21.06.2011

Življenja slovenske ljudske pesmi

V tretjem nadaljevanju svojih Mnenj se Bogdana Herman dotika različnih načinov interpretiranja ljudske glasbe.

Bogdana Herman

Bogdana Herman (foto: Borut)
Foto: Borut

Bogdana Herman je bila v šestdesetih letih članica zasedbe Salamander, danes pa se udinja pri številnih projektih, povezanih predvsem z ljudsko glasbo. Nedavno je s harmonikarjem Juretom Torijem objavila album Čas je s predelavami ljudskih pesmi iz različnih dežel ter avtorskih komadov Toma Waitsa, Vlada Kreslina idr. Veliko je nastopala solo, v zadnjem času pa se pojavlja v nekonvencionalnih kombinacijah, denimo v duu z Borutom Savskim, ki igra na računalnik.


103. Celovec, 25. 6. 1991, koncert na celovški univerzi – Institut für Slawistik – zadnje (v tem semestru) predavanje dr. Klausa Detlefa Olofa; isti dan v slovenskem parlamentu razglašena samostojnost in neodvisnost Slovenije, naslednji dan javno veselje na ulicah, jutro po tem tanki pred hišami – in po njih …
(Seznam mojih koncertov, opis 103. koncerta)
 

25. 6. je Republika Slovenija razglasila neodvisnost, samostojnost in suverenost, od YU kajpak; tega dne sem na celovški univerzi pela slovenske srednjeveške balade, kajpak. Naslednji dan se je začelo sranje – čez dva dni so bili tu že tanki, avioni … To bom enkrat kasneje, saj mi tudi za nazaj manjka ... skratka in za začetek – smo v vojni.
(Iz mojega dnevnika, 1. 7. 1991, opolnoči)


Glasba in vojne: to dvoje je – poleg ljudi – moje najzanesljivejše spremstvo skozi življenje. Tiste dni, ko so bile priprave na osamosvojitveno dejanje na vrhuncu, so bila razviharjena mnoga čustva. Jugoslavija je bila takrat tudi moja država, republika Slovenija pa do takrat največja domovina Slovencev v novejši zgodovini. Tujci so v glavnem dobro poznali zunanjo neuvrščeno politiko Jugoslavije, v glavnem slabo pa jezike in kulturo različnih narodov in notranjepolitično ureditev. Zato pa so poslušalci iz zahodne Evrope po kakšnem koncertu slovenskih ljudskih pesmi s toliko večjim čudenjem komentirali podobnosti melodij ali/in vsebin z njihovimi: z italijanskimi, francoskimi, nemškimi, irskimi ljudskimi pesmimi, zlasti z baladami …

Tudi v osamosvojitvenem letu sem zelo veliko delala: po eni strani je delo v vodstvu Televizije Slovenija zahtevalo celega človeka, po drugi strani pa je v tistih letih, torej tudi prej, ne samo pozneje, burnost političnih dogajanj porajala velik umetniški ustvarjalni nemir.

Leto 1991 smo januarja v Koreodrami začeli s spominsko slovesnostjo ob smrti velike slovenske igralke Alje Tkačev, nadaljevala sem ga s štirimi celovečernimi koncerti slovenskih ljudskih pesmi, prav tako v Koreodrami, pa s koncertom na ljutomerskem gradu, ko je bila prvič podeljena nagrada Društva slovenskih pisateljev z imenom Kresnik (o, kako veselo smo jo snovali Vlado Žabot, Vlado Kreslin in Bogdana). Sledil je prej opisani nastop na celovški univerzi, nato koncert v prelepem atriju Trubarjevega antikvariata. V Medeni pravljici Svetlane Makarovič sem bila Mama Zajka, Oblak in Šoja – v pesmi in igri! V Radencih sem pela na srečanju Slovencev iz tujine, v Mariboru smo na koncertu zbirali denar za varstvo živali … Leto sem končala z zelo zanimivim sodelovanjem z Borom Turelom; za njegovo radiofonsko oddajo za program Ars (ne vem, ali se je takrat že imenoval tako) sem »improvizirajoče odpela témo iz 13-tonskega korala«, kot piše v mojem dnevniku.

Po dolgem času je prepletanje različnih žanrov spet dobrodošlo in blagodejno, je celo nekaj, s čimer se dobro blago sámo hvali.

Sedanji čas je v svojem bolečinskem jedru podoben takratnemu. Ugledni in pomembni ustvarjalci in poustvarjalci ustvarjajo imenitna literarna, glasbena, likovna, plesna, igralska, oblikovalska in druga dela, dobro so sprejeta nova imena in nove (četudi včasih déjà vu) zvrsti. Po dolgem času je prepletanje različnih žanrov spet dobrodošlo in blagodejno, je celo nekaj, s čimer se dobro blago sámo hvali. Mnogi čutimo, da si lahko vzamemo veliko prostora za umetniško izpovedovanje ali upovedovanje čustev, občutkov, mnenj in stališč.

Pred nekaj dnevi, v soboto, 18. junija letos, smo v Ilirski Bistrici in v Veliki Bukovici blizu nje končali snemanje TV dokumentarca z naslovom Tri življenja slovenske ljudske pesmi. Očarale so me vse štiri postaje tega snemanja.

Prva postaja: glasbena šola v Ilirski Bistrici, kjer uči klavir Nina Volk, članica najbolj srčne godčevske in pevske (po)ustvarjalske sestave z družinsko tradicijo na Slovenskem ta hip, skupine Volk Folk. Tako dobri skupini sta ta čas dve; druga je prekmurska Marko banda. Kako zelo se jim pozna – očetu Romeu, hčerki Nini in sinu Gregorju Volku – da so bili godci in pevci tudi njihovi predniki! Nina ima rada muziko in otroke. Zna z njimi. Odločna zaveznica jim je, to razumejo in zato ji sledijo. Romeo, skromen umetnik, ki bi mu v Ameriki sezidali hišo in muzej; čudovito gode, slika in rezlja. Ne vem, če mu je že kdaj ušel poteg loka na basu, ne da bi živel muziko tudi v najglobljem delu sebe. Gregor, človek z odločnim glasom, tako značilnim za notranjsko petje, ki uživa v ljudski pesmi na starosveten način ali v igranju gosli in ki enako uživa v igranju električne kitare.

Druga postaja: legendarni mladinski klub MKNŽ v Ilirski Bistrici, kjer je rock skupina Obroč (in kitarist Gregor v njej) odigrala in odpela slovensko ljudsko pesem Marko pobije turške goste. Kako dobro zveni starinsko narečno besedilo v tej priredbi! Nobene potrebe po angleščini. V tujini bi pesem gotovo zažgala tudi v prevodu, če je že treba poslušati besedilo. Kakšna energija, koliko zanimivega hrupa! Mogoče je res pomagal tudi prostor, ki je še vedno tak kot pred skoraj štiridesetimi leti. V tem klubu so že takrat gostovali najbolj znani pevci in skupine, v Ilirsko Bistrico so jih hodili poslušat celo iz Osijeka in Beograda.

Tretja postaja: pristava Turn pri Premu, ki jo je upodobil že Valvazor in ki so nam jo lastniki ljubeznivo prepustili za snemanje. Tam smo posneli vse tri Volkove, ki so peli in godli. Za večino petih in igranih pesmi vedo, iz katerega bližnjega kraja so. Rojeni so z glasbo in zanjo. Njihova ljubezen do ljudskega glasbenega izročila je popolnoma naravna. Nikakršnega nastopaštva, skoraj ničesar navzven. Upam, da sta kameri zajemali iz izvira.

Četrta postaja: klopi pod orehom sredi Velike Bukovice in razgledni travnik pod vasjo, s katerega je tako lepo videti Ilirsko Bistrico in pokrajino, kamor je umeščena. Tam je na njim lasten način pelo sedem mož – tudi Romeo – ljudske pesmi, kakor se pojejo v teh krajih. Zmeraj začne Stano, drugi pojejo na čez in basirajo. Spet ti močni glasovi pa posebno okraševanje in ponavljanje refrenov! Ubrano ljudsko petje, ki človeka in njegovo usodo vsakokrat, z vsakim petjem na novo poveže z njegovo pokrajino. Petje, ki zdravi dušo in telo.

Stanota sem naslednji dan opazila na pevski prireditvi v Stični. Ob televizijskem prenosu (res, da sem gledala samo zadnje pol ure) sem razmišljala o tem, zakaj neki je ta dolgoletni zborovski praznik vse bolj domoljuben in vse manj kvaliteten. Slovenski pevci so prišli celo iz sosednjih držav in verjamem, da so poleg njih tudi mnogi drugi peli iz srca. A mnogi niso znali pesmi, ki jih je bilo treba peti po pravilih prireditve, skupno petje ni bilo dovolj povezano, povezovalci prireditve pa tudi niso bili toliko praznični, sproščeni in dobro pripravljeni, da bi me prepričali. Prihodnje leto prenosa najbrž ne bom gledala. Mogoče bom Stanota, odličnega ljudskega pevca, vprašala, kako je prireditev doživel on.

Še dobro, da petja zaenkrat ni mogoče prepovedati, si potem mislim, vedoč, da vsak pač dela tisto, kar zna in zmore in hoče, vedoč, da je tudi to svoboda in demokracija.

Kadar poslušam kakšno skupino ljudskih pevcev, ki so jih dobili v roke šolani glasbeniki, imam sama s seboj velike težave. Še dobro, da petja zaenkrat ni mogoče prepovedati, si potem mislim, vedoč, da vsak pač dela tisto, kar zna in zmore in hoče, vedoč, da je tudi to svoboda in demokracija. Umetne poze, umetelno odpiranje ust, pretirana ličila (zaradi televizije?), pretirano natančni vstopi, pretirano dihanje, pretirani aranžmaji … Seveda ni vsaka skupina taka, pišem pač o tistih, ki so. Težko gledam tudi kakšna oblačila, ki niso stilizirana praznična noša ali delovna obleka iz prejšnjih stoletij, ampak njihov neestetski približek. Neki ljudski pevec mi je nekoč pokazal pismo dr. Zmage Kumer, ki ga še danes skrbno hrani. Iz pisma sem si v svojo potujočo glasbeno beležnico izpisala tole: »Še naprej se tako zvesto držite domačega izročila in se ne pustite premotiti od raznih zborovodij. Ljudska pesem je vrednota, enakovredna drugim umetnostim, našo slovensko samobitnost pa dokazuje prav posebno.«

Zdaj šele sem poklicala dr. Zmago Kumer in jo obiskala. Nadvse vljudno je dajala opombe o mojem petju (preveč interpretacije, preosebno), iz katerih je seveda videti, da bi me rada poslušala predvsem kot posredovalko, ne pa tudi kot poustvarjalko. Hvaležna sem ji, da mi to sploh pove, čeprav se s tem ne morem strinjati; Slovenci namreč veliko raje kot naravnost govorimo za hrbtom. Prosila sem jo, naj mi poišče Kokošarjev Sodni dan (krasno besedilo, a ne vem, ali obstaja tudi zapis melodije), ona pa mi ponuja: 2. varianto Desetnice (Želo je deset žanjic), Mlado Bredo (sestavila jo bo za mojo rabo, kar sicer znanstveno ni vzdržno, zame pa je, pravi) iz različnih fragmentov, rezijanskega Kralja Matjaža, Fekonjevega fanta, ki umori ljubico (z razlago = po resničnem dogodku), Vodo Rajno – beneško varianto (Marija in potopljena vas), Detomorilko obglavijo (resničen dogodek leta 1766 v Ljubljani, kar je sama ugotovila), Živalsko svatbo, Knezovega zeta, Od žegnanega britofa. Komaj čakam!

(Iz mojega dnevnika, 15. 10. 1991)

Najbolj skrivnostni in najslovesnejši so zvoki na prehodih med govorjenjem in petjem. To so zvoki med nebom in zemljo. Kozmični zvoki.

Vidim, da me po dolgih letih, če ne celo prvič, bolj zanima melodija kot besedilo. (foto: Borut)Zdaj mi pripravlja pesmi Silvana Paletti. Zadnja dva obiska pri njej nisva nič peli, ker sva si imeli toliko povedati … Mi je pa dala za poslušanje nekaj starih pesmi, ki jih je posnela skupina Rezijank. Vidim, da me po dolgih letih, če ne celo prvič, bolj zanima melodija kot besedilo. Najljubše so mi tiste z majhnim številom tonov pa tiste, ki se pojejo z napetimi glasilkami, tiste, ki imajo velik razpon, in tiste, ki jih lahko dobro poješ samo tako, da je glas popolnoma naraven. Torej se vračam k temu, kar mi je bila pred desetimi leti govorila Zmaga Kumer!

Nekateri glasbeniki zelo malo poslušajo glasbo drugih; nekatere moti v njihovem interpretativnem svetu, spet drugi se bojijo, da bi druge interpretacije preveč vplivale nanje. Nikoli nisem imela teh strahov in rada poslušam raznovrstne glasove. A z leti postajam zelo izbirčna, tako izbirčna, da raje poslušam ritmične inuitske zvoke, ki jih pevki izmenično proizvajata s sočasnim petjem med izdihi in vdihi, ali indijansko petje in vzklikanje. Najbolj skrivnostni in najslovesnejši so zvoki na prehodih med govorjenjem in petjem. To so zvoki med nebom in zemljo. Kozmični zvoki.

France Prešeren je poslušal ljudsko petje in je slišal ljudsko Lepo Vido ter po njej napisal svojo hrepenenjsko umetnino. Je bil res kdaj tudi na koncertu, na katerem je igral Chopin, ali se mi to samo zdi?