09.02.2011

Biti tu … s Tomažem Pengovom

Tomažu Pengovu se za pozorno poslušanje razprodane dvorane ni bilo treba preveč truditi – v dvorani je ves čas koncerta vladala spoštljiva tišina, ki so jo prekinjali zgolj ohrabrujoči aplavzi.

Katarina Juvančič

Po dolgem času smo lahko v Ljubljani znova poslušali Pengova, tokrat v Katedrali Kina Šiška. (foto: Katarina Juvančič)
Foto: Katarina Juvančič
Tomaž Pengov
gostja: Bogdana Herman
Kino Šiška, Ljubljana
8. 2. 2011

Katedrala Kina Šiške morda ni najbolj posrečen prostor za prirejanje minimalističnih in intimnih koncertov – veliki črni oder namreč prav lahko pogoltne skromne odrske rekvizite in poudari neznatnost postave enega samega človeka, ki se s črno praznino bori za glas, za odzven, za poslušalčevo pozornost. Vendar se Tomažu Pengovu za pozorno poslušanje razprodane dvorane ni bilo treba preveč truditi – v dvorani je ves čas koncerta vladala spoštljiva tišina, ki so jo prekinjali zgolj ohrabrujoči aplavzi. Takšni, ki so trubadurju pomagali najti pojenjajočo sapo, konec zgodbe, izmuzljivo rimo ali kak izgubljen akord. Uglašenost kitare in glasu sta bila namreč na trenutke skoraj popolna (takšna, kot smo ju vajeni s plošč), spet drugič blizu temu, večkrat pa vesolja narazen. Ampak to je že druga zgodba.

Sodeč po sivoglavi množici, ki je ne opazimo pogosto v tej hiši, se je Center urbane kulture na kulturni praznik gerontološko prestrukturiral in, dogodku primerno, občutno prikratil decibele ter odkazal zadnjim platem počitek. Po uvodnem spotu Tomaževe uglasbitve Prešernove Kam?, ki jo je obelodanil na plošči Rimska cesta (1992), in po tem, ko je Jure Longyka očeta slovenskega kantavtorstva predstavil kot enega najopaznejših živečih sledilcev Prešernove lirične estetike, je na oder sramežljivo prikorakal Pengov.

Dolgo, predolgo je Tomaž abstiniral od ljubljanskih odrov. S svojimi redkimi in sporadičnimi nastopi v manjših klubih, na koncertnih prizoriščih ter butičnih festivalih po Sloveniji si je utrdil sloves samosvojega glasbenega jezdeca in čuječega, intuitivnega pesnika, ki s svojo odrsko prezenco uteleša krhko minljivost in težo življenja. Pa vendar doživljanje kantavtorskih performansov Tomaža Pengova ni nikoli indiferentna izkušnja – kot zna biti čudovita, je na trenutke lahko tudi razčarajoča. Včasih je tudi velikim pesnikom in glasbenikom v prsih vendarle težko nositi tako pekel kot nebo.

Nelagodna mešanica čustev ob nevajenosti muziciranja v velikih dvoranah in ob toplem sprejemu sta mu na ustnice narisala neroden nasmešek, ki mu je, logično, sledila Nerodna pesem s prvenca Odpotovanja (1973). Mimogrede naj omenimo, da dotična zelena vinilna plošča s silhueto mladega barda, ki jo je izdala Študentska založba, med diskofili po svetu še vedno dosega vrtoglave cene (tudi do 600 evrov!), kar je še en dokaz, da kljub tresočim prstom, ki so na koncertu večkrat negotovo drseli po strunah v iskanju pravega zvena, Pengov ostaja kultni protagonist akustične trubadurske glasbe v slovenskem, morda celo evropskem merilu.

Dobro uro trajajoče skupno vandranje po mehkobnih, melanholičnih krajinah Odpotovanj, Pripovedi, Rimske ceste in Biti tu, je zaljšal Pengovov topli, objemajoči, mestoma šepetajoči bariton, medtem ko je enkrat obotavljajoča, drugič spet suverena roka lomila ali se uspešno sinhronizirala z dinamiko akustične kitare in vokala. Ta roka je zasijala predvsem v »razpiti pesmi« Rodovnik vina, ki jo je avtor našel v zbirki ljudskih pesmi z naslovom Pesem slovenske dežele staroste domače glasbene folkloristike dr. Zmage Kumer (iz leta 1976), v Ježkovi Glažek vinčka in Črni pegi čez oči ter V nasmehu nekega dneva.

Koncertni program:
1. Nerodna pesem (Odpotovanja)
2. Vrnitev (Pripovedi)
3. Gea (Biti tu)
4. Rodovnk vina (Pripovedi)
5. Črne pega čez oči (single)
6. Cesta (Odpotovanja)
7. Drevo (Biti tu)
8. Sarkofagi (Odpotovanja)
9. Tihe so njive (Pripovedi)
10. Pegam in Lambergar (Pripovedi)
11. Karkol (Drevo in zvezda)
12. Jebel Marra (neobjavljeno)
13. Glažek vinčka (Biti tu)
14. Dekle moje, prinesi mi vode (ljudska, neobjavljeno)
15. Pomisli (Biti tu) – recital
16. Obrazi padajo (Rimska cesta)
17. V nasmehu nekega dneva (Odpotovanja)
18. *Generali (Rimska cesta) – recital

V postankih med posameznimi pesmimi, ko je (očitno brez vnaprej določenega programa) listal po svojem zvezku in iskal takšne, ki so mu tisti trenutek padle v naročje, med prste, ali pa zgolj »eno lahko«, kot je prostodušno priznal, je trosil drobce zgodb in intimnih pričevanj o času in prostoru, v katerem so pesmi nastajale.

Z obdobjem globalnega razcveta avantgardnih družbenih in glasbenih gibanj, v katere se vpenja tudi lik in delo Tomaža Pengova, je povezana njegova sodobnica, dolgoletna prijateljica, prvi glas in grlica domače ljudskopesemske poustvarjalnosti, Bogdana Herman. Hermanova je velikanski oder hipoma napolnila s svojimi iskrivimi in občutenimi interpretacijami Pengovovih Sarkofagov, Tihe so njive ter Pegama in Lambergarja, ki (če za hip odmislimo njuno sodelovanje v skupini Salamander v 70. letih) pravzaprav predstavlja njun celoten uradno izdani skupni opus.

Ob tej priložnosti je slavljencu večera pomagala zapeti tudi novo skladbo Karkol. To na plošči, priloženi pravkar izdani lični knjigi pesmi Tomaža Pengova z naslovom Drevo in zvezda (založba Sanje, 2011), ki je iniciirala včerajšnji dogodek, sicer poje Ana Hartman.

Na koncertu predstavljeni novi stvaritvi Karkol in Jebel Marra (slednjo je napisal za dokumentarec Toma Križnarja o genocidu v Darfurju) sta morda prvi lastovki, ki naznanjata bolj ekstrovertiranega, družbeno kritičnega in agilnega, v prihodnost zazrtega pesnika in igrca.

Da, v deželo prihaja pomlad in Tomaž še ni rekel zadnje besede.