12.03.2020

Ontološke karaoke

Nova predstava Jureta Novaka tematizira status sreče v današnji civilizaciji. Karaoke sestavljajo izmišljeni komadi izmišljenih avtorjev (pripravil jih je Uroš Buh), ki bolj ali manj opevajo brezhibno srečo.

Muanis Sinanović

Jure Novak: Karaoke
Foto: © MGL

Nova predstava Jureta Novaka tematizira status sreče v današnji civilizaciji. Odrska postavitev je precej domišljena in se giblje na tanki meji med performansom in klasičnim gledališčem. Trije liki, eden ženski (Viktorija Bencek Emeršič) in dva moška (Gašper Jarni in Gregor Gruden) (v vlogi režije pa nastopa Karin Komljanec, op. ured.), v družbi, kjer je večina prebivalcev zaužila črva, ki se prisesa na možgansko deblo in zagotavlja trajno srečo, se znajdejo v odrsko dobro reprezentiranem sodobno-futurističnem prostoru, od koder ne vidijo ven in kjer se družijo skozi petje karaok in poslušanje sugestij, ki naj bi jih napeljali k odločitvi za črva. Od zunaj jih spremlja publika (v primeru mojega ogleda nekaj profesoric in profesorjev ter standardno nadležna srednješolska publika), ki je preko marketinške gurujke podjetja Wormtech performirano v njeno ciljno publiko. Nekako tako, kot bi v prostor gledali skozi okno, transparentno z ene in netransparentno z druge strani. Preprosta, elegantna in učinkovita rešitev. Vprašamo pa se lahko, kdo pravzaprav smo mi kot publika – če še nismo zaužili črva, zakaj nismo v prostoru s protagonisti? Zakaj nas je toliko, in to kljub temu, da je zaužitje črva hud mainstream? Vprašanja, ki se jih da rešiti z malo domišljije. Sreča ni sila, ki z železno roko lomi vse okoli sebe, temveč je upogljiva, kar se navsezadnje odraža tudi v komadih, ki sčasoma postanejo bolj »alternativistični« in celo za odtenek žalostni. Stališča protagonistov se veliko bolj razhajajo, kot bi si mislili. Nekdo zagovarja sledenje liniji odporniškega besa in obupovanja, druga proti dobrim občutkom nima nič, tretji lucidno, čeprav na prvi pogled zmedeno, niha.

Karaoke sestavljajo izmišljeni komadi izmišljenih avtorjev (pripravil jih je Uroš Buh), ki bolj ali manj opevajo brezhibno srečo. Lahko rečemo, da gre za dober komentar performativnosti popularne glasbe. Toda ali je to resnično performiranje sreče? Sodobni ameriški pop in številne subkulture zadnjih desetletij namreč kažejo, da je za pripadnost kvečjemu treba izkazovati nesrečo, depresivnost. Spomnimo se samo ema, darkerskih subkultur, heavy metalcev, poslušalcev grungeja ipd. Še več, zdi se, da je v nasprotju s tukajšnjimi manihejskimi levo-liberalnimi predstavami depresija prej izraz elitizma in razredne razlike. Na eni strani imamo čefurje in črnce, ki poslušajo veselo glasbo ali glasbo, ki opeva življenjsko vitalnost, kar je pogosto razumljeno kot precej manj sofisticirano v primerjavi z žilorezjem in pogubo srednjerazrednih mladin na drugi.

Tudi sicer se na začetku zdi, da bo predstava še en klišejski kulturniški napad na srečo in mistifikacija depresije, ki ju srečujemo povsod naokoli, denimo vsakič, ko se znajdemo v družbi kulturnikov in nam je skoraj nerodno na vprašanje »Kako si?« iskreno odgovoriti, da okej. Ker to ni antisistemsko, ker je biti okej lažna zavest, ki nam naj jo pristna nesreča, v katero nas bodo uvedli prosvetljeni kulturniški glasovi, odpravi. Skratka, ravno obratno kot v Novakovi predstavi. Vendar se stvar začenja zapletati. Spotoma izvemo, da je jemanje črvov popolnoma prostovoljno, da se je črvu mogoče naknadno odpovedati in deluje samo, če verjameš vanj, ni nujno, da sploh prime. Perspektiva se nekoliko zaobrne – nihče se v prostoru niti približno ne zadržuje prisilno, vsi trije pa so v dvomih glede lastne odločitve. Sreča ni sila, ki z železno roko lomi vse okoli sebe, temveč je upogljiva, kar se navsezadnje odraža tudi v komadih, ki sčasoma postanejo bolj »alternativistični« in celo za odtenek žalostni. Stališča protagonistov se veliko bolj razhajajo, kot bi si mislili. Nekdo zagovarja sledenje liniji odporniškega besa in obupovanja, druga proti dobrim občutkom nima nič, tretji lucidno, čeprav na prvi pogled zmedeno, niha. Kdaj se zazdi, da je depresija samo še en črv, ideologija, ki se ji odločiš slediti, od katere si odvisen, ki je destruktivna. Avtenticizem nesreče, tako se za hip zazdi, je enako mistificirajoč kot avtenticizem sreče. 

Kot da se vse zvaja na veliki manihejski eksistencialni paradoks. Služiti moraš gospodarju, izbira je le v tem, za katerega se boš odločil. In potem ko se odločiš za enega, boš neogibno mislil, da je superioren nad drugim. A če je tako, če gre v življenju res za tovrstno samonanašalnost, potem je morda smiselno reči, naj odloči pragmatistični kriterij – če zadeva sega do ontološkega nivoja in če je edina relevantna odločitev med srečo in nesrečo, med odrešenjem in pogubo, potem ni nobenega razloga, da ne bi izbrali sreče ali odrešenja. In pragmatistični kriterij se poklopi z ustrojem realnosti same. Med temeljem in performiranjem ni bistvene razlike, s čimer pa smo že blizu skupnemu jedru različnih svetovnih mističnih izročil. Morda to ni bil namen predstave, morda je dosti bolj trezna, kot si predstavljamo, a tudi v tem primeru ne moremo govoriti o prividu, saj lahko dramska predloga sama v sebi poišče linije bega iz sebe. Njen avtor je namreč zagrabil neko strukturo, ki se je poklopila brez njegove izrecne zahteve ali kljub njegovim drugačnim namenom. Toda to so špekulacije.

Tisto sredstvo prisile, ki naj bi kljub svobodni izbiri to nekako izginjalo, je tu marketing. A če alegorijo beremo drugače in odmislimo golo pojavnost lika marketinške gurujke ter bednost črva, če skušamo zadevi resnično priti do dna, potem morda ugotovimo, da gre pravzaprav za spopad med vero in nejevero onkraj institucionalne zgradbe, v njunem mističnem in tudi filozofskem bistvu, med njima pa se nahaja agnosticizem kot neznosno stanje, limb, prekletstvo postmoderne, ki se upira temeljni, absolutni resničnosti sveta – sta zgolj JA in NE, cincanje je utvara, vladajoča ideologija, ki ohranja status quo, v katerem svoboda izbire predstavlja največje breme. Če to misteriozno predstavo torej paradoksno gledamo z agnostičnim pogledom, se nam nakazuje njena temeljna logika, njena radikalnost, ki jo morda proizvede ravno njena izhodiščna neambicioznost.