23.09.2012

Svet bo vedno mlad

Na plošči Rastemo s predelavami slovenskih in jugoslovanskih pesmi je Tinkara Kovač dodobra pregnetla svojo ustvarjalnost.

Žiga Valetič

Rastemo

Tinkara Kovač

Rastemo

Dallas Records
2012

Pred natanko petindvajsetimi leti je Videosex izdal album Svet je zopet mlad, ki je osvežil hitovski potencial zaprašenih slovenskih popevk, ga predelal z elektronskimi orodji in rekel, Poglej, mama, kaj smo naredili iz tvoje pesmi ... Kljub temu da je bila zasedba Videosex vsejugoslovansko priznan pionir synth-popa, je šele s ploščo priredb prepričala generacije, ki so mrakobnejše tone njene dotedanje estetike preslišale. Stalni član Videosexa je bil Iztok Turk, po razpadu skupine eden najbolj prepoznavnih slovenskih producentov in seveda mojster tehnoloških prijemov, ki morajo uho zadovoljiti v ravno pravšnjem odmerku sintetičnosti, širine, melanholije in humorja. Čeprav gre pri novem albumu Tinkare Kovač za prehodno fazo in za zgolj mimobežni korak primorske vokalistke in flavtistke, gre hkrati za Turkovo (s pevko sta namreč skupaj poskrbela za aranžmaje) vrnitev k poskusu izpred četrt stoletja – torej k renovaciji preteklosti.

Tinkara je namig za delo dobila pri šefu založbe Dallas, ki je bržčas na tekočem s prodajo domačih albumov in je seveda zaznal uspeh Alenke Godec z avtorsko povprečnim albumom predelav So najlepše pesmi že napisane. Svet se v resnici stara in mladež nima kaj dosti stika s šestdesetletno zgodovino sodobne zabavne glasbe; podobno je tri leta star celovečerni film zanje že artefakt za v starinarnico. Predelave so torej hvaležna roba, posebej če pridejo v večjem paketu. Pri nas smo bili letos že priče domačemu homageu skupini R.E.M., medtem ko albume priredb ta čas med drugim snujejo (ali pa so že izšli) RHCP, Lady Gaga in Santana.

Toda Tinkara se pri izboru ni pretirano obremenjevala s komercialno platjo. Sliši se, da je dejansko posnela pesmi, ob katerih se počuti dobro, s tem pa je razgrnila širok spekter svojih občutij, pogledov, iskanj in okusov.

Toda Tinkara se pri izboru ni pretirano obremenjevala s komercialno platjo. Sliši se, da je dejansko posnela pesmi, ob katerih se počuti dobro, s tem pa je razgrnila širok spekter svojih občutij, pogledov, iskanj in okusov. Na radijskih valovih je novi izdelek že nekaj časa napovedovala Senca (1979) skupine Prizma (Vem, nocoj boš luč prižgal ...), ki nas je za trenutek vrnila na prag povsod navzočih, a povsem nereflektiranih osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se odvile ključne družbene in tehnološke spremembe in so se definirali tako rekoč vsi žanri, ki jih zabavna glasba danes premore. V čas torej, ko so se komadi namesto z nekakšnim skandiranjem, ki mora preglasiti trideset kanalov produkcije, ponašali z nalezljivim refrenom in značilno melodijo, odlikama, ki ju poseduje tudi Senca. Sledi Čolnič iz leta 1992, ko je Videosex izdal eno prvih hipersproduciranih slovenskih plošč Ljubi in sovraži. Nova verzija je hitrejša, pospremi jo flavta, zvoki sitarja in moški zborovski basi, ohranja pa nekdanjo zasanjanost. Gvendolina (1973) ansambla Srce je končno pokazala svoj pravi obraz, saj nikoli ni bila nič drugega kot avtentična predhodnica darkerstva; mračno eleganco je s svojo prezenco in slogom vedno izražala tudi Tinkara, le da doslej bolj v zunanji formi kot z zares morbidnimi besedili. Končno lahko v polnosti prisluhnemo tekstu, v katerem mrgoli grobarjev, krst, solza, vran, črnih gospa, ki čujejo vso noč, in druge ikonografije noči.

Tinkara pa se ne ustavlja na reki Kolpi. Od ex-yu scene najprej predela Električni orgazam v alter-rock pesmi Krokodili prihajajo (Krokodili dolaze, 1981), ki ji sledi disko različica Lovšinovega Enega majhnega poljuba. Skladba sicer še ni dosegla resne patine, a vseeno dobimo krasen elektronski kontrapunkt na original v klasičnem rock zvenu. Še bolj zabavna je Rastemo skupine Buldožer iz sredine sedemdesetih let, ki jo Tinkara in Iztok »oplemenitita« z robotskimi vokali v slogu Mihe Kralja. Budožer je bil kajpak ena najbolj provokativnih in s humorjem naphanih zasedb svojega časa, ki pa očitno še ni minil.

Sledijo kar štiri pesmi z »juga«. Bajagova Ti se ljubiš že v izvirniku ponudi miks sintetičnih mašin in kitarskega drajva s preprostostjo, ki razorožuje, in v tem smislu nova verzija ni korak naprej, pa tudi nazaj, v levo ali v desno ne. Več kot solidna sprememba je le izbira (slovenskega) jezika, pesem pa Tinkaro pokaže v nekoliko bolj seksi izrazu. Naslednja je akustična priredba pesmi Ljudi nije fer beograjske skupine Smak, ki jo je v Je to res prepesnil Drago Mislej Mef. Dobimo akustični rockerski biser z izvrstno uporabljeno flavto, kakršnih na Slovenskem že nekaj časa manjka.

Počasen ogenj je vsaj delno presenečenje, dasiravno, kot sem že ugotavljal, se zdi temačnost Tinkari pisana na kožo. Štikelc je v izvirniku leta 2004 posnela makedonska skupina Mizar na albumu Kobna ubavina (Strašna lepota); mogoče bi pričakovali skok za še dodatnih petnajst let v preteklost, pa nič narobe ... Za to je poskrbljeno s predelavo Indexov oziroma njihove Plime, ki so jo izdali šest let pred Tinkarinim rojstvom.

Zadnja je Nič novega pod mesecem, pozabljen melodramatični rock šanson izpod peresa Janija Kovačiča, ki ga rahlo zanaša proti Balaševiću. V delu, ko se Tinkari pridružijo angažirane Kombinatke, dejansko dobiš občutek, da so najlepše pesmi že napisane in da resnično ni nič novega – ne pod soncem ne pod mesecem.

Preko plošče Rastemo je Tinkara Kovač lahko dodobra pregnetla svojo ustvarjalnost in na novo definirala smeri nadaljnjega raziskovanja (...)

Kovačeva je izdelek označila za glasbeni esej, kar na neki način drži, toda brez čudežnega producentskega dotika bi tak esej lahko pomenil stagnacijo. Čutiti je, da bo ta prehodni korak prinesel pogum za novo kreativnost, tudi zato, ker je zadnji avtorski album nastal leta 2007, pred tem pa je pevka doživela bistveno več vizualnih – od mlade nadarjene solistke preko emo-look pop alternativke do ezoterično navdahnjene dame – kot pa zvočno-vsebinskih preobrazb. Preko plošče Rastemo je lahko dodobra pregnetla svojo ustvarjalnost in na novo definirala smeri nadaljnjega raziskovanja, ki ga pričakujemo v najbolj zreli pa tudi eklektični obliki doslej. Pomenljiv je še en moment. Polovica pesmi je vzeta iz jugoslovanskih arhivov in polovica iz slovenskih. Slednji korak vsaj minimalno zapolni praznino ob v nebo vpijočem neobstoju antologije slovenske zabavne glasbe v knjižni obliki in nas znova spomni, da bi moral to postati eden od prioritetnih glasbenopublicističnih projektov v deželi.