Slovenski rap končno v vizualnem paketu

Prav neverjetno, a resnično. Na prvi dokumentarni, takorekoč retrospektivni film o slovenski raperski sceni smo morali čakati precej dolgo: kar okroglih petnajst oziroma deset let je preteklo od izida dveh najprelomnejših plat žanra, Leve scene Alija Ena in Trnow stajla Klemna Klemna, do danes. In potem smo, še bolj bizarno, dobili naenkrat ne samo enega, ampak kar dva! Prvega, V letu hiphopa, je z osnovnimi sredstvi posnel Boris Petkovič, v veliko pomoč pa mu je v vlogi »svetovalca« bil prvi hiphoperski aktivist pri nas, Marko Godnjavec – Jizah. Film je doživel predpremiero na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, premiero pa obljubljajo enkrat septembra. Drugi, veliko bolj pompozno zastavljen projekt raziskovanja slovenske zgodovine in scene nametavanja rim, Veš, poet, svoj dolg? (produkcija Vest), je bil prvič predvajan 3. maja v Kinu Šiška.

Mlada ekipa z režiserko Uršo Menart na čelu se je lotila obsežnih in številnih intervjujev s praktično vsemi vidnejšimi preteklimi in sodobnimi akterji našega prostora. V tem smislu je bila ekipa precej natančna, in ker je bila količina materiala gromozanska, so našli elegantno rešitev – številne tematike, osebne anekdote in zgodbe so nanizali v kratkih klipih na spletu. In tu je že prva kleč: prav anekdote, zgodbe in štosi so stvari, ki naredijo dokumentarni film zanimiv. V tem smislu so tu torej zamudili odlično priložnost. Namesto da se disciplinirano držijo tematskih sklopov (ki se sicer z zgodovinskim preletom začnejo zelo obetavno in tekoče), bi lahko uporabili več konkretnih zgodb.

Tako pa gre pri filmu v glavnem za nizanje koščkov intervjujev, medtem ko dramaturgijo narekujejo sklenjena poglavja, sklopi, ki so včasih posrečeni (pomen narečij v slovenskem rapu) in na trenutke preprosto naivni in stereotipni (ali je rap poezija, kaj so tematike slovenskega rapa, ali je rap pri nas podcenjen, kaj sploh rap je ipd.). Zato so tudi odgovori protagonistov pogosto banalni, subjektivni, a mučno splošni, iz raznih ust že ničkolikokrat slišani. Bolj in manj zanimive izjave presekajo videospoti, ki so zabavni, sploh starejši, ki v trenutku pokažejo, da so bili pred petnajstimi leti res precej drugačni glasbenoestetski časi.

Intervjuji in videospoti. OK. Mušter za osnovo. A kje so pravi arhivski posnetki? Posnetki s koncertov, vaj, zajebancij, vsaj fotografije? Na tem mestu Veš, poet, svoj dolg? pogrne. Arhivskih posnetkov je komaj kaj in dokumentarec je zato veliko revnejši. Ena ura relativno hitre montaže, izjava na izjavo, dejanskega zgodovinskega vizualnega materiala pa servirajo bore malo. Jasno, tega materiala je ohranjenega manj, kot bi si želeli, a če povlečemo vzporednico z v istem času narejenim Petkovičevim filmom, so se Boris in ekipa potrudili in zbrali arhivske posnetke od prav vsakega lika, ki se v filmu pojavi. Poleg tega v delu Urše Menart pogrešamo še nekaj bolj očitnega – muske. Hej, glasbeni dokumentarec brez zdrave, glasne doze dejanske glasbe? Surovi vložki muzike s samostojnim, z intervjuji nepovezanim vizualnim izrazom so redki in kratki, a bi lahko bili odlično vezivno tkivo raznih delov, predvsem pa bi razbremenili neskončno nizanje izjav.

Nejasnost, kaj hočejo s filmom sploh povedati, se povsem manifestira proti koncu s kočljivo temo o razmerju med rapom in politiko. Tudi tu se stvari ne konkretizirajo, ne zaokrožijo, sklop nekako obvisi v zraku. Avtorji sicer pridejo do značilnega slovenskega simptoma, ko so nekateri bolj mehkužni, petih minut slave željni raperji nastopali na manifestacijah in iniciativah političnih strank. Kar je priložnost za razvoj zanimivega diskurza, vendar do njega žal ne pride. Ni izjav tistih, ki so »prodali« svojo kredibilnost, zastavili svoje ime za politični establišment. Film ostaja politično korekten, brez prave ostrine.

Veš, poet, svoj dolg? naj bi »dokumentiral zgodovino slovenske raperske subkulture in njen pomen za kulturnopolitično stvarnost«. Dokument definitivno je, vendar ne poda nekega »statementa«, širšega mnenja, ni resnejših argumentativnih soočenj, podajanj, driblanja. Forma je brez prave domišljije, tematsko s šolskim ravnilom začrtana ter hkrati preprosta in proti koncu vse bolj neučinkovita. Gre za estetsko dodelan izdelek, ki v prvem delu s tekočo montažo pregledno in intrigantno fiksira zgodovinski okvir predvsem prvih, prelomnih faz majhne, a živahne scene slovenskega rapa, potem pa se razvodeni in prelevi v suhoparno nametavanje osebnih mnenj, ki o pomenu subkulture za kulturnopolitično stvarnost v resnici ne povejo veliko.

Dokumentarec, ki zabeleži polno vrečo informacij, teh ne uspe povsem zapakirati in dostaviti.