31.05.2012

Opevanje ljubezni

Recenzija plošče O/d ljubezni Klarise Jovanović in zasedbe Della Segodba: večplasten, z dovršenimi besedami in glasbeno bogat album s široko odprtimi obzorji.

Milko Poštrak

O/d ljubezni

Klarisa Jovanović & Della Segodba

O/d ljubezni

Celinka
2011

Klarisa Jovanović je konsistentna, zvesta sama sebi. Vsi vidiki njenega ustvarjanja so – tako ali drugače – povezani med seboj, se nanašajo drug na drugega, od prevajanja in drugih povezav z literaturo, posebej poezijo, pretežno vpeto v geografski in raznoliki kulturni prostor Mediterana, do pesmi, ki jih poje ter nekatere tudi sama napiše. Tokrat s skupino glasbenikov, za katere lahko mirno rečemo, da so njeni somišljeniki vsaj v točki, okoli katere se suče pričujoči album. Tukaj so se ujeli in zlili v celoto. V obliko, ki zveni, kot da je večna, nadčasna, izven časa, a je hkrati jasno, da je lahko nastala šele prav ta trenutek. Jasno pa je tudi, da je taka prav zaradi vseh ustvarjalcev. Nadeli so si izvrstno ime, ki zveni italijansko, ali če sledim rdeči niti, mediteransko. Ob tem bi lahko kdo pomislil na minule čase, mogoče ne ravno na srednji vek, prej na renesanso, vsekakor pa na mojstre obrtnike, na umetelne izvajalce, na umetnike, ki – v najžlahtnejšem smislu – »delajo« godbo. Godbo, ki se s Klarisinim glasom zlije v celoto, v pesem. Tu se prepleteta dve osrednji zanimanji Klarise Jovanović, literatura, v tem primeru predvsem poezija, in glasba.

Na pričujočem albumu se je Klarisa z zasedbo lotila uglasbitve poezije slovenskih pesnikov, a se hkrati razvejane korenine njene nove plošče vlečejo tudi do ljudskih virov in napevov.

Če verjamemo Klarisi Jovanović na besedo, se je ob poimenovanju glasbene zasedbe navezala na pripoved o Giuseppeju Della Segodbi, ljubiteljskem zbiratelju ljudskega blaga, ki naj bi živel v Furlaniji ob koncu devetnajstega stoletja. Je potemtakem resničnost vedno bolj nenavadna od domišljije? Četudi je vse skupaj le zgodba, ima svoje resnične razsežnosti. Zasedba Della Segodba je, vsaj na albumu, zares sestavljena iz Vaska Atanasovskega, Matije Krivca in Luke Ropreta; medtem naj bi menda Matijo Krivca zamenjal Žiga Golob. S to trajnejšo zasedbo namerava Klarisa Jovanović izpeljati dve zamisli. Ena je prirediti ljudske pesmi in jih zbrati pod naslovom Pesmi Mediterana: od slovenskega zahodnega roba preko Istre, Dalmacije, Grčije, južne in severne Italije pa Francije in Španije do sefardskih Judov. Druga vključuje uglasbitve poezije slovenskih pesnikov. Pričujoči album poskuša napraviti slednje, a se hkrati njegove razvejane korenine vlečejo tudi do ljudskih virov in napevov. Na njem je sodelovalo nekaj gostov, spet sorodnih duš odprtih obzorij, od Jelene Ždrale preko Janeza Dovča in Nina Mureškiča do Danila Ženka, ki je s Klariso Jovanović tudi produciral ploščo. Z Vaskom Atanasovskim in Ninom Mureškičem je Klarisa Jovanović sodelovala že pred desetletjem v zasedbi Trio Bahur, kjer je bil še Igor Bezget. Leta 2001 so objavili album z naslovom Hasret.

Tokrat je v ospredju ljubezen. In kaj je bolj priročnega, primernejšega za – dobesedno – opevanje ljubezni kot pesem? Posvečena oblika za posvečene vsebine. Vendar tokrat ne kot podoknica. Vsekakor gre za pesmi »o ljubezni« in tiste, ki so nastale »zaradi ljubezni«, torej od ljubezni. Temu ustreza dvopomenski naslov albuma – O/d ljubezni.

Vsi udeleženi glasbeniki, tako tisti iz stalne zasedbe kot gostje, so sami ustvarili lastne glasbene aranžmaje. Torej so pomembno prispevali h končni zvočni obliki, ki tudi zato zveni hkrati raznoliko in enovito.

Na tem mestu pa se razne navezave, simbolni pomeni in podpomeni ne končajo. Če še malo ostanem pri na videz tehničnih podatkih: ovitek je oblikovala Neža Trobec, med drugim sama pevka. Gotovo je prispevala k občutku celovitosti, ki ga daje album, na katerem je res vse prepleteno in povezano, od podob preko besed do zvokov in napevov. Gregor Stermecki je uglasbil večino pesmi. Pri štirih (Povodnji mož, Od ljubezni, Lepa Vida in Govori Izidor) je pri uglasbitvi sodelovala Klarisa Jovanović, pri dveh (Povodnji mož in Govori Agata) tudi Teo Bard. Na koncu je bila Klarisa Jovanović tista, ki je povedala, ali ji uglasbitev ustreza ali ne. Vsi udeleženi glasbeniki, tako tisti iz stalne zasedbe kot gostje, so sami ustvarili lastne glasbene aranžmaje. Torej so pomembno prispevali h končni zvočni obliki, ki tudi zato zveni hkrati raznoliko in enovito. Tako je poezija predstavljala iztočnico, vzpostavljala določeno vzdušje. Od tam naprej so glasbeniki gradili in izgradili zelo homogeno, slikovito, razgibano in močno glasbeno stavbo. Besede in glasba se dopolnjujejo, čeprav lahko hkrati stojijo in obstanejo samostojno.

Tudi razpored pesmi gotovo ni naključje. Zgodbe se nizajo, občasno ustavijo in se spet nadaljujejo. Tako se kot neke vrste predivo, kot vozlišči, postanka na poti in hkrati vezna člena, celo kot izhodišči, pokažeta pesmi, ki se navezujeta na slovensko literaturo, na Tavčarjevo Visoško kroniko. Tu najdemo ženski in moški lik, Agato Schwarzkobler in Izidorja Kalana ali Khallana, o katerem Klarisa pravi, da »nei zmore poguma, da bi pomagal ženski, ki jo ljubi ...«. Omenjeni pesmi, s katerima se je pravzaprav začel razpletati klobčič zamisli o albumu pesmi o ljubezni, torej Govori Agata in Govori Izidor, razen njiju pa še Rusalko ali Krivopeto je napisala Klarisa sama. Za slednjo, Krivopeto (tako ponekod v zahodni Sloveniji imenujejo vile z narobe obrnjenimi stopali, da zaslepijo in zvabijo s svojimi sledmi na napačno pot morebitne zasledovalce), je torej vir navdiha slovensko bajeslovje. Vsa tri Klarisina besedila so bila pred tem objavljena v literarnih revijah.

Pripoved albuma se začne vrtoglavo in v velikem slogu, s Povodnjim možem Franceta Prešerna. In to ne s katerokoli različico, temveč z zgodnjo, prvotno obliko. Klarisa si je vedno želela dobiti to prvo različico Prešernove pesnitve, v kateri je dekletu ime Zalka. In prav v tistem času ji je prišel v roke Passion de Pressheren Andreja Rozmana Roze, v katerem je bila objavljena prva različica.

Klarisa Jovanović na albumu ni želela imeti le tragičnih zgodb o ljubezni. Na literarnem večeru je slišala Milana Vincetiča, ki je prebral parodijo na Prešerna Pod oknon. Povzel je par verzov iz Prešerna, nato pa v prekmurščini nadaljeval s svojo zgodbo. Klarisa je Milana prosila, če lahko omenjeno pesem uglasbijo. Tako se na albumu nizajo, izmenjujejo in zoperstavljajo različni obrazi ljubezni. Klarisa se je kmalu odločila, da bo dodala še nekaj narečne poezije. Ena teh je pesem Ti eno jaz, ki jo je napisala Nelda Štok-Vojska iz Istre. S tem se je na albumu odprla dodatna razsežnost, raznolikost slovenskih narečij. Ob gorenjskem narečju ali vsaj – simbolno – kulturnem prostoru Prešerna sta tu še dva Prekmurca, že omenjeni Milan Vincetič in Feri Lainšček, ki je prispeval pesem Kmica, Nelda Štok-Vojska pa je ne le sama Istranka, temveč po svoje zastopa tudi Klarisino mamo, ki je bila prav tako iz Istre.

Album se sklene s pesmijo Nekje so zmeraj južna zatočišča Erike Vouk, ki na več načinov povzema in hkrati zaključuje, izpoje vse zastopane vsebine. Tudi klasično dvojnost erosa in tanatosa: »nekje je smrt najbližja poželenju«.

Naslednjo razsežnost poosebljata pesnika Ervin Fritz in Kajetan Kovič, ki vnašata vidik sodobne poezije. Ervin Fritz je prispeval pesem Tango za slovo, Kajetan Kovič pa arhetipsko pripoved o slehernem moškem in sleherni ženski, balado z naslovom Adam in Eva. Neke vrste točko srečanja, povezavo med starim – novim, ljudskim – (znanim) avtorstvom, narečjem – knjižno slovenščino, veselim – žalostnim, zastopa Prešernova Lepa Vida, ki je ukoreninjena v eno od oblik slovenske hrepenenjske, neuresničene ljubezni. Naslovna pesem albuma, Od ljubezni, je v izvirniku pravzaprav Stara pesem Marka Kravosa. Album se sklene s pesmijo Nekje so zmeraj južna zatočišča Erike Vouk, ki na več načinov povzema in hkrati zaključuje, izpoje vse zastopane vsebine. Tudi klasično dvojnost erosa in tanatosa: »nekje je smrt najbližja poželenju«.

Večplasten, z dovršenimi besedami in glasbeno bogat album s široko odprtimi obzorji in jasnimi okviri, se osredotoča na eno ključnih in nikoli do konca izčrpanih zanimanj vseh nas …