dosežkov na umetniškem področju, seveda tudi druženju in izmenjavi mnenj, a nedvomno niso bili več spektakelske prireditve ali ekvivalent »glasbenim olimpijadam«, kot se je o festivalih izrazil neki pisec desetletja poprej. Prireditve, ki so kot prve na Slovenskem nosile ime festival, so bile tako predvsem revijalnega značaja – leta 1932 je ob šestdesetletnici Glasbene matice Ljubljana v Ljubljani potekal prvi slovenski glasbeni festival, leta 1934 pa prvi folklorni in mladinski pevski festival.

Beseda, ki danes pogosto nastopa kot marketinško orodje, je torej v slovenščino vstopila kot učinek marketinga angleških glasbenih festivalov. Vstopila je kot fascinacija nad spektakelskim predstavljanjem glasbenih del, kar naj bi po razumevanju takratnih slovensko pišočih avtorjev beseda tudi zastopala. Kasneje, morda ravno pod vplivom prvega Mednarodnega festivala za moderno glasbo v Pragi, je spektakelski pomen v precejšnji meri zbledel, v ospredje pa je stopila ideja umetniške revije, sprva prav glasbene. Seveda ne marketinško-spektakelski ne revijalno-vsebinski pomen nista nikoli povsem zapustila pomenskih okvirov slovenske besede festival, a zdi se, da se je prevlada enega ali drugega zgodovinsko spreminjala. V današnjem času se je prvi precej ojačal, zato je morda spet na mestu pripomba filozofa, da trik ni prirediti festival, ampak najti (ustvariti?) pravo občinstvo.


Miha Kozorog je avtor knjig Antropologija turistične destinacije v nastajanju: prostor, festivali in lokalna identiteta na Tolminskem (Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2009) in Festivalski kraji: koncepti, politike in upanje na periferiji (Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2013). V letih 2002–2009 je sodeloval pri organizaciji festivala Kreativni tabor Sajeta. Trenutno je sodelavec Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer se raziskovalno posveča popularni kulturi, turizmu, rekreacijskemu avanturizmu in kmetstvu.

1 Greg Richards in Robert Palmer, Eventful Cities: Cultural Management and Urban Revitalisation, Elsevier, Oxford itd., 2010, str. 41.

2 Glej na primer: Jonatan Vinkler, Posnemovalci, zavezniki in tekmeci: češko-slovenski in slovensko-češki kulturni stiki v 19. Stoletju, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče in Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper, 2006.

O Nietzschejevih pogledih na festival glej: Josef Pieper, In Tune with the World: A Theory of Festivity, St. Augustine’s Press, South Bend, 1999.