24.04.2019

Oguljena eleganca

S ploščo Torch The Frictions nadaljuje v smeri, nastavljeni na Halogen Sky, a to novi plošči še zdaleč ne zmanjšuje vrednosti. Bolj kot za nadaljevanje gre tu za vrlo nadgradnjo.

Igor Bašin

Torch

The Frictions

Torch

Maraton Records
2019

Še preden sem se lotil ocene nove plošče benda The Frictions, sem izbrskal svojo recenzijo prvenca, in to z enim samim namenom, da bi preveril, če me občutki ne varajo, da album Torch ohranja lastnosti prvenca in da je zgrajen na istih temeljih. Marsikaj iz tiste recenzije izpred sedmih let lahko ponovim tudi o novi plošči: ta bend ima zakoličen glasbeni slog, dodelano in uravnovešeno zvočno panoramo, podreja se kolektivnemu duhu in tovariški atmosferi, skladbe so posnete brez nasilnih posegov in producentskega kiča, iz suhoparnega zvočnega ozračja pa prihajajo na plano njihova organskost, iskrenost in sproščenost. S ploščo Torch The Frictions nadaljuje v smeri, nastavljeni na Halogen Sky, a to novi plošči še zdaleč ne zmanjšuje vrednosti. Bolj kot za nadaljevanje gre tu za vrlo nadgradnjo. 

The Frictions se ne dokazuje, ne potrebuje pompa, da bi njegova godba prišla do pravih ušes. Prekaljenost glasbenikov se kaže skozi artikulirane pesmi, kjer ima vsak svoje mesto in nihče ne sili v ospredje, kar prispeva k nepretencioznosti glasbene govorice benda, ki zleze pod kožo.

Podobno kot na Halogen Sky tudi na drugem albumu The Frictions ne odkriva tople vode, ne odkriva rock and rolla na novo, kaj šele, da bi zasedba nastopala kot njegov odrešitelj. Fantje so skupaj, ker jih privlači in povezuje igranje in skladanje pesmi. Ne glede na zavidljiv opus vseh članov ti ne nastopajo kot še ena superskupina niti ne kot slovenski projekt Chrisa Eckmana. Gre za kombo glasbenikov, ki so se po srečanju sredi križišča skupaj odpravili naprej. Karkoli že so počeli vsak zase, so se v tem kvartetu ulovili na isti valovni dolžini. Izžarevajo užitek in sinergijo, nosi jih isti val, kar usodno prispeva h krepki osmišljenosti in izoblikovanosti komadov, ki so na novem albumu še slojevitejši in konciznejši. 

Na novi plošči so člani The Frictions poetiko »kozmične Amerike« lagodno in brez najmanjše posiljenosti oplemenitili s podtoni naelektrenega minimalizma postpunka in pod kitarske vihre subtilno vpeljali repetitivne in valeče se (neo)psihedelične odtenke ter nas na koncu plošče obdarili še z dovtipom sahelskega bluesa. Skozi melanholično atmosfero pesmi veje srčni zanos užitkarske zasvojenosti s svobodo pesnjenja hipnotičnih pesmi. Zasedba The Frictions ostaja zvesta surovemu in oguljenemu zvoku ter še enkrat skrbi za otipljivost svojega muziciranja. Spajanja in posrečena zlitja niso izpeljana na prvo žogo, ampak so polna ustvarjalne elegance in diskretne posvečenosti dediščini rock and rolla, ki je temelj slogovne stabilnosti in trdnosti benda. The Frictions se ne dokazuje, ne potrebuje pompa, da bi njegova godba prišla do pravih ušes. Prekaljenost glasbenikov se kaže skozi artikulirane pesmi, kjer ima vsak svoje mesto in nihče ne sili v ospredje, kar prispeva k nepretencioznosti glasbene govorice benda, ki zleze pod kožo. Zvočna slika je skozi album oguljena: vsaka kitara je na svoji strani, ritem sekcija trdno stoji na sredini kot vezni člen med poloma, ki se skozi skladbe stapljata in dopolnjujeta z medigrami. Ne gre za dialog, ampak za skupinski naboj. Naravni utrip in tok pesmi je zgrajen na nikoli napadalnih crescendih, ki naraščajo kot oddaljene vihre na obzorju in ne grozijo, temveč puščajo odprto pot domišljiji.