22.12.2016

Orkester in dirigent

Mag. Klemen Hvala, violončelist, član Orkestra Slovenske filharmonije in programski vodja Komornega orkestra Slovenske filharmonije piše o odnosu med orkestrom in dirigentom.

mag. Klemen Hvala

Klemen Hvala
Foto: Petra Cvelbar

Ko sem kot študent prebiral Adorna,1 se mi je v spomin najbolj vtisnilo poglavje o odnosu med orkestrom in dirigentom. Čeprav sem se tedaj posvečal zlasti solistični in komorni glasbeni literaturi, sem s priložnostnimi igranji v profesionalnih simfoničnih orkestrih vendarle dobil nekaj uvida v delovanje teh zelo samosvojih glasbenih korpusov. Zato sem Adornov zapis odnosa med orkestrom in dirigentom doživel kot posrečen in duhovit zapis iz nekega drugega, preživetega časa, ko je bil ta odnos še izrazito patriarhalen. Opis dirigenta, ki agira kot krotilec orkestra in simbolizira gospostvo tudi s svojo nošo, ki je enaka za gosposki sloj in za cirkuškega konjušnika, ambivalenten odnos orkestra do dirigenta, ki ob pripravljenosti na bleščeče dosežke hlepi po tem, da ga prime za vajeti, hkrati pa sumniči kot parazita, pa stara šala o obiskovalki koncerta, ki prosi svojo sosedo, naj jo vendar opozori, ko bo začel Nikisch2 fascinirati, vse to se je v mojih študentskih časih slišalo le kot daljni odmev neke (pol)pretekle zgodovine, s katero smo se mladi glasbeniki večinoma seznanjali iz anekdot in pripovedovanj starejših kolegov. 

Patriarhalni odnos med dirigentom in orkestrom, kot ga opisuje Adorno, je temeljil na strahospoštovanju. To je bil čas dirigentskih veličin, kot so bili Fritz Reiner, George Szell in Artuto Toscanini. A danes so časi precej drugačni. Pričakovanja glasbenikov so se spremenila in njihove pravice prav tako, zato takšen način vodenja preprosto ni več mogoč. Glasbeniki se odločijo za svoj poklic z enim ciljem: ustvarjati glasbo na najboljši možen način, ne oziraje se na to, ali to počno kot solisti, kot komorni glasbeniki ali kot glasbeniki v orkestru. Slednji pa pričakujejo od dirigenta, da bo imel poleg tehničnih kompetenc tudi sposobnost čustvene komunikacije. Zato orkestri pogosto opredelijo svoja pričakovanja v zvezi z dirigenti v svojih statutih. Od dirigentov pričakujejo, da bodo poleg vzdrževanja in dvigovanja umetniške ravni orkestra skrbeli tudi za vzpodbudno in navdušujočo glasbeno izkušnjo ter da bodo do glasbenikov pošteni, kolegialni in spoštljivi. Današnje razumevanje vloge dirigenta v orkestru se je torej iz nekdanjega avtoritarnega vodenja prelevilo v vodenje s pomočjo vzpodbud in inspiracije, kar je pravzaprav predpogoj za uspešne koncertne izvedbe, ki navdušujejo poslušalce. Tu ni prostora za ustrahovanje. Zato bodo dirigenti, ki bi danes skušali uveljaviti svojo voljo na tak način, kot so to počeli njihovi predhodniki, brez dvoma neuspešni.

Pred časom mi je v roke prišel članek z naslovom Kaj glasbeniki želijo od svojega dirigenta in zakaj je to pomembno.3 Avtor članka je Henry Fogel, glasbeni manager, ki je vodil orkestre New York Philharmonic (1978–1981), National Symphony Orchestra  (Washington, D.C., 1981–1985) in Chicago Symphony Orchestra (1985–2003). Pod njegovim vodstvom se je proračun Chicago Symphony Orchestra z 19 povečal na 160 milijonov dolarjev letno, orkester pa je prek inovativnih izobraževalnih programov povečal svojo vlogo v družbenem okolju, s tem pa tudi obisk abonmajskih koncertov za več kot 20 %. Leta 2003 je Fogel prevzel mesto predsednika ameriškega združenja orkestrov American Symphony Orchestra League (ASOL). V več kot 45 letih kariere je sodeloval z več kot 150 orkestri in njihovimi upravnimi odbori, od katerih je pogosto prejemal podobna vprašanja in stališča, ki pa jih zaradi zaščite lastnih interesov zagovarjajo tudi nekateri dirigenti: Glasbeniki ne marajo svojih dirigentov. Zakaj bi dali zaposlenim pravico izbire svojega vodje? Ali ni normalno, da 60 odstotkov orkestra sovraži svojega dirigenta? To Henryja Fogla ni presenečalo, saj člani upravnih odborov večinoma niso bili profesionalci s področja delovanja orkestrov in tudi z delovanjem drugih orkestrov niso imeli nikakršnih izkušenj. Nadaljnja opazka članov upravnih odborov, ki se je spominja Fogel, je povezana z domnevnim nezanimanjem večine orkestrskih glasbenikov za to, kako in kateri dirigent vodi orkester. 10 odstotkov glasbenikov naj bi sovražilo dirigenta, 10 odstotkov naj bi ga imelo rado, 80 odstotkom glasbenikom naj bi bilo vseeno. Vendar je resnica prav nasprotna. Dirigent ima namreč velik vpliv na to, kakšen bo profesionalni vidik življenja glasbenikov, zato si bodo ti vedno prizadevali za to, da bi lahko vplivali na njegovo izbiro. Čeprav je pri izbiri dirigenta težko doseči enotnost med tako velikim številom glasbenikom, kot jih premore orkester, je vedno mogoče doseči dovoljšnje soglasje. Bojazen, da bi si orkester z izbiro dirigenta skušal utreti najlažjo pot, je odveč. Pogosto je prav to, da je dirigent premalo zahteven, razlog, da orkester zahteva spremembo, saj si želijo več profesionalnih izzivov in uspehov. Vendar od zahtevnega dirigenta glasbeniki hkrati pričakujejo, da bo delo opravil profesionalno in spoštljivo, ne pa na nevljuden in diktatorski način. In če večina članov orkestra misli, da je čas za spremembo, je po mojih izkušnjah tako rekoč vedno čas za spremembo. Kakršnokoli razvrednotenje mnenja orkestra bo namreč močno načelo moralo orkestra, zaključi svoje razmišljanje dolgoletni CEO Chicago Symphony Orchestra. 

Izbira dirigenta je torej danes ena od najpomembnejših odločitev pri delovanju orkestra. Proces iskanja dirigenta je lahko dobra priložnost za to, da se orkester tesneje poveže z managementom, člani upravnega odbora, glasbeniki in tudi publiko. Nasprotovanja, ki v vsaki organizaciji običajno vsaj občasno obstajajo, lahko proces iskanja novega umetniškega vodje preseže in poenoti različne interese managementa in orkestra pri izbiri dirigenta, ki bo popeljal orkester na višjo umetniško raven in mu z umetniško odličnostjo zagotovil pomembno mesto v družbenem okolju. Bruce Ridge,4 nekdanji predsednik ICSOM,5 pravi, da lahko uspešno iskanje dirigenta vodi k pozitivnim spremembam za orkester in njegovo okolje. Glasbenike bo zagotovo navdušila višja umetniška raven koncertov, upravni odbor bo prepričala večja predanost in naklonjenost glasbenikov, osebje in management bosta lahko kreativnejša in učinkovitejša pri svojem delu, družbeno okolje pa bo bolje spoznalo pomembno vlogo, ki jo ima orkester v življenju ljudi in mesta. Uspešnost pri izbiri novega dirigenta se manifestira v povečanem interesu za orkester v lokalnih medijih, v razprodanih koncertih, v motiviranosti upravnega odbora, ki poveča svoj delež prispevkov, in v motiviranem poslovnem okolju orkestra, ki več vlaga v orkester. 

Ko je Esa Pekka Salonen, dolgoletni glasbeni direktor Los Angeles Philharmonic Orchestra, najavil svoj odhod s pozicije glasbenega vodje tega orkestra v roku dveh let, je management orkestra izbral njegovega naslednika po posvetovanju z umetniškim odborom, ki ga sestavlja pet članov orkestra. Izvršna direktorica orkestra Deborah Borda je člane orkestra prosila, da v času iskanja novega glasbenega direktorja ocenijo vse dirigente, ki bodo nastopili z orkestrom6. Največ glasov članov orkestra je prejel Gustavo Dudamel, mlad dirigent iz Venezuele, ki vodi orkester od leta 2009. Na podoben način pristopajo k iskanju in izbiri dirigenta drugi orkestri po vsem svetu, in to ne glede na to, ali imajo tovrstne pristojnosti orkestra zapisane v zakonih, kolektivnih pogodbah ali statutih orkestra. Tam, kjer je kultura dialoga med financerjem, managementom in orkestrom na visoki ravni, to pravzaprav ni pomembno. Pomemben je le takšen odnos med orkestrom in dirigentom, ki prispeva k najboljšim možnim rezultatom. Skrajni čas bi že bil, da ta veter zaveje tudi na sončni strani Alp.


1 Theodor W. Adorno, Uvod v sociologijo glasbe, 1968.

2 Arthur Nikisch, šef dirigent Berlinske filharmonije v letih 1895–1922.

3 Henry Fogel, »What musicians want from their conductor and why it matters«.

4 Bruce Ridge, »Music director search«.

5 ICSOM: International Conference of Symphony Orchestra Musicians

6 Alex Ross, Listen to this, 2011