13.05.2012

Tobogan srca

Recenzija dveh novih prvencev, ki jadrata v podobnih glasbenih vodah: kantavtorice Jane Sen, ki je objavila Le lepe pesmi, ter zasedbe Pinela, ki se je oglasila z naslovom Govori z mano.

Žiga Valetič

Le lepe pesmi /  Govori z mano

Jana Sen / Pinela

Le lepe pesmi / Govori z mano

Celinka
2012

Nedavno sta izšla dva albuma-prvenca, ki jadrata v podobnih glasbenih vodah, a tudi če so smeri, v katere plujeta, smeri istega srca, se plovba odvija na dva raznolika načina. Vsekakor gre za svetla izdelka, ki se ponujata v večkratno poslušanje.

Najprej je tu plošča Le lepe pesmi novinke Jane Sen, svojevrstne kantavtorice, ki je pesmi – tako po glasbeni kot po besedilni plati – pretežno napisala sama, odigrala pa jih je druščina glasbenikov v dokaj značilni zasedbi: kitara, klaviature, bobni/tolkala, bas in mestoma razpoloženjske flavta, harmonika in violina. Bolj kot na virtuoznosti vse skupaj temelji na skladbah, na njihovi melodiki, sporočilu ter vzdušju, kar je v tako čisti obliki že prava redkost. Nešolanost in avtorska samoniklost se izkažeta kot velika prednost pred ostalimi ženskimi vokalistkami, ki so, še posebej v zadnjem obdobju, v slovenski glasbeni prostor vnesle nemalo kakovosti. Jana je svoja življenjska izkustva sposobna preliti iz čistega navdiha in ne nujno iz glasbenega ali jezikovnega znanja – kar ni povsem neobičajno, a je kljub vsemu še vedno bolj izjema kot pravilo; muzikalično neznanje brez vsebinske pristnosti namreč hitro zaide v cenenost.

Kot v glasbi tudi v besedilih na trenutke zaznamo odsotnost ali nespoštovanje pravil, s čimer se izpovedano navzame dodatne svežine in rodi zanimive dvoumnosti (...)

Kot v glasbi tudi v besedilih na trenutke zaznamo odsotnost ali nespoštovanje pravil, s čimer se izpovedano navzame dodatne svežine in rodi zanimive dvoumnosti – kot denimo v pesmi Srce, ki v tretji kitici namenoma ali po naključju, kar niti ni pomembno, srcu pritakne moški spol namesto srednjega. Verzi so na prvi pogled predvidljivi in spontano vedri, a bolj ko se brezsramno razpirajo, ostrejše konice in nežnejše dlani nam nastavijo (Ljubezen-bolezen). Kot rečeno, se podobno godi v glasbi. Predvidljivo lahkotne durovske in molovske postope v hipu lahko spodjedo zasuki v ritmu, melodiji ali zvenu s toboganskim učinkom na poslušalčeva/poslušalkina čustva.

Med Le lepimi pesmimi ni izrazitih uspešnic. Na albumu je trinajst pesmi, ki začrtajo zanimivo krožnico: od spominov na dom, ki vznikajo v popotniku (Vse tiho spi, Stara cesta), prek ljubezenskih bitk, koprnenj in razrešitev (Pogrešam te, Čutim te) do vprašanj subjektivnosti (Lutke, Da bi, Ni voda hotela) ali družbenega polja (Preko vseh mej). Umirjeni zvok se odmika od visokotehnološke produkcije trendovskega popa, kar pa še ne pomeni, da je Janina glasba brez komunikativnih teženj. V nekaj skladbah ji spremne vokale odpoje Severa Gjurin, nesporna kraljična melanholične očarljivosti (kljub številnim posnetkom še vedno brez samostojnega albuma!), a tudi zrel vokal in posebna izgovorjava Senove sta unikatno obarvana, zato obetata, da se razvijeta v prepoznaven glas.

(...) navsezadnje je glasbeno ogrodje dovolj barvito, tudi hipnotično in meditativno, tako da drobne jezikovne zdrse posrka vase.

Nova zasedba Pinela goji pesniški pristop k besedovanju.V kontrastu s projektom Jane Sen je Pinela sklenjena zasedba uveljavljenih glasbenikov, v kateri nastopajo tolkalec Blaž Celarec, kontrabasist Žiga Golob ter kitarist Luka Ropret, ki jih poznamo iz različnih zasedb in projektov (Brina, Caminoigra, Hamlet Express, Autodafé itd.) in so svoje sledi pustili že na več kot sto albumih – od etna in jazza pa do rocka ter akustike. Kot vokalistka in tekstopiska se jim pridruži Mateja Bedenk Košir, ki se poklicno ukvarja z družinsko terapijo, to pa prenese tudi v svojo poezijo. Dejansko gre za pesniški pristop k besedovanju, ki inovativno govori skozi različne moško-ženske glasove, skozi nekakšne podosebnosti oziroma skozi zahtevne izkušnje ljudi, ki so ji v vsakdanji praksi prihajali na pot. Tudi brez vnaprejšnje vednosti, od kod se vijejo ozadja zapisanih zgodb, stanj in občutij, zaznamo iskren trud za empatijo, torej empatijo do ujetosti v težavne medčloveške odnose, kar sporoča tudi rešitveni naslov albuma Govori z mano. Ob odsotnosti rim je na trenutke zaznati ostre jezikovne robove, za katere se v slovenščini ni treba posebej truditi, zdi pa se, da so ti lahko posledica nujnega terapevtsko-analitičnega uma, ki mu popolno pobratenje s pesniško prostostjo pač ni usojeno, četudi je slog globoko liričen. Mehkejšemu rimarjenju bi v prihodnje veljalo posvetiti več pozornosti, lahko pa, da je moja ocena vendarle prestroga; navsezadnje je glasbeno ogrodje dovolj barvito, tudi hipnotično in meditativno, tako da drobne jezikovne zdrse posrka vase.

Pinela navduši v treh spojih inštrumentalne kemije. Prvega predstavljajo trenutki, v katerih se glasbeniki predajo afriškemu bluzovskemu utripu (Zvestoba, Stopi z mano, Draga). Privrženost temu napoveduje že spremna knjižica, v kateri med drugim preberemo, da so vplivi, ki jih je vsak član zasedbe prinesel v projekt, nadvse raznovrstni. Drugi posrečeni spoj so skladbe, v katerih instrumentarij diha za pesem kot celoto, ne le za podporo vokalu. Pri tem virtuozi ne silijo v ospredje, a kljub temu v ozadju in ob straneh ustvarjajo ravno pravšnjo napetost. V tem smislu izstopata posnetka Drevo in Bližina, iz katerih posijejo nekateri najbolj čarobni trenutki na albumu. Tretji spoj muzikalične kemije srečamo v melanholično-igrivih pesmih, v katerih se zvok približa nekaj pičlih korakov stran od pop-rock forme, kot na primer v Kriku, Mravlji in Sonetu. Glede na skladbe, ki jih zasedba igra v živo, lahko domnevamo, da ima Pinela na zalogi še kar nekaj dobrega gradiva.

Za konec še razjasnitev besede »pinela«, ki zveni neverjetno domače. Gre za naziv vinske trte iz Vipavske doline, ki se v svoji naturalistiki izvrstno prilega poslanstvu Pinele. In obratno.