28.06.2011

Tja, kamor spadam

V četrtem in zadnjem nadaljevanju v rubriki Mnenja Bogdana Herman piše o svojih glasbenih sodelavcih in prijateljih.

Bogdana Herman

Bogdana Herman (foto: Katarina Juvančič)
Foto: Katarina Juvančič

Bogdana Herman je bila v šestdesetih letih članica zasedbe Salamander, danes pa se udinja pri številnih projektih, povezanih predvsem z ljudsko glasbo. Nedavno je s harmonikarjem Juretom Torijem objavila album Čas je s predelavami ljudskih pesmi iz različnih dežel ter avtorskih komadov Toma Waitsa, Vlada Kreslina idr. Veliko je nastopala solo, v zadnjem času pa se pojavlja v nekonvencionalnih kombinacijah, denimo v duu z Borutom Savskim, ki igra na računalnik.


Naslov tega mojega zadnjega pisanja o odzvenih muzike v meni se nanaša na ljudi, s katerimi sem kdaj sodelovala, in na muziko, ki jo skupaj uživamo. Upam, da se mi bo posrečilo napisati tudi kaj o ljudeh in njihovih inštrumentih, s katerimi še bom ali pa nikoli ne bom sodelovala, a so tudi oni moji stalni dušni spremljevalci, moje glasbene peruti.


Janči pa Jožek Kociper sta zdaj stara 90 in 92 let. Jožek igra violino in sem in tja se odpelje v Mursko Soboto, 10 km od tu (iz Beltincev, op. p.), s kolesom, da vidi svet, kot pravi. Lani sva na Vladekovem rojstnem dnevu plesala.
Ko so ga na zadnjem koncertu prosili, naj kaj pove, je rekel: »Deca moja, biznis is mani!«

(Iz mojega dnevnika, Beltinci, 25. 7. 1997)

V moji mladosti smo s spoštovanjem govorili tudi o nekaterih pevcih popevk, ki so bili zvezde. Zvezde so bili tudi nekateri gledališki igralci in igralke – nesporne zvezde, ne zvezde, ki pridejo v modo in potem ugasnejo.

Nikjer v Sloveniji nisem videla tolikšnega spoštovanja do starih ljudskih godcev kot v Prekmurju. Spoštljivost se še vedno riše na obrazih in v besedi domačih ljudi, ko jih jemljejo v misel. Zelo banalno bo tole, kar sledi, ampak napisati moram natančno tako, kot sem si zamislila, da se bo dalo vsaj približno razumeti, kaj mislim s tem spoštovanjem. V moji mladosti smo s spoštovanjem govorili tudi o nekaterih pevcih popevk, ki so bili zvezde. Zvezde so bili tudi nekateri gledališki igralci in igralke – nesporne zvezde, ne zvezde, ki pridejo v modo in potem ugasnejo. Vsi ti so bili zvezde zaradi odličnosti in popolne predanosti, s katero so opravljali svoje delo, ne zaradi sijočega videza ali vpijočih škandalov. Janči pa Jožek sta bila dve taki spoštovanja deležni zvezdi.

Največje priznanje, ki sem ga bila do danes deležna v svojem pevskem življenju, je prišlo od Jožeka. Na kdovekaterem mednarodnem Beltinškem folklornem festivalu so ju skupaj z drugimi godci – gotovo so bili to Marko banda – še enkrat klicali na oder, da bi zaigrali Zrejlo je žito. In takrat je Jožek rekel: »Idem, če 'de Bogdana spejvala.« Za zmeraj sem si zapomnila občutek hvaležnosti ob tolikšni časti: Bogdana, ki ni iz Prekmurja, poje v Prekmurju pesem, ki jo imamo Slovenci za eno najlepših slovenskih ljudskih. Skupaj s starostama prekmurske ljudske muzike jo poje. Poje pesem, ki trga. Pesem, ki se jo da zapeti tako pretresljivo samo zato, ker je tako pretresljiva. Pesem, ki je, kot bi jo skupaj pisala Kosovel in Lorca, uglasbil pa bi jo katalonski arhitekt Gaudí.

Marko banda (foto: arhiv zasedbe)Andi Sobočan je prav tak kot Jožek pa Janči. Kadar on igra cimbale in čaka, da zapojem, ga pogledujem kot nevesta. Mnoge prekmurske je (poleg Valerije Žalig) izbral zame ali me jih naučil prav on. Kadar je bilo treba, sva skupaj pogledala v njegovega Dravca. (Mimogrede, mojega prekmurskega so mi odtujili, prleškega pa sem dobila v dar po enem zadnjih koncertov. Vesela, vesela …) In spet: v Prekmurju tudi knjige, v katerih je zajeto njihovo ljudsko izročilo, prijemljejo v roke s posebno pozornostjo, posebej skrbno. Tega kje drugje, na primer v Ljubljani, ne opazim.

Andi je vezni člen med mano in Marko bando. Drugi veznik je Slavek Petek, za katerega mislim, da je duša te sestave; duša zato, ker stalno skrbi za to, da se skupina na novo oplaja in veseli in dograjuje svojo skupinsko podobo, pa tudi zato, ker je tak, kakršno se mi zdi Prekmurje: ranljiv, občutljiv, močan in podjeten.

28. oktobra, na moj rojstni dan, bomo imeli z Marko bando na Ljubljanskem gradu tretjega od mojih petih letošnjih grajskih koncertov. Samo prekmurske ljudske! Prvi koncert je bil solističen – nič inštrumentalne spremljave, samo petje, potem sva imela koncert z Juretom Torijem in njegovo harmoniko, septembra bova delala z Borutom Savskim in z njegovimi računalniki, decembra s Tomažem Pengovom in najinima kitarama. Se mi posreči pisati o teh ljudeh tako, da lahko med branjem začutite kemijo med nami? Najdete skupne imenovalce? Razumete, za kaj gre? Recimo, da v tem času taki odnosi, kakršne gojimo mi med seboj, izpričujejo tudi naše vrednote in vrline: našo osebno in družbeno odgovornost, naš odnos do žive kulturne dediščine in naše veselje do življenja.

Bogdana Herman in Jure Tori (foto: Borut)Midva z Andijem sva glasbeni par, ki se nad njim navdušuje tudi Jure Tori. Nad nama z Juretom pa se navdušujejo spet drugi. Po najinem zadnjem koncertu na Ljubljanskem gradu je neka obiskovalka zapisala, da »imava premalo javne pozornosti«. Kako lepo povedano! Kljub temu dejstvu – seveda z nekaj več osebnega obveščanja – prihaja na najine koncerte veliko ljudi. Že šest let delava z Juretom tisto, kar je zdaj že skoraj v modi: na koncertu sestavljava različne žanre, a stil ostaja isti: dva enakopravna glasbenika, ki skupaj izbirata pesmi, ki o njih veliko razmišljata, se o tem pogovarjata in potem z veliko natančnostjo izdelujeta vsak detajl. Ko je pesem izdelana, pa veva, da sva napravila šele čvrsto osnovo za to, da jo bova oblikovala naprej, da jo bova razvijala, da se bova razvijala …

Bogdana Herman in Borut Savski (foto: Katarina Juvančič)Borut Savski včasih dela na Radiu Študent in tam zavrti tudi kakšno najino skupno stvaritev. Jaz sem delala na Radiu Študent prvo leto, ko je bil ustanovljen. A to ni najina edina stična točka; oba imava skupne sodelavce, prijatelje, zaveznike in oba razvijava vsak svojo izrazno estetiko. Oba imava stvari, ki zvenijo ali oddajajo zvoke, za nekaj zelo živega in zato tudi nepredvidljivega. Borut je z zanimanjem sprejel zamisel, da bi z na videz nesenzibilno tehniko, kakršna je računalniška, »spremljal« moje pevsko improviziranje zapisanih besedil ljudskih pesmi. Seveda v nobenem primeru sodelovanja, niti v najinem, ne mislim, da kdo spremlja moj glas. Še enkrat naj povem: naša sodelovanja so popolnoma enakovredna. Zato o interpretacijah še kako razmišljava oba. Najino sodelovanje je že prišlo do točke, ko je za poslušalca že precej več kot samo presenečenje nad neobičajno kontrapunktno kombinacijo tehničnega in človeškega zvoka/zvena. Iz pripovedne ljudske Poljska (= neapeljska) kraljica sva naredila pravo pevsko dramo, iz Moj fantič je na T'rolsko vandral pa skorajda socialni prerez skozi stereotipne pevske moduse. Če boste kaj od opisanega iskali in poslušali na internetu, pridete morda še raje na najin koncert, ki bo še korak naprej v najinih iskanjih in nahajališče več.

In smo imeli koncert, Salamandri! »Obred zvoka in besede« v Eksperimentalnem gledališču Glej. Strašna stvar! Ljudi 270, niti tisti, ki so imeli karte, niso mogli vsi noter. Jej, jej, kakšna publika! Stvar je trajala dobro uro in pol, pa je bilo vse tiho, vse pozorno, vse kulturno … Konec tedna gremo v Zagreb (Teatar ITD) ali v Križanke. Taras Kermauner je na pol naše poti vstal in odšel. In se je prišel naslednji dan opravičit z mislijo, da smo bili tako psihološko mogočni, da tega ni mogel prenesti. Rekel je, da je od naše generacije pričakoval krasen egoizem, naletel pa je na podrejanje nas samih naši glasbi in še na popolno podrejanje poslušalcev nam.

(Iz mojega dnevnika, 16. 10. 1975)

Tomaž Pengov (foto: Bogdana Herman)Zgodba o sodelovanju s Tomažem Pengovom naju presega. Po predstavitvi njegove poetične knjige Drevo in zvezda (Sanje) v meni tako ljubem Kinu Šiška na letošnji Prešernov dan bo najin decembrski koncert pravzaprav prvi, na katerem bova skupaj sama. Pred desetletji nas je bilo Salamandrov zmeraj okrog sedem. Tomaž združuje oboje, kar sem delala tudi sama: poezijo in muziko. Toda v težkih življenjskih okoliščinah obojega nisem mogla početi, ker je bilo zame čustveno prezahtevno. Zavestno sem se odrekla pisanju poezije, in ni mi žal. Zdaj sem že toliko močna, da bi sprejela tudi kakšen nov verz. Ne, tudi december s Tomažem ni naključje. Počasi sva se že začela pripravljati.

Ob kitari zveni moj glas posebej lepo. V resnici vpliva nanj vsak inštrument drugače. Moja davna želja, tudi zapisana v enem mojih zgodnjih kulturniških dnevnikov, je, da bi pela slovenske ljudske pesmi z osemnajstimi pavkami. Vem, da si bom to željo izpolnila. In upam, da si bom izpolnila tudi novejšo željo: da bi z Juretom odigrala in odpela Tomu Waitsu njegov Time.

Kaj bi brez muzike!

Ogledovala si bom beneški bienale in vsaka instalacija, vsaka slika, vsak kip, vsaka multimedijska predstavitev v vsakem izmed neštetih beneških razstavišč mi bo pomagala širiti percepcijo, s tem pa tudi izpopolnjevati moje pevske interpretacije.

Veselim se Mahlerjeve Simfonije tisočev, ki jo bom poslušala na Kongresnem trgu prve dni julija. Poleg Bacha, Chopina, Debussyja in Pärta je Mahler eden mojih najljubših skladateljev. Meni, ki imam tako rada življenje! In v mojem življenju gotovo ni naključje, da je Viscontijeva Smrt v Benetkah okrašena z Mahlerjevo glasbo. Če bo vse prav, bom kmalu spet tam. Ogledovala si bom beneški bienale in vsaka instalacija, vsaka slika, vsak kip, vsaka multimedijska predstavitev v vsakem izmed neštetih beneških razstavišč mi bo pomagala širiti percepcijo, s tem pa tudi izpopolnjevati moje pevske interpretacije. Natančnost risbe – intonančna preciznost. Barvitost slike – barvitost glasu. Asociacija, ki jo sproži kompozicija – interpretativna asociativnost, ki je tako daleč stran od koketiranja s publiko! Ni naključje, da sem pred leti prav v času svojega bivanja v Benetkah tam dočakala razstavo o Callas. S posebno pozornostjo sem se poglabljala v koncertna oblačila, nakit in rokopise mojega edinega pevskega zgleda, s posebno odprtostjo sem poslušala posnetke koncertnih in opernih nastopov Marie Meneghini Callas. Ko sem na razstavi prebirala na drobne lističe napisane kuharske recepte, ki so ji jih pred nastopi ali med odmori na vajah narekovali njeni dirigenti, me je nenadoma obšla misel, kako veliko je bilo njeno hrepenenje po tem, da bi kdaj zares imela dom in zavetje. Kajti jed, ki si jo skuhaš sam, je sinonim za dom. In jed, ki jo skuhaš tudi za druge, je sinonim za socialno mrežo.

Včasih me prešine vprašanje, kako neki doživljajo moje sodelovanje z glasbeniki njihove ženske, njihove žene. Pred desetletji me je odgovor skrbel, zdaj me že dolgo ne več. Pa ne zaradi moje starosti, temveč zato, ker sem se doslej ničkolikokrat prepričala, da ljubeče ženske in žene popolnoma razumejo izjemno tesno vez, ki se plete med dvema povezanima glasbenikoma – in traja od začetka do konca pesmi ali koncerta. Vmes, ko se ne vidimo in ne sodelujemo, pa se ta vez spremeni v veselo pričakovanje novega sodelovanja z ljubim sodelavcem.

Z ljubimi sodelavci. Skupaj smo tam, kamor spadam. Spadam med tiste, ki se zavedajo svojega darú, ki se ga skromno veselijo in ga z veselim zamahom trosijo v danes in jutri. Skupaj z njimi spadam k muziki.