28.01.2011

Hrup in finese

V Klubu Cankarjevega doma, pogostem zatočišču novih glasb, je Luka Juhart uprizoril izvajalsko silovit in miselno zbran koncert sodobne glasbe za harmoniko.

Primož Trdan

Luka Juhart (foto: lukajuhart.com)
Foto: lukajuhart.com
Luka Juhart, harmonika
koncertna predstavitev nove plošče
Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
26. 1. 2011

spored: P. Strahovnik, B. Šaljić Podešva, M. Bonin, V. Heyn, U. Rojko, V. Globokar

www.cd-cc.si

V Klubu Cankarjevega doma, pogostem zatočišču novih glasb, je Luka Juhart uprizoril izvajalsko silovit in miselno zbran koncert sodobne glasbe za harmoniko. Njegova prva polovica je bila namenjena mlajši skladateljski generaciji, drugi del pa presenetljivo domišljenemu nizu treh skladb, ki so sproti postajale eno samo sklenjeno glasbeno modrovanje.

Petra Strahovnik v skladbi Deep deluje manj konkretno, tematsko manj oprijemljivo kot v nekaterih drugih svojih skladbah. Performersko ritualno zamišljen Deep sestavljajo tri ločene, po zvočni snovi in obliki samosvoje miniature, v katerih se stika prastaro, elementarno (stara ljudska zvočila, naravne prvine, zvok vode ipd.) z igro akordeonista. Zato delujejo kot prizori, ki bolj kot z neposrednim nagovorom pripovedujejo o občutenju (nad)časnosti z intimno slutnjo. One man band Mateja Bonina je lepo razčlenjena skladba, igra intenzivnosti in razvrščanja materiala pa vodi h končnemu razkroju glasbenega reda, čeprav se končna destruktivnost ni zdela čisto popolna. Če že ne gostota glasbene snovi in dogajanja, pa prav gotovo ves dodan instrumentarij (tolkala, cevi itd.) zariše podobo glasbenika, nastopača, ki bi rad odigral vse in še več – to je že samo po sebi dober nauk Boninove glasbene štorije, čeprav glasba pušča manevrski prostor tudi za interpretacijo. Skladateljev zapis, da je želel uglasbiti pohlep, bi veljalo razumeti kot interpretacijo in manj kot napotek poslušalcu. Luka Juhart je v prvem delu izvedel še Meditacijo o bližini izkušenejše Bojane Šaljić Podešva, sicer eno od bolj navdušujočih domačih skladateljskih dognanj zadnjih nekaj let. Skladateljičino kot solza čisto poetično stapljanje instrumentalnega in elektroakustičnega je, denimo, briljiralo tudi na zadnjem Festivalu Slowind, Meditacija o bližini pa je tako sugestivna kot čutna, pravi notranji in zunanji preplet glasbila in elektronike.

Če smo v prvem delu še poslušali skladbe kot posamezne točke, se je druga polovica Juhartovega nastopa razprostrla v sklenjeno glasbeno dejanje treh del: »upornega«, modernistično surovega in primerno teatralno podžganega Quêtsch Volkerja Heyna, Accordice Uroša Rojka, ki se je ponovno zatekel k redukciji materiala (v taki smeri je v osemdesetih napisal Passing Away On Two Strings – te poteze spominjajo na minimalnost nekaterih del njegovega učitelja Ligetija), in nazadnje Dialoga o zraku, fantastičnega instrumentalnega teatra Vinka Globokarja, ki v slabih desetih minutah napravi pravo študijo harmonike, njenega izvajalca in zagonetnega družbenega pojmovanja glasbila. Izpostaviti kaže Juhartovo odločitev, da skladbe poveže v niz, odločitev, ki je bila pravzaprav skromni poseg, a je speljala tok koncerta v jasen lok, ki je – hote ali ne – presenetljivo spominjal na niz hitrega, počasnega in zopet hitrega stavka stare muzike, na italijanske baročne uverture ali solistične koncerte, na bartókovsko simetričnost, na arhetipsko oblikovno gradnjo zahodne glasbene umetnosti. Ideja se seveda ne konča pri tempih, pač pa izvira in resonira iz univerzalnega estetskega občutenja civilizacijskega izročila, ki se nahaja v pojmovnih lokih napetost–sprostitev–napetost ali akcija–introspekcija–akcija. Po tej logiki je bila Heynova, Rojkova in Globokarjeva glasba lucidno razpeta v mnogotere odtenke scenarijev: izbruh–ponotranjenost–izbruh, učinek–kontemplacija–učinek ali angažiranost–meditacija–angažiranost, kar je poudarilo predvsem karakterje bolj abstraktne Heynove in Rojkove glasbe.

Luka Juhart se torej nastopu posveti temeljito in celostno, pri čemer mu pomaga njegovo muzikalno in interpretacijsko znanje. Ne le da iz meha iztisne pravšnjo silovitost hrupnih tonskih grozdov in kaskad ter barvno diferenciranost, kakršno terja sodobna glasba za harmoniko; izmojstrenost Juhartove igre se najbolj kaže v fini artikulaciji in v kultivirani igri, kjer skladba to potrebuje (na primer v pasažah Beyerjeve skladbe s plošče ali v nekaterih pasusih Boninove skladbe, celo v momentih balkanskega rajanja Globokarjevega Dialoga). Morda pa največ šteje prav Juhartova interpretacijska angažiranost, zaradi katere je tako dober izvajalec Globokarjeve teatralne skladbe: skladateljeva pripoved in poustvarjalčev vložek sta v Dialogu o zraku tako pregnetena in soodvisna, da ju ni mogoče ločiti niti v detajlih.