11.12.2014

ONE – večer ženskih skladateljic, zaznamovan s sodobno klasično (po)ustvarjalnostjo

Domžalski koncertni cikel klasične glasbe Kulturnega doma Franca Bernika je z drugim koncertom, ki je potekal 17. novembra, razkril zanimivo programsko zasnovo, ki se je tokrat osredotočila na komponistično ustvarjalnost žensk.

Maia Juvanc

Cikel koncertov klasične glasbe, ki je bil tokrat posvečen skladateljicam programsko vodi Mate Bekavac. (Foto: Kulturni dom Franca Bernika)
Foto: Kulturni dom Franca Bernika

Domžalski koncertni cikel klasične glasbe Kulturnega doma Franca Bernika je z drugim koncertom, ki je potekal 17. novembra, razkril zanimivo programsko zasnovo, ki se je tokrat osredotočila na komponistično ustvarjalnost žensk. Program je vseboval skladbe ustvarjalk, med katerimi so nekatere historično vplivne figure, kot denimo Alma Mahler, Clara Schumann, Nadia Boulanger, in sodobne skladateljice Sofija Gubajdulina, Nina Šenk, Tina Mauko, Nana Forte.

Koncert je odprl njegov umetniški vodja klarinetist Mate Bekavac z izvedbo Nokturna za klarinet in klavir skladateljice Lili Boulanger (1893–1918) in Sicilienne za klarinet in klavir Marie Theresie Von Paradis (1759–1824). Klarinetistovo osupljivo muzikalnost sta izdajali njegova izredno gibka in ekspresivna dinamika ter agogična pretočnost. Občuten in buden odnos do izvajanja skladbe oziroma natančno branje partiture je obrodil poleg obče prisotnih gladkih prehodov in kristalnega tona v višinah tudi pomenljivo zaokrožene poudarjene melodične fraze in njihove prelestno nežne odmeve (v drugem stavku Nokturna).

Kot drugi solist večera je nastopil pianist Per Rundberg, ki je iz skladb Tema z variacijami Cécile Chaminade (1857–1944) in K novemu življenju Nadie Boulanger (1887–1979) lahkotno izzval virtuozne pasaže in prepričal z letečo hitrostjo prstov. Njegovo igranje je tako predvsem odsevalo tehnično dovršenost in vživetost v svetlejše in virtuoznejše plati glasbe, dobrodošle pa bi bilo malo več kontrastnosti med odseki in stavki pa tudi več agogičnega poudarka in globine v temnejših pasažah.

Rundbergu se je pri izvedbi sodobnejšega dela Sofije Gubajduline (1931) Plesalec na vrvi, napisanega leta 1993, pridružila violinistka Božena Angelova, ki je zablestela v vlogi solistke. Angelovi je, kljub temu da je mestoma preglasila klavir, uspelo posredovati skladateljičino glasbeno alegorično vizijo plesalca na vrvi, ki preseže svoj ritmični vzorec in poleti v neslutene višine violinske e-strune. Skupni elementi izvedbe – povsem osredotočeno in navdahnjeno izvajanje sodobnejših tehnik igranja obeh glasbenikov, tako na klavirju kot na strunskem glasbilu, in značilnosti kompozicije same – so dvorano napolnili z naelektrenim vzdušjem, ki je bilo verjetno posledica zaostrene pozornosti publike ob srečanju z nekoliko bolj nenavadno glasbeno tvarino. Predvsem violinistka je svoje lahkotno virtuozno igranje prepredla s ponotranjeno večplastno glasbeno snovjo in muzikalno pristno podajala poanto skladbe. Vzdušje se je, presenetljivo, tekom kar zajetne dolžine skladbe še stopnjevalo in na koncu sta interpreta požela navdušen aplavz in nekaj vzklikov.

Z izvedbo skladbe Louise Farrenc (1804–1875) se je dramaturški lok upognil nazaj v klasicistični utrip in idiom romantike, kjer je tudi ostal, saj je iz sporeda izpadlo delo Kaije Saariaho. V povsem uravnoteženi igri so se v Triu za flavto, violončelo in klavir v e-molu, op. 45 izkazali vsi trije glasbeniki. Mlada flavtistka Jerca Novak je s spretno igro prepričljivo zaobjela kontrastna karakterja obeh stavkov, violončelistka Karmen Pečar je flavtistko podprla s primerno prefinjeno mero muzikalnosti, obe pa je Rundberg uravnoteženo spremljal.

V koncertnem listu je umetniški vodja izrazil skrb za umeščanje sodobnih skladb na program, željo po zapolnitvi programa s »starimi« umetninami pa je utemeljil s strahom pred nepripravljeno publiko, ki ji ostaja sodobna glasbena govorica večinoma še tuja. /.../ če sodim po odzivu publike, sta bila v skoraj enaki meri navdušenega aplavza deležna tako preudarno zaigrani tradicionalni akord zadnje skladbe koncerta (Dore Pejačević) kot tudi sodobno delo Sofije Gubajduline.

Samospeve Clare Schumann (Mein Stern, Moja zvezda), Fanny Hensel (Pomlad) in Alme Mahler (Žetvena pesem iz Štirih pesmi) je sopranistka Marta Močnik izvedla korektno in doživeto ter z obilico gestike ponazorila tematiko skladb.

Kljub temu da se je osrednji del drugega dela koncerta sprehodil po sodobnejših stvaritvah treh mladih slovenskih skladateljic, od še tradicionalnega in tonalnega Poslednjega samoroga Nine Šenk do ritmično kompleksnejšega in karakterno izstopajočega Haikuja št. 3 Nane Forte in nazaj k uspavanki Tine Mauko (Najen prt za trio), program ni vseboval bolj sodobno zvenečega dela.

Koncert se je zaključil s Klavirskim kvartetom v d-molu, op. 25 Dore Pejačević v vzneseni igri violinistke Božene Angelove, violistke Maje Rome, violončelistke Karmen Pečar in pianista Pera Rundberga. Po nekaj turbulencah (razhajanje v pizzicato delih in nekaj intonančnih spodrsljajev) je proti koncu stopilo v ospredje doživeto sodelovanje skupine enako dovršenih glasbenikov. Toda kljub tej vzneseni igri se posebno glasbeno izkustvo, ki ga je prinesla izvedba skladbe Gubajduline, ni več ponovilo.

V koncertnem listu je umetniški vodja izrazil skrb za umeščanje sodobnih skladb na program, željo po zapolnitvi programa s »starimi« umetninami pa je utemeljil s strahom pred nepripravljeno publiko, ki ji ostaja sodobna glasbena govorica večinoma še tuja. Tem povsem razumnim in tehtnim pomislekom bi za zaključek in z upanjem na manj konservativne programske poteze v prihodnje dodala opogumljajoče dejstvo: če sodim po odzivu publike, sta bila v skoraj enaki meri navdušenega aplavza deležna tako preudarno zaigrani tradicionalni akord zadnje skladbe koncerta (Dore Pejačević) kot tudi sodobno delo Sofije Gubajduline.