SPLETNA REVIJA O GLASBI

Vrtiljak predstavlja dela treh pomembnih slovenskih skladateljev: Nane Forte, Lojzeta Lebiča in Petra Šavlija.

Bogati niz zgoščenk Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič dopolnjuje nova zgoščenka z naslovom Vrtiljak, ki predstavlja dela treh pomembnih ustvarjalcev slovenskega glasbenega prostora: Nane Forte, Lojzeta Lebiča in Petra Šavlija. Kljub temu da ga Urša Lah ne vodi že tri leta, APZ Tone Tomšič tokrat objavlja posnetke, ki so nastali leta 2009 prav pod njenim umetniškim vodstvom.

Naslov zgoščenke, Vrtiljak, je povzet po naslovni skladbi Lojzeta Lebiča in simbolno veže izbor skladb, ki s svojo intenziteto poslušalca (za)vrtijo v vrtinec kroženja, iz katerega izbrana besedila in uglasbitve iščejo pot na različne načine in navsezadnje – kljub trem estetsko in generacijsko različnim avtorjem – ustvarjajo enotno sporočilo. Kot poudarja spremna beseda k zgoščenki, so eno izmed njenih središč besedila s poetičnimi, izpovedno zgoščenimi, (samo)sprašujočimi in na trenutke resigniranimi vsebinami. Temu vzporedno se gradi intenziven in napet glasbeni tok zgoščenke. Začenjata ga skladbi Vrtiljak in Zima Lojzeta Lebiča. Prva s svojo zgoščenostjo uvede tok sporočila zgoščenke; prežeta je z znano Lebičevo sporočilnostjo, s svežimi in eksperimentalnimi premenami, ki vsakokrat znova, ne glede na izraz, ustvarjajo dramatični zaplet in razplet. Druga Lebičeva skladba, Zima, je napisana na haiku poezijo in nosi v sebi polno zvočnih poigravanj in tonskih slikanj, ki ji dajejo določeno lahkotnost.

Lebičevo poznavanje in poigravanje z zvočnimi spektri glasov prehaja k skladbam Nane Forte, ki je eno izmed skladateljskih imen, v zadnjih letih tesno povezanih z delovanjem APZ Tone Tomšič. Kot poudarja sama, se je njen skladateljski jezik za pevski zbor razvijal prav ob sodelovanju z APZ-jem in dirigentko Uršo Lah. Iz predstavljenih skladb Izštevanka (2006), Molitve in igre vodenjakov (2006), Večer (2002), Kakor kaplja v potok kane (2006), Godec pred peklom (2005) razbiramo njeno eksperimentiranje s sposobnostmi glasu in njegovih barvnih odtenkov. Njeno izbiranje pesniških besedil je tenkočutno, uglasbljanje pa ekspresivno: značilni so besedilno ponavljajoči, ritmični in barvno zaokroženi pasusi, s katerimi Nana Forte ustvarja obsežna, počasno iztekajoča se izrazna zveneča polja.

Če Lojze Lebič in Nana Forte ustvarjata zvočno in izrazno homogen pol zgoščenke, pa s skladbo Prisotnost Petra Šavlija vstopamo v nov prostor z drugimi in drugače zvenečimi, »klasičnimi« inštrumenti (flavta, trobenta, violončelo, tolkala). S prvima deloma skladbe (Kako si me ljubil in Odsotnost) prihajajo v ospredje romantično vzdušje, široko razpeto melodično delo in nov izraz glasu, izraziti so akordični prostori in barvno plastenje posameznih besed. S sredinskima deloma (Pomlad in Čas) nato Šavli razvija ritmičnost in s tem tudi bolj razgiban stavek, umirjata in v celoto pa ga zaokrožata dela Piščal in Prisotnost. Šavlijeva kantata ustvarja zanimivo in zvočno hvaležno delo z mehkimi dramskimi zapleti, liričnimi in značajsko raznolikimi inštrumentalnimi medigrami in besedilno-glasbeno vsebino, ki zaokroža celotno delo. Izbor inštrumentov lepo dopolnjuje zborovsko glasovno zasedbo; naj jih je mnogo ali zgolj eden, inštrument v Šavlijevi skladbi za razliko od večine vokalno-inštrumentalnih projektov glas dopolnjuje in ga jakostno ne razvrednoti, temveč sodeluje z njim barvno in jakostno enakovredno. Razen tega skladatelj v to glasbeno tkivo neprisiljeno vpleta še solistična glasova. Sopranistka Nina Kompare in tenorist Janez Rozman sta vpeta v tkivo mladih apezejevskih glasov, v njem delujeta neprisiljeno, a sta kot solista vseeno ravno prav nekoliko dvignjena nad zborovsko glasovno sliko.

Značilnosti Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, še posebno pod vodstvom dirigentke Urše Lah, so intonančna natančnost, izvedba partiture do najmanjše podrobnosti in tehnična dovršenost. Slednja je tu in tam na robu nepovedne recitativnosti in v trenutkih, ko v partituri nastopi melodični odlomek (predvsem pri L. Lebiču in N. Forte), petju jemlje nekaj mehkobe in svobodnega poleta. Na drugi strani je Šavlijeva skladba tista, v kateri APZ doseže poetični razmah in bolj razprto muzikalno lokovanje. Novitete Nane Forte, Lojzeta Lebiča in Petra Šavlija, objavljene na zgoščenki Vrtiljak, so nastale v obdobju 2005–2009 in se vključujejo med zahtevnejša in najvidnejša dela sodobnega slovenskega zborovskega repertoarja ter na novo razpirajo tudi dimenzije del slovenskih pesnikov, kot so Veno Taufer, Maja Vidmar, Tomaž Zadnikar, Oton Župančič. APZ se tako z novo zgoščenko lahko pohvali s še enim pomembnim prispevkom slovenski zborovski ustvarjalnosti in poustvarjalnosti ter dokazuje, da je vodilno in gonilno telo nastajanja in (pro)izvajanja te glasbene energije v našem prostoru.