20.04.2012

Divja kemija

Novomeška zasedba Kill Kenny s prvencem Josh prinaša primerno osvežitev na domačo rockovsko sceno.

Žiga Valetič

Josh

Kill Kenny

Josh

samozaložba
2012

Ne samo na področju filma, kjer se je v zadnjem času dokazalo več filmskih režiserjev mlajše generacije iz Novega mesta, tudi rokenrol že nekaj časa naplavlja kompaktne in samosvoje izvajalce iz dolenjske prestolnice. Takšni so, denimo, Dan D pa Moveknowledgement z N'tokom na čelu, zdaj jim stopajo v korak še relativni novinci Kill Kenny. Njihov prvenec Josh je nastajal več mesecev pod producentsko taktirko Tomislava Jovanoviča – Tokca, ki je na mladež očitno prelil nekaj neporabljenega navdiha z zadnjega albuma, Ure letenja za ekstravagantne ptice, njegove skupine Dan D. Sorodnosti v zvoku so vidne predvsem na mestih, kjer vokalist Jure Košir polni praznine in jemlje nov zalet s himnično vznesenimi vzkliki (Toxicated). A pojdimo lepo po vrsti ...

Skupina Kill Kenny je zrasla na pogorišču nu-metal zasedbe Wet Bed in se odločila, da poseže po raznolikih rockerskih prvinah, s strastjo in zagnanostjo, ki ji bo pomagala najti svež in avtonomen izraz. Ime so si fantje nadeli po neuničljivem Kennyju, stalno od mrtvih vstajajočem liku iz zafrkantske animirane nanizanke South Park, s tem pa arhetipsko nakazali smer mladostno prefriganega rocka, kajpak z nekoliko ameriškim predznakom. Toda ta opredelitev je površna, mešanje žanrov je namreč očitno in težko bi rekli, da črpajo samo iz sodobnega ameriškega srednješolskega punka. Slišimo tudi odločne grungerske prijeme, sledi nu-metala pa kitarsko-bobnarska bratstva v slogu Arctic Monkeys, medtem ko lucidni vokal mestoma spomni celo na petje kakšnega Jima Morrisona.

Zanimivo je, da album obeta več, kot bi pričakovali po solidnem, a ne ravno pretresljivem obisku v oddaji Glasborola pred nekaj več kot enim letom. Delno gre to pripisati producentu z izkušnjami na obeh straneh snemalne kabine, vsekakor pa tudi dejstvu, da se zasedba nahaja v obdobju silovitega razvoja, ko lahko eno leto pomeni odločilen preskok naprej ali zasuk navzdol. Frontmen Jure Košir, kitarist Dejan Slak, basist Uroš Kušljan in bobnar Marko Grubar so ploščo posneli v začetku lanskega leta v belokranjskem studiu Zmaga Šmona, v nadaljevanju leta pa se je pesem Killin' Time že pojavila na kompilaciji Imamo dobro glasbo – Val 011. Hkrati s tem se je nekaj drugih pesmi (Outta Control, When It's Over, Goin' Down) razlezlo po spletu.

Poleg ambicioznega zvoka je drugo presenečenje albuma spodobna angleška izgovorjava ter besedila z individualističnimi poudarki. Širšega družbenega angažmaja je manj oziroma je osvetljen kvečjemu preko prvoosebnih dilem (Killin' Time, Outta Control), kar zaenkrat zadostuje. Nekaj več je hormonsko podžganih ljubezenskih besedil, ki kljub rabi jezikovnih klišejev uspejo odkriti zanke dvoumnosti, kot na primer v pesmi Call me in osrednjem verzu »Why won't you call me love?«, ki ga slišimo kot »Ljubezen, zakaj me ne pokličeš?« in kot »Zakaj mi ne rečeš 'Ljubezen'?«.

 @http://www.youtube.com/watch?v=Qlw0JzNv3xw@

Pesnenje v angleščini je pri Kill Kenny tehnično korektno, manjka mu le nekaj vsebinske širine,
s čimer bi se besedila suvereno razlezla čez eklektično poljano,
ki jo začrta glasba.

Izbira jezika predstavlja večni precep za slovenske rock zasedbe. Pesnenje v angleščini je pri Kill Kenny tehnično korektno, manjka mu le nekaj vsebinske širine, s čimer bi se besedila suvereno razlezla čez eklektično poljano, ki jo začrta glasba. V tem smislu bi bilo zanimivo slišati slovenske izvedbe, ki bi seveda lahko razkrile slogovno nemoč tekstopisca ali, na drugi strani, pristno pesniško domišljijo. Kdo ve … Edina referenca za zvok skupine v slovenščini je zaenkrat priredba komada Rožice, ki jo je v izvirniku posnela skupina Dan D. Ritmično pospešena predelava je končala v novem filmu Klemna Dvornika, Kruha in iger, in pokazala, da smo morda res dobili bend, ki bi bil z nadzorovano, a hkrati brezglavo divjaškostjo zmožen premikati slovensko koncertno občinstvo, če bi mu le ponudil več stičnih točk v razumljivih refrenih. (Ogleda sta vredna tako film kot spot.)

Skupina zaenkrat koncertira v paketih z različnimi vrstniškimi zasedbami, na primer z Eskobars, Puppetz, Paperplanecrash in še enimi Novomeščani, Crossfire, vendar hkrati kaže več muzikaličnega potenciala kot našteti. Kali se na festivalih in verjetno upa, da jo bodo prav ti ponesli prek meje. Tovrstno čakanje se lahko obrestuje, lahko pa skupino tudi prikrajša za priložnosti bolj neposrednega nagovora domače scene (v slovenskem jeziku), ki ji spodoben rockerski pretres ne bi škodil, skupini pa bi morda omogočil igranje na daljše proge.

Album Josh torej prinaša primerno osvežitev in upanje, da bodo – če nič drugega – politično rigorozni časi, ki jih preživljamo, navrgli več pristne osebne izpovedi iz vrst rockerskega podmladka kot doslej. Angažiranost uveljavljenih ali na novo zbranih starih zasedb je v veliki meri postala predvidljiva in cilja na nekaj nostalgičnih evrov, medtem ko nove skupine in izvajalci prepogosto stavijo na populistični komercializem ali pa pač ne premorejo dovolj znanja, žara, odločnosti in virtuoznosti za preboj z glavo skozi zid. Toda potrebno je prav to!