14.08.2011

Ognjeni obroč v besedi in sliki

V temačnem stripu o Johnnyju Cashu je Reinhard Kleist odlično ujel občutje večnega Cashevega tematskega trikotnika Ljubezen–Bog–Umor in njegove podobe moža v črnem.

Matej Krajnc

Strip o Johnnyju Cashu je ena pomembnejših tovrstnih izdaj, saj pri nas v prevodih izhaja premalo tovrstnih biografij, stripovskih ali klasičnih.
Reinhard Kleist:
Cash – I See A Darkness
Sanje, 2011
Prevod: Urška Brodar

Stripovske biografije niso ravno pogoste, a ko izidejo, ponavadi povzročijo precej zanimanja tako pri nas kot drugje. V zelo širokem smislu bi lahko o nekakšni »biografiji rokenrola« v stripu govorili že ob izidu znamenitega francoskega stripa Zgodovina rock glasbe v stripu, ki je bil tudi pri nas zelo priljubljen, medtem ko je strip Reinharda Kleista o Johnnyju Cashu, ki smo se ga lotili tokrat, ena pomembnejših tovrstnih izdaj, ki bi jih lahko bilo več. Če obrnemo nekako drugače: pri nas bi lahko v prevodih izhajalo več tovrstnih biografij, stripovskih ali klasičnih. Vemo, da založbe poslušajo zvok blagajne, in gverila je marsikje, povsem razumljivo, pokleknila pred dejanskim stanjem, zato je še posebej razveseljivo, da se je založba Sanje opogumila in izdala Kleistov strip; navsezadnje je Johnny Cash precej priljubljen pri nas. Vendar res je tudi to, da ta izdaja ne bo zares pripomogla k globljemu razumevanju Cashevega življenja in dela, saj se naslanja zgolj na najbolj znane mejnike iz njegovega življenja; to je bila bržčas tudi ena od avtorjevih dilem, sodeč vsaj po virih, ki jih navaja na koncu knjige. Kljub vsemu je prevod Kleistovega stripa dobrodošel pregled njegovega življenja, posebej v naših krajih, kjer gredo na splošno bolj v promet knjige o medijskih nastopačih in resničnostnih šovih.

Will Oldham, ali Bonnie Prince Billy, je pesem I See A Darkness objavil leta 1999 na istoimenskem albumu. Johnny Cash jo je posnel za album Solitary Man leta 2000. Album je bil tretji iz serije American Recordings in mnogi so dvomili, da bo Cash, že zelo bolan, dočakal izid. A ga je, in tudi izid naslednjega, The Man Comes Around. Casheva priredba I See A Darkness je bila preroška: pred sabo je imel še slaba tri leta življenja, zaznamovana z boleznijo in bolečino ob izgubi soproge June Carter. Kleist se v stripu, umerjenem po Cashevi avtobiografiji iz leta 1997 (2004) in še nekaterih drugih zanimivih virih (denimo odlični Streissguthovi knjigi o koncertu v zaporu Folsom), loteva vseh pomembnejših prelomnic v Cashevem življenju: odnosa z bratom Jackom, Jackove smrti in travm v zvezi z njo, službovanja v vojski, zakona z Vivian Liberto, legendarnih memphiških snemanj pri založbi Sun in glasbenih potovanj s svojim triom ter nekaterimi drugimi pomembnimi izvajalci (denimo s Carlom Perkinsom), srečanja z June Carter, začetkov odvisnosti od poživil in pomirjeval in tako naprej do zloglasnega nastopa v oddaji Grand Ole Opry, ko so ga kot rednega člana zasedbe te countryjevske glasbene »inštitucije« odpustili zaradi škode, ki jo je naredil na odru, pa legende o jami Nickajack, kjer naj bi samovoljno končal vso mizerijo (ni mu uspelo, a mu je, vsaj začasno, uspelo opustiti droge), in seveda omenjenega koncerta v Folsomu leta 1968 pa življenja z June in na koncu vztrajnih snemanj za založbo Ricka Rubina, čeprav sta ga bolezen in bolečina že skoraj dotolkli.

V temačnem stripu (Kleist je odlično ujel občutje večnega Cashevega tematskega trikotnika Ljubezen–Bog–Umor in njegove podobe moža v črnem) je, kot se spodobi, skupni imenovalec glasba.

V temačnem stripu (Kleist je odlično ujel občutje večnega Cashevega tematskega trikotnika Ljubezen–Bog–Umor in njegove podobe moža v črnem) je, kot se spodobi, skupni imenovalec glasba. Cash je začel kot pisec countryjevskih ljubezenskih pesmi (I Walk The Line) in vzporedno kot neusmiljeni opisovalec temnih plati duše (Folsom Prison Blues), v šestdesetih pa je, čeprav psihično in fizično izžet od zlorabe drog, ustvaril nekaj najpomembnejših tematskih albumov t. i. »americane«. V iskanju lastne glasbene govorice je zvesto črpal iz korenin ameriške zgodovine nasploh in zgodovine popularne glasbe, pri čemer se ni ustrašil ukoreninjenih predsodkov žanra. Tudi sicer se ni kaj dosti menil za omejitve; prepričljivo je bil tako countryjevski crooner (Happiness Is You, I Walk The Line) kot izobčenec (25 Minutes To Go, Sam Hall), pevec folk glasbe (As Long As The Grass Shall Grow, All God's Children Ain't Free), bluesa in worksonga (Folsom Prison Blues, Another Man Done Gone), gospela (He'll Understand And Say Well Done) in sentimentalnih popevk na splošno (We'll Meet Again, Aloha Oe). Da, prav ste prebrali, zlasti v sedemdesetih je namreč pokazal tudi svojo mehkejšo plat, predvsem v povezavi z June Carter in svojo družino (Cindy I Love You, Who's Gene Autry, No Charge).

Kleist se je osredotočil na cashevsko mitologijo, »legendo«, ki jo je s svojim imidžem najbolj pomagal ohranjati prav Cash sam.

Kleist je to, mehkejšo plat Casha v stripu izpustil in se osredotočil na t. i. cashevsko mitologijo, »legendo«, ki jo je s svojim imidžem najbolj pomagal ohranjati prav Cash sam, čeprav je bilo nadvse zanimivo videti, kako je resnobna fasada tudi v javnosti hote ali nehote popustila (The Johnny Cash Show in njegovi mnogi, večkrat sirupasti podaljški v obliki TV-oddaj v sedemdesetih). Še bolj zanimivo je bilo opazovati, kako je popuščala na ploščah. V šestdesetih letih je Cash posnel vrsto humornih pesmi, ki so izšle bolj neopazno ali pa v ZDA sploh niso izšle (Smiling Bill McCall, Tall Man, Lovin' Locomotive Man, Everybody Loves A Nut), v sedemdesetih (1976) je njegova humorna plat celo rodila njegov komercialni preporod (One Piece At The Time; tudi leta 1966 je imel uspeh s satirično pesmijo The One On The Right), medtem ko si je v osemdesetih in devetdesetih dal duška najprej s samoironično Chicken In Black, ki je izjemna parodija lastnega imidža (posnel naj bi jo kot maščevanje založbi Columbia, ko leta 1986 ni hotela podaljšati pogodbe z njim), v letih 1987–91 pri založbi Mercury s pesmijo The Backstage Pass in predvsem z avtorsko Beans For Breakfast, v kateri parodira svojo javno podobo.

Cash je svojo javno podobo skrbno izgrajeval, čeprav je, zlasti pod vplivom drog, njegov smisel za praktične šale večkrat prešel vse meje dobrega okusa (v pričujočem stripu je, denimo, omenjen zloglasni požig gozda).

Cashevska mitologija je navdihovala nekatere druge pomembne ustvarjalce, med drugim Nicka Cava, Krisa Kristoffersona, Boba Dylana, Davida Allana Coeja in Merla Haggarda (slednja sta zares preživela svoje za rešetkami). Cash je svojo javno podobo skrbno izgrajeval, čeprav je, zlasti pod vplivom drog, njegov smisel za praktične šale večkrat prešel vse meje dobrega okusa (v pričujočem stripu je, denimo, omenjen zloglasni požig gozda). A vendar, ta legenda ali mitologija je bila legitimna, saj je z njeno pomočjo lažje obračunaval s svojim temnim polom, kar je rodilo njegova najbolj substančna dela. Niti za trenutek ne gre dvomiti, da je mislil nadvse resno, ko je leta 1964 preklel nashvillske didžeje, ker niso hoteli vrteti njegove priredbe La Fargove protestne pesmi o Indijancu Iri Hayesu, in ko je, tudi v podporo gibanju za državljanske pravice in folk glasbi ter prevzet z zgodovino lastne dežele prav s to pesmijo istega leta povzročil enega od vrhuncev newportskega folk festivala. Čeprav je zase vedno govoril, da je countryjevski pevec, je bil pravzaprav utelešenje folk singerja iz istoimenske pesmi, ki jo je posnel v šestdesetih letih. In to ne glede na to, da je, dobro situiran, kakor je bil, potepuško/izobčensko življenje lahko le idealiziral in da je njegovo delo šele v poznem obdobju zares doseglo stopnjo pretresljivosti opusa Hanka Williamsa.

Kleistov strip, ki je izvirno izšel leta 2006, je gotovo pripomogel k temu, da je Cashevo življenje spoznal tudi kdo, ki sicer ne bi vzel v roke biografske ali strokovne knjige, in je hkrati zanimiv in zgoščen dodatek v bibliografijo, ki predvsem zadnja leta vedno bolj pridobiva na veljavi in volumnu. Čeprav strip v ničemer ne pripomore k uravnavi cashevske mitologije (za to boste morali vzeti v roke knjižico American Recordings Tonyja Trosta), je v svoji preprostosti in vzdušju (tudi po naslovu, ki je domiselno izbran) dobrodošel tudi (in naposled) v slovenskem jeziku.