14.06.2011

Ljudske + narodne = narodove

V drugih Mnenjih pevka Bogdana Herman premišljuje o ljudskih in narodnih pesmih nekoč in zdaj, o tem, kaj so te pesmi pomenile nekoč in kaj pomenijo danes …

Bogdana Herman

Od železne ceste … (foto: osebni arhiv Bogdane Herman)
Foto: osebni arhiv Bogdane Herman

Bogdana Herman je bila v šestdesetih letih članica zasedbe Salamander, danes pa se udinja pri številnih projektih, povezanih predvsem z ljudsko glasbo. Nedavno je s harmonikarjem Juretom Torijem objavila album Čas je s predelavami ljudskih pesmi iz različnih dežel ter avtorskih komadov Toma Waitsa, Vlada Kreslina idr. Veliko je nastopala solo, v zadnjem času pa se pojavlja v nekonvencionalnih kombinacijah, denimo v duu z Borutom Savskim, ki igra na računalnik.


Etnomuzikološka stroka in folkloristika uporabljata drugačno terminologijo, kot jo berete v naslovu. Ena zadnjih meni znanih odličnih knjig na to temo je folkloristična magistrska študija Urše Šivic, ki je izšla pred tremi leti v založbi ZRC SAZU pod naslovom Po jezeru bliz' Triglava (saj veste, to je Vilharjeva Na jezeru). Študirala sem slavistiko in profesor Boris Merhar nam je s predavanji omogočil marsikakšen terminološki in tudi vsebinski razmislek o ljudski pesmi. A zame še danes ostaja poglavitna tista laična terminologija, s katero sem se srečevala zunaj šol in zunaj Ljubljane. Ljudska je bila, kot bi rekla Murat in Jose, od ljudi za ljudi. Narodne pa so bile – prav tako od ljudi za ljudi – poudarjeno slovenske, domoljubne, tudi peli so jih v takem kontekstu. Pri tem se je kdaj pa kdaj celo vedelo za avtorja. Še enkrat povem: taka razlaga pomenov obeh besed je (bila) subjektivna in laična. Poleg tega imam v mislih čisto določeno pokrajino.

Narodne so bile tam torej »narodnoprebudniške«, čitalniške, ljudske in tudi avtorske pesmi, ki so jih peli doma potihem, zunaj pa na skrivaj, da se ne bi pozabilo: Slovenec sem, Slovenka sem!

Tudi moja babica je pela narodne. Tolminka z Modreja je živela v enem izmed okolij, ki ga osrednjeslovensko v političnem smislu lahko samo poskuša razumeti. To sploh ni očitek, temveč ugotovitev. Kako razumeti, ne da bi to tudi sam doživel, kaj se zgodi v srcu, duši ali/in glavi človeka, ki jih dobi okoli ušes, ko ga policisti zalotijo, da na ulici, torej na javnem mestu, glasno govori v svoji materinščini, po slovensko – in to že dvajset let pred drugo svetovno vojno! Narodne so bile tam torej »narodnoprebudniške«, čitalniške, ljudske in tudi avtorske pesmi (Jenkove, Vilharjeve, Slomškove/Ipavčeve, Gregorčičeve), ki so jih peli doma potihem, zunaj pa na skrivaj, da se ne bi pozabilo: Slovenec sem, Slovenka sem! Prav malo mi je mar, če se tole bere zastarelo ali patetično. Dejstvo je, da so tako ali zelo podobno živeli Tržačani, Beneški Slovenci, severni Primorci in Notranjci tja do Hotedršice, ne dosti drugače pa tudi mnogi Korošci, porabski Slovenci, Prekmurci in Štajerci.

In tako sva z babico manj kot deset let po drugi svetovni vojni že glasno in dvoglasno (ona prvi glas, jaz vedno drugi glas) peli o predici, o jezeru pa španske revolucionarne pa Kedo bo listje grabil in Pa se sliš' od sve'tga Vida zwun pa Glejte, že sonce zahaja pa Izidor ovčice pase, in vse to so bile slovenske narodne.

Danes ima slovenski narod svojo državo. Termin »narodna pesem« je še zmeraj poljuden in kot pogovoren velja za vse – za ljudske in ponarodele, čeprav jih tudi Primorci (v Sloveniji) ne dobivajo več okoli ušes zaradi jezika, termin »ljudska« pa ostaja v domeni knjižnega jezika. Pripadnost narodu (ne ljudstvu, kar je širši pojem – in že smo pri ideologijah, boste rekli nekateri) je poudarjena tudi v sintagmah »narodna pesem« in »narodna noša«. Toda zdaj je termin »narodna pesem« tu pa tam tudi v Republiki Sloveniji povezan z občutkom ogroženosti, ne le z občutkom pripadnosti. To sem spet opazila te dni, ko sem brala vabilo na junijski shod v bran tradicionalni družini. Besedila si nisem zapomnila citatno, a se spomnim, da so na shod posebej vabljeni »pevci in narodne noše«.


»Gospa Bogdana, saj pridete oblečena v narodno nošo, ane?!« »V katero pa?« »Kako – v katero? V slovensko!« »V katero pa?« »Ja – slovenska je slovenska!«

(Ne iz dnevnika, ampak iz življenja.)

V nošo sem bila oblečena dvakrat v življenju: prvič takrat, ko sem, osemletna, na velikem odru ljubljanske Drame recitirala in pela Prešernovo Od železne ceste. Ni šlo dolgo – železna cesta se je nenadoma hudo ukrivila in takrat sem prvič doživela tremo. Lahko bi se reklo, da sta postali trema – no, spet sem pri občutku ogroženosti – in narodna noša neločljivo povezani in da je to trajalo skoraj do takrat, ko sem začela poklicno preučevati komunikacijske in kognitivne veščine. Drugič in doslej zadnjič sem bila v (gorenjsko) narodno nošo oblečena dvanajstletna, ko sva s sestro peli slovenske ljudske pesmi dvema od treh voditeljev neuvrščenih. Peljali so naju v Koper, kjer sta si Josip Broz Tito in Gamal Abd el Naser ogledovala evropskega industrijskega velikana, slovenski Tomos. Na jedilni list slavnostnega obeda – edini papir, ki sem ga, zvita tica, našla v bližini vrtne garniture, kjer sta zgodaj popoldne pila kavo in kjer sva izven protokola nastopili že drugič, nepredvideno in brez narodnih noš – sta se podpisala, najina mama pa je na zadnjo stran med drugim napisala: »Zapeli sva Jager pa jaga in Sijaj, sijaj sončece.

Tito in Naser poslušata slovenske ljudske pesmi (18. 6. 1960, Koper) (foto: osebni arhiv Bogdane Herman)Ljudska pesem se je od nekdaj prenašala z odraslih na otroke. Morda je bila prenašalka v glavnem res mati, ženska, ampak to je bilo značilno predvsem za najzgodnejšo otroško dobo, v kateri je mati roditeljica, hraniteljica in (marsikdaj edina) oskrbovalka. Ko so fantje dozorevali, so jih odrasli možje počasi spustili tudi v moško družbo. Moževanje, kako lepa beseda! In v moški (lovski, planinski, delavski itd.) družbi se je seveda tudi pelo. Svojevrstna iniciacija! Tako so se fantje učili novih ljudskih in ponarodelih. Danes je precej drugače, kot je drugačna tudi družina in kot je drugačen tudi način življenja. Poznam kar nekaj mladih ljudi, ki so mi povedali, da jim je v zgodnjem otroštvu pel ljudske pesmi oče. Urša Papler, ena teh mladih ljudi – zdaj že dela na univerzi – sodeluje tudi v nastajajočem dokumentarcu TV Slovenija o ljudski pesmi danes.

Tri življenja ljudske pesmi je naslov tega dokumentarca, ki je začel zoreti v moji glavi pred kakšnimi petimi leti, pred dobrima dvema letoma pa je urednica Danica Dolinar sprejela to idejo v program svojega uredništva. Sledilo je več kot leto dni najinih pogovorov z režiserko Hanko Kastelicovo. Vse, kar sem že dolgo vedela, je bilo namreč to, da želim pokazati, kje vse najdemo danes ljudsko pesem in kaj se z njo godi. Nisem torej hotela etnografskega prikaza ljudske pesmi kot umetnine in kulturne dediščine – čeprav je vse to in še mnogo več. Kako se piše scenarij za dokumentarec? Če bi ne bilo Hanke, bi tudi tega dokumentarca ne bilo … Čarobni ključ sem dobila v roke tisti trenutek, ko se je rodil naslov.

Tretje življenje pa živijo slovenske ljudske pesmi med nami, poustvarjalci. Poleg staršev in drugih sorodnikov smo prav poustvarjalci tisti, ki na poseben način presnavljamo in predajamo ljudske pesmi novim in novim poslušalcem.

Prvo izmed treh življenj ljudske pesmi je seveda življenje ljudske pesmi na terenu, tam, kjer (jo) še vedno pojejo. Snemali smo in prav te dni še bomo v Ilirski Bistrici in Veliki Bukovici blizu nje, v Zagorju, v Vrbi na Gorenjskem in na Malem vrhu nad Šmartnim ob Paki. Koliko lepega, ubranega skupinskega petja, koliko enostavnega enoglasnega petja, ki je vsako zase drobna umetnina! Drugo življenje, ki sem ga hotela posebej pokazati, je življenje, kakršno živijo posnete in zapisane ljudske pesmi v znanosti. Snemali smo na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ki ga vodi dr. Marjetka Golež Kaučič, hoteč pokazati, kako jih urejajo in hranijo, kako jih preučujejo in o njih predavajo doma in po svetu. Mimogrede povedano, slovenski jezik in slovensko ljudsko izročilo, od obrtnega do pesemskega in plesnega, je v svetu izjemno cenjeno. Slovenci o tem veliko premalo vedo. Tretje življenje pa živijo slovenske ljudske pesmi med nami, poustvarjalci. Poleg staršev in drugih sorodnikov smo prav poustvarjalci tisti, ki na poseben način presnavljamo in predajamo ljudske pesmi novim in novim poslušalcem. To počnemo zelo različno; včasih želimo ostati čim bolj zvesti tradicionalnemu petju in igranju, spet drugič se od njega zelo oddaljimo.

Snemanje TV dokumentarca Tri življenja slovenske ljudske pesmi (foto: Bogdana Herman, maj 2010)Skrajnosti v tem plimovanju včasih naletijo na očitek – tudi na mojega kdaj, tiho v srcu – da »to ni več to«. Toda kaj je za koga skrajnost? Zakaj ne peti ljudske pesmi na džezovski ali popevkarski način? Zmeraj bolj jasno mi je, da problem ni v zvrstnosti obdelave, ampak v kvaliteti in pa, seveda, v poimenovanju. Zdaj, ko dosega turistična sezona svoje prve vrhunce, bo v izložbah zmeraj več cedejev, na katerih bodo fantje v telovnikih in punce v dirndlih svojo narodnozabavno glasbo krasili z angleškimi napisi: Traditional music, Slovenian folk music … To pa je problem. In kaj lahko storim, da ga zmanjšam? Lani sem en tak cede potegnila iz rok nekemu turistu, ki je zelo natančno povedal, kaj bi rad, a so ga narobe servisirali, in ga nadomestila s primernejšim. Kaj pa naj bi? Toda že je tu nov »problem«: ponarodele narodnozabavne, take, ki jih (po)znamo vsi, kot na primer Leti, srebrna ptica pa Slovenija, od kod lepote tvoje pa zimzelene slovenske popevke … To v resnici ni problem. Ali razmišljam prav, ko se mi kot edini pravi problem prihodnosti kaže tisto, kar je pred nekaj leti napovedal eden znamenitih slovenskih lingvistov – da bo slovenščina v ne tako oddaljenem času ob svoje javne funkcije in bo (ponovno) postala občevalni jezik in jezik petja malih skupnosti med štirimi stenami?

Svojevrstno preoblikovanje smo si na pobudo mojega starejšega slavističnega kolega Marka Terseglava privoščili julija 1978 na IX. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture. Poletni seminar so obiskovali predvsem tuji slavisti ter slovenski zdomci in izseljenci, zlasti njihovi potomci, ki so se že rodili v severni in južni Ameriki, Avstraliji ali kje v zahodni Evropi. Prihajali so tudi naši slovanski kolegi – študentje, s katerimi smo se izjemno tesno povezali. S pomočjo teh vezi so pozneje nastajali tudi lektorati za slovenski jezik in književnost na evropskih in ameriških univerzah. Ali še vedno obstajajo?

Že kot stažistka na Filozofski fakulteti sem bila lektorica na seminarju tudi jaz. Aprila, torej nekaj mesecev pred seminarjem, sem z Markovim posredovanjem za znanstvene potrebe posnela Zariko in Sončico, katere notni zapis in besedilo je majhen, a pomemben del ogromnega arhivskega korpusa Glasbenonarodopisnega inštituta. Mira Omerzel in Matija Terlep sta zbirala ljudske inštrumente in Marko nas je sestavil v trio, ki ni bil avtentično ljudski, že zato ne, ker včasih ljudskih pesmi niso spremljali z inštrumenti, razen kakšnih citer ali harmonike. Koncert na seminarju je bil presenečenje za vse, tako za udeležence kot za profesorje.

Predsednik seminarja je bil Jože Koruza in si je silno zaželel mojega petja. Sploh ni vedel, kaj se pripravlja. Mi pa v napad: z okarino, citrami, drumlicami, dudami, dvojnicami, gudalom, … In moj glas in na koncu celo maroltovci s svojimi tamburami, basi in berdami … Ljudstvo je norelo! Takemu spontanemu navdušenju nisem velikokrat prisostvovala.

(Iz mojega dnevnika, julija 1978)