27.11.2019

OK boomer

Tudi tokrat Avdić postreže s tistim, kar se od njega pričakuje, pričakuje pa se presenečenje znotraj znanega: z očarljivimi noirskimi melodijami, mračnimi bosanskimi anekdotami, domiselnimi verzi, surovo maskulinistično jezo, kot oglje črnim humorjem, predvsem pa z – novo tarčo. 

Muanis Sinanović

Radikalno šik

Damir Avdić

Radikalno šik

Kapital Records
2019

Damir Avdić, antitrubadur z žago v rokah in žolčem v brizgajoči slini, s svojo neizčrpno zalogo političnega besa uspeva ohranjati svoje albume vedno znova poslušljive. To je mogoče, ker se zdi, da se kljub standardnim levičarskim postyu tropom živo odziva na globalno politično realnost, da v svojo kritiko vsakič znova vnese nekaj osebnega in morda blago sinkretičnega. Zdi se zmožen neizčrpnih melodičnih permutacij in ritmičnih vzklikanj, iz svojega nepetja in iz svojega punka dela umetnost ponavljanj z razliko. Avdić je navsezadnje kulturni fenomen, postmoderna verzija arhetipa pojočega poeta, preživelec punka in ohranjevalec retorične umetnosti. Privlači iz podobnega razloga, kot privlačijo Sleaford Mods, pa kritični intelektualci na družbenih omrežjih. Ljudje si želijo, da v razčaranih vulgopolitičnih časih, ko je revolucionarni misticizem izparel, njihova frustracija dobi poetično dimenzijo, skrivnostnost, da se radikalnosti pridruži šik moment, da bi bilo vse skupaj manj suho. Politika je vedno rabila svoje poete, in politika, ki nima svojih poetov, je mrtva politika. Avdićeve albume prepoznavamo po razlikah v ponovitvi, in tega si bomo zapomnili kot album, ki je na kot vedno žmohten, rutiniran, producentsko zaokrožen in predvsem poetičen način jasno artikuliral meje te poetike same.

Tudi tokrat Avdić postreže s tistim, kar se od njega pričakuje, pričakuje pa se presenečenje znotraj znanega: z očarljivimi noirskimi melodijami, mračnimi bosanskimi anekdotami, domiselnimi verzi, surovo maskulinistično jezo, kot oglje črnim humorjem, predvsem pa z – novo tarčo. 

Zametki Avdićeve kritičnosti do smeri, v kateri se giblje levica, so bili opazni že na prejšnjih albumih. Njegove plate imajo navadno organsko, posredno ali neposredno osrednjo temo, in osrednja tema tokratne so identitetne politike, psevdoradikalnost kulturnih bojev, milenijske ideje emancipacije, politična korektnost, vse, kar Avdić enako sovraži kot kapitalizem sam. Tukaj pa je še nekaj – generacijska perspektiva, nezmožnost, da bi kleni možakar, kakršen je sam, stopil v komunikacijo s fluidnostjo, sofističnostjo, identitarnostjo najnovejših levih diskurzov, nezmožnostjo, da bi razumel senzibilnost nove generacije. Zdi se, da se je zgodila antropološka sprememba in od tod kanec dodatne jedkosti na komadih. 

Pesem Androuid v svoji cinični strumnosti izraža nekakšno poenotenje človeštva v sorodna obnašanja, ki ga zaznamujejo različne blagovne znamke. To je človeštvo brez resnične strasti, z veliko oglaševanja in virtue signaliziranja pri vseh političnih opcijah. Sledeči verzi so precej zgovorni za opisano podobo sveta (iz nekega razloga Avdić med novimi tarčami še najmanj štedi pri gejih, lezbijkah in veganih; koliko je to boj proti politični korektnosti in koliko gre za kaj bolj visceralnega, o tem naj sodijo za to bolj poklicani): »Trstom marširali fašisti / mislio sam da je parada pedera / ti Italijani stvarno / imaju smisla za modu.« Za razliko od mnogih ljudi sodobnih kulturnih bojev ne jemlje tako resno, zdijo se mu prej maska za spremembo človeškega stanja. Kakor navaja v drugem komadu: »bit je coin / samo ne bit human«. Ljudje so nenevarni kiborgi, ki živijo v iluzoričnem svetu velikih bojev in gromečih idej. Še bolj pa je prepad razviden v desetminutni satirični pesmi poti, ki poteka na slovenskih podeželskih cestah. V njem protagonist komada – brez težav bi zaradi značaja albuma lahko rekli, da skozenj vsaj deloma gleda tudi Avdić – na bencinski postaji pobere tetovirano milenijsko lezbijko, ki mu – kot je značilno za nekoherentne diskurze najnovejše levice in seveda tudi alternativne desnice – očita, da z uporabo avtomobila uničuje planet, njeno prihodnost, vseeno pa ga prosi, pardon, od njega zahteva, da jo zapelje. Tu se srečamo s standardnim arhetipom mačo lika, ki hoče podreti lezbijko (tudi s tem naj se ukvarjajo za to bolj poklicani). In ta arhetip prav tako ustreza generacijski razliki. Stari levičar se počuti nemočnega, nerazumljenega, niti sam ne razume svoje sopotnice, njena prisotnost vodi v shizofrenijo, surrealne prizore, zaznamovane s slovenskim bukoličnim imaginarijem; od tod dodatna seksualna tenzija. Na koncu mora voznik simbolno priznati premoč dekletu, ki stremi k švedskemu idealu permakulturnosti, multikulturnosti in ostalih novih kulturnosti. Komad je, kot na primer Detroid na plati Amerika, ki prav tako traja več kot deset minut, nekakšna hiper kratka zgodba, ki povzema vsebino celotne plate.

Ravno v tem, da Radikalno šik tematizira Avdićevo nemoč v spopadu ne zgolj s političnimi nasprotniki, temveč tudi z razkrojem lastne fronte, lahko razbiramo problem klasične levice kot take, ki je zapisana manihejskemu pogledu na svet, po katerem je ta temeljno izkrivljen in ga je preprosto treba vreči s temeljev ter zgraditi na novo. Kolikor je cilj politike ne ohranjanje pa skrb za obstoječe ali porajanje novega, temveč pred vsem omenjenim rušenje obstoječega, toliko je ta politika odvisna od čiste kritike in stalnega spreminjanja. Kritika dosega spremembe, in ko jih doseže, potrebuje nove, saj je delo negativnega njen temelj in pogoj obstoja. Temeljni ustroj ideologije premaga njene sledilce, v svetu, zaznamovanem z napredkom, pač ne moremo pričakovati, da bo ena generacija razumela naslednjo; čeprav se zdi, da sta si bistveno različni, zgolj naravno sledita istim predpostavkam. To, da so nove politike bistveno spletene z neoliberalno ekonomsko agendo, ni krivda indiferentnega neoliberalizma, pač pa je kapitalizem kot afirmativna sila premočen v primerjavi z resentimentalnim antikapitalizmom 20. stoletja.

Na albumu ne manjka niti že prej opisanih, vsaj deloma apolitičnih ljudskih zgodb. V Žena koji sam naletimo na melanholično srečanje protagonista z bivšo ljubeznijo v postromantičnem svetu Tinderjev in zasebnih zabav, v Šećeru pa imamo kleno zgodbo bosanskih urbanih krajin z neslutenim izrazitim likom, urbanim mitom. 

Kakorkoli že, bistvo tega albuma je odzivanje na svet, za katerega se zdi, da so se v njem srečali zdajšnji trenutek, utopija in distopija. Postpostmoderna, v kateri dobri stari kleni levičar z Balkana ne more računati, da bo imel njegov gnev še kakšno težo. Še njegovo podzemlje izginja, njegova senca se v siju zgodovinskega poldneva vedno bolj krajša, ni trenutka odločitve, ki bi nastopil opolnoči, zgolj zlovešča siesta opoldne. Avdićeve albume prepoznavamo po razlikah v ponovitvi, in tega si bomo zapomnili kot album, ki je na kot vedno žmohten, rutiniran, producentsko zaokrožen in predvsem poetičen način jasno artikuliral meje te poetike same.