04.12.2017

Odpadki tranzicije

Z dokumentarnim filmom Odpadki druge generacije – Po stopinjah nekega punka sta Dunja Danial in Jasna Babić segli v prelom 20. in 21. stoletja. Vzeli sta v precep obdobje svoje mladosti, ko sta se formirali ter kot večina njunih sobork in soborcev ostali za zmeraj zvesti pripadnici crust punkovskega plemena.

Igor Bašin

Jansa Babić & Dunja Danial: Odpadki druge generacije - Pos stopinjah nekega punka

Ko obhajamo 40. obletnico punka pod Slovenci, velja pogledati čez herojske čase, čez svinčena 1970 leta in alternativna 1980 leta, v čas nove demokratične in nacionalne države takoj po osamosvojitvi, ko so se na novo in usodno mešale karte. Pa tudi v čas, ko je Slovenija vstopala v EU in NATO in se je brezsramno in potuhnjeno uvajal divji korporativni kapitalizem, ki mu danes pravimo neoliberalizem, se pravi v čas, ko se je zamenjal sistem, a ne slabši z boljšim, ampak z drugačnim, v manj robustni preobleki, čeprav z nič manj zahrbtnim, nepravičnim, represivnim in nadzorujočim pedigrejem. O tem času pripovedujejo Odpadki druge generacije

Veliko generacij je šlo skozi punk in vsaka ga je sooblikovala in dodala svoje parametre. V štiridesetih letih je punk doživel revivalizme in revitalizacije, šel je skozi različne transformacije in križanja, zamenjal družbeno ureditev, se radikaliziral ali/in komercializiral, se razpršil in getoiziral po nešteto (ne)pravovernih odvodih. Razlogov, da je preživel oster, brezkompromisen in u/odporniški, je na pretek. Vsaka generacija najde v njem nekaj mamljivega: subverzivnost, neposrednost, iskrenost, bojevitost. S kontinuiteto generacij je punk prerasel okvire mladinske subkulture ter prešel v večgeneracijsko (kontra)kulturo, kjer še zdaleč ne gre samo za glasbo. Gre za skupnost, akcijo, držo, boj, delovanje, način in filozofijo življenja. 

Z dokumentarnim filmom Odpadki druge generacije – Po stopinjah nekega punka sta Dunja Danial in Jasna Babić segli v prelom 20. in 21. stoletja. Vzeli sta v precep obdobje svoje mladosti, ko sta se formirali ter kot večina njunih sobork in soborcev ostali za zmeraj zvesti pripadnici crust punkovskega plemena. »Film od panksov za pankse« je zgodba neke glasbene skupnosti. V filmu ne oživijo samo spomini na sceno, ki je (za)živela in se širila v novi vek ter se razpredla od Nove Gorice, Kopra, Ilirske Bistrice, Komna prek Ljubljane, Kranja, Železnikov do Novega mesta, Ormoža, Maribora. Pove nam zgodbo nekega punka, ki je kot križanec anarho punka s hard corom, trashem, metalom in še čim ohranjal napadalno ost punka z lastno vizijo, avtonomijo, neodvisnostjo in avtentičnostjo. 

Medtem ko se je elitni del pionirskih generacij punka okitil z državotvornimi zaslugami in je odpadniški del alternative zasedel Metelkovo in Pekarno, je po domačem podtalju vrelo. Nastopile so generacije, neobremenjene s preminulo socialistično preteklostjo. Večina v film ujetega plemena pripada zadnjim generacijam Titovih pionirčkov, ki jim Jugoslavija ni pomenila nič, tudi nova država jim ni pomenila nič, ker »je bila premlada«. Prav v tem medprostoru je zavrela družbena angažiranost in je vzbrstela potreba po ustvarjanju lastnega sveta, mikrosveta v makrosvetu. Zasedale so se zapuščene stavbe, odpirala so se samonikla prizorišča, nastajali so bendi, organizirali so se koncerti, mreža se je prepredala, vznikali so novi projekti, festivali, skvoti, pobude, založbe, fanzini. Nastopajoči v filmu nam pripovedujejo zgodbo iz prve roke. Čeprav je bilo takrat veliko lažje organizirati in izvesti koncert, saj SAZAS z drugimi inšpektorji še ni strašil po terenu in še ni bilo zakonske odredbe o profesionalnih redarjih, se nam razprejo zgodbe o prostorih oziroma o kulturnem boju za prostor. Šlo je tudi za politično naravnani aktivizem. Z zahtevami, angažmajem in akcijami, ki so izvirale iz bazena »radikalne« levice in anarhizma, je ta val odkrito zavračal prevladujočo politiko in njen diskurz. Zastave solidarnosti, antifašizma, antivivisekcije, antirasizma, antikorporativizma, protiglobalizma so zbodle tudi varnostne organe mlade slovenske demokracije. Kar groteskno je prebrati, kaj so prepoznali v Molotovcih: »To nasilno ravnanje kaže, da se bodo ponavljala oziroma nadaljevala. (…) Iz njih je sklepati na grozeče nevarnosti protipravne poškodbe, torej bodoče nasilje, ki ga je treba preprečiti. (…) Grozi sila, uporaba fizičnega nasilja, torej nevarnost neposrednega ogrožanja javnega reda in miru.« Državni sovražnik?! Presunljiv je tudi trenutek ob spomeniku bodočim družbenim spremembam, ki stoji na kraju, kjer je nekoč stal Rov pri Železnikih, ki so ga »neznanci« čez noč porušili. Punku je huda predrla tudi v samostojni Sloveniji. 

V srži punka je bila in vedno bo njegova prebojna ideja o neodvisnosti, neizmerna želja po avtonomnosti, samoorganizaciji in samorealizaciji ter odločen upor proti potrošniški družbi oziroma za boljšo družbo. Srčika njegove neuničljivosti tiči v njegovem lokalnem naboju, v ozaveščenosti in usmerjenosti v lokalno, v lastni kraj in lastno sceno. Brez predanosti svoji lokalni sceni punk zagotovo ne bi prerasel v internacionalno mrežo in skoraj družbeno gibanje. S poudarkom na posameznih lokalnih primerih nam film ob povezanosti in prepletenosti scene razgrne tudi lokalne posebnosti, osebne iznajdljivosti in razlike v načinih delovanja in organiziranja. V zgodbi vzpona in zatona punk generacije tranzicijskih časov se srečujemo z zadnjo generacijo pred internetom, ko punk še ni laufal prek kablov. Dokumentarni film zaobjame prelom med časom, ko se je še komuniciralo s pismi, razglednicami, fanzini, ko so se informacije širile od ust do ust, ko se je za koncerte dogovarjalo prek stacionarnih telefonov, ter trenutkom sunkovitega komunikacijska preskoka na digitalno tehnologijo in internet. 

Preplet družbenega, političnega, kulturnega, socialnega naboja teh malih scen in ljudi z obrobja je zaobjet v dobro uro dolg film, ki ob obilici zgodb in spominov ponudi nešteto informacij, da bi to veliko kartoteko gledalec zapopadel z enem samim ogledom. Z velikim zalogajem materiala nas založi s pričevanji, slikovnim gradivom, arhiviranimi video posnetki koncertov, drugih dogodkov in manifestacij ter letaki in plakati. Nazorno predstavi večplastnost tega plodovitega in dejavnega gibanja. Verodostojno beleži njegovo estetiko in ideje. Spontanost, samoiniciativa, neodvisnost, dostojanstvo, prijateljstvo, pravičnost, angažma, ozaveščenost, samorealizacija, avtonomnost bruhajo skozi dokumentarec o nekem punku, ki ga danes morda res ni več, njegove obrise, sledove, rane, duhove, zasluge in akterje pa je še danes moč srečati in prepoznati kot pomemben konstitutivni člen naše podtalne kulturne scene.