09.01.2012

Pogum in zrelost v laboratoriju

Krstni koncert Siddharte na stožiškem stadionu je bil velik poizkus, ki bi ga morali označiti za neuspešnega, če ne bi sproti nastal slovenski rock album leta 2011!

Žiga Valetič

VI 

Siddharta

VI 

Finis Mundi
2011

Id, Nord, Rh-, Petrolea, Saga in tokrat VI. Poklon privržencem, nagovor širšega poslušalstva (vi) ali zgolj rimska šestica (VI)? Besedna igra spominja na Laibachov album Volk, ki v isti sapi namiguje na slovenskega volka in na nemško ljudstvo (das Volk). In v resnici imata zasedbi marsikaj skupnega: viharni preboj v prvih letih delovanja, konstruktivno izrabljanje medijev za svoj izraz, umetniški pristop k oblikovanju ovitkov, nastopov in memorabilije, dokaj uspešno prerojevanje, navsezadnje pa je skupina Laibach predelala tudi B Mashino ter nastopila kot gost stožiškega koncerta, na katerem so nastali posnetki za pričujoči album.

Verjetno v zgodovini Slovenije ni bilo bolj spromoviranega koncertnega dogodka. Siddharto so na podlagi velikopoteznih gest iz preteklosti podprli sponzorji najvišjega kova in v tem smislu gre za nenavadno rokenrol zgodbo, pri kateri sta glomazni finančni pečat in medijska razvpitost dosegla nasprotni učinek od želenega. Botrovala sta namreč manjšemu obisku, kot so ga – glede na pretirano vestno delo varnostnikov na terenu – nedvomno pričakovali organizatorji. Mladostne nedolžnosti ni več, s tem pa tudi ne otrok, ki bi v en glas peli: »Stran glejte vsi, to je moje klanje!« Ni skrivnost, da je bila polovica prizorišča prazna, četudi posnetki, ki jih prikazuje ovitek ploščka, tega ne prikažejo, in jim tudi ni treba. Dodatni razlog za povprečno udeležbo so bile cene vstopnic (medtem ko je nezadovoljstvo nekaterih prisotnih vzbujala visoka cena pijače), gosti oblaki nad mestom in napoved, da bo zasedba v živo posnela album z dvanajstimi novimi skladbami, kar je za običajne zabave željno osebo lahko prevelik zalogaj. Kljub dobrim namenom in izjemni formi nastopajočih koncert torej ni izpadel tako pristno kot tivolski Maraton (2007) ali bežigrajski nastop (2003), tako da se je Slovenija še enkrat izkazala za spolzek teren. V ozadju tega ni zavist, kot se pogosto domneva, temveč nasičen prostor deželice, v kateri pozabimo stvarem prisluhniti na novo, ustvarjalci pa se pozabijo (ali pa se pač ne znajo) izumljati na novo. No, s tem zadnjim Siddharta zagotovo nima težav.

Z avtorskega in muzikaličnega vidika
gre za odličen album
zrele zasedbe.

Z avtorskega in muzikaličnega vidika gre za odličen album zrele zasedbe. Pesmi se krečijo v največjem slogovnem razponu doslej, besedila ne popuščajo v melanholični komunikativnosti, hrup brez namena se umika prostoru za izraznost inštrumentarija, medtem ko utirjene glasbene zvrsti že dolgo niso bile tako dobro izigrane. Največji preskok in presežek slišimo na klaviaturah Tomaža O. R., kar je vsaj delno tudi zasluga živih posnetkov v nasprotju z bolj polikanimi studijskimi e-verzijami – te so med ljubitelje brezplačno romale v tednih pred koncertom. Sintetizator je tako najbolj drzno in melodično glasbilo albuma VI, ki kitarsko trdost razgibava in prebuja pretanjen ambientalni čut, kakršnega je skupini vdahnil le še producent Peter Penko na albumu Nord.

Zgoščenka se začne z udarno angažirano Postavi se na mojo stran, nadaljuje s surfersko Malishko, ki je v živo veliko prepričljivejša kot na predkoncertnem posnetku, sledi Noraterra – naslednica Apokalipse, razposajena Arena (na trenutke ceneno posvetilo fenovski bazi), Bel labod – ta bi lahko ušel tudi z Rh-, pa Bonsai, v katerem so vnovič na delu inovativne igre z jezikom (japonščina?), iskrena osebnoizpovedna balada Sam, posvetilo našim otrokom in otrokom v nas (več članov skupine je, kot izvemo v medijih, pridnih očetov) Spet otrok, trdo lahkoten General (rokenrol), himnično počasna Hollywood, edina angleška Indian Boy, zaključi pa se s floydovsko ambientalnostjo v VI. Album zanesljivo prinaša vsaj štiri velike pesmi, kar običajno zadostuje tudi kakšnim Foo Fighters, Metallici ali Coldplayevcem.

Krstni koncert na stožiškem stadionu je bil torej velik poizkus, ki bi ga morali označiti za neuspešnega, če ne bi sproti nastal slovenski rock album leta 2011!

Seveda ne smemo mimo osrednjega presežka na albumu – samega poguma, da nove pesmi posnameš na koncertu, kjer so prvič predstavljene v živo. S tem je Siddharta potrdila neomajno zaverovanost v lastno virtuoznost, kar posnetki nedvomno upravičijo; česa podobnega ne bi bili zmožni niti mnogi kalibri svetovnega slovesa. Za nameček je bil koncertni spot Postavi se na mojo stran posnet v 3D tehniki, s tem pa se je nakuhal še en tehnični presežek, s kakršnimi fantje ves čas zalagajo Slovenijo. Kontrasti, ki ob imenu Siddharta vzbujajo zgražanje na eni in odobravanje na drugi strani, kažejo, da je treba to stran Alp v rockerskem smislu občasno razumeti tudi kot laboratorij za preizkušanje možnega. Krstni koncert na stožiškem stadionu je bil torej velik poizkus, ki bi ga morali označiti za neuspešnega, če ne bi sproti nastal slovenski rock album leta 2011!