01.07.2013

Otipljiva virtualnost

Borut Kržišnik na albumu Lightning še naprej sklada s svojim virtualnim orkestrom ter streže z intenzivno in tesnobno glasbo.

Mario Batelić

Lightning

Borut Kržišnik

Lightning

Claudio Contemporary / Kud France Prešeren
2013

Malokateri (če sploh kateri) domači glasbenik ima tako nenavadno ozadje kot Borut Kržišnik. V 80. letih prejšnjega stoletja je bil kitarist v alter-funkovskem bendu Marcus 5 (nastop na Novem rocku leta 1984) ter kasneje pri Laibach in Borghesii. V 90. letih, ko je tudi krenil na solistično pot, imamo najprej »zornovski« (to je impro, noise, off-jazz ipd.) bend Data Direct (pod imenom Data Processed Corrupted je Kržišnik leta 1993 nastopil na Drugi godbi) ter nato vrsto albumov pod njegovim lastnim imenom. (Ves ta čas zapolnjujejo še številne glasbe za performanse, razstave, filme, teater, ples idr.) Z izjemo prvenca Currents of Time in albuma La Dolce Vita benda Data Direct (ta je izšel tudi že prej, a ga je Kržišnik podpisal s svojim imenom, čeprav na njem igrajo še drugi glasbeniki) je za vse značilna raba virtualnega orkestra. In kaj to sploh je?

Prvič ga je predstavil leta 1997 na albumu Magatrejske zgodbe ali Stories from Magatrea. Kržišnik je odtlej kitaro (in z njo stereotipno povezane zvrsti) obesil na klin ter začel ustvarjati novo klasično glasbo z računalnikom, v katerem, povedano po domače, generira glasbila, ki jih rabi. S to metodo je dodobra sesul tradicionalno dojemanje klasičnega skladatelja, saj je istočasno s skladanjem že »odigral« partituro. Povrhu ima z virtualnim orkestrom na voljo veliko več možnosti kot navadni skladatelji, saj mu tehnologija omogoča, da zvoke določenih glasbil poljudno izpostavlja ali ojača ter izbira barvo, dolžino in višino tona, kar znotraj navadnega orkestra spričo zakonov akustike ne bi bilo mogoče. Po Magatrejskih zgodbah (na albumu je, kot tudi na nekaj prihodnjih, gostovalo nekaj glasbenikov) so sledile nove plošče in projekti v podobnem duhu, med katerimi je nemara najbolj odmevalo njegovo sodelovanje s kultnim britanskim filmskim režiserjem Petrom Greenawayem, zabeleženo na albumu A Life in Suitcases iz leta 2006.

Ta album, ki je bil šele njegov drugi z virtualnim orkestrom, je izšel kar devet let za Magatrejskimi zgodbami, a se skladatelj odtlej z novimi albumi javlja dokaj redno vsakih nekaj let. Njegov novi album, Lightning, ima na prvi pogled prozaičen naslov in posledično tudi ovitek, in ta sta me ob začetnem poslušanju, priznam, begala. A daleč od prozaičnega je odgovor oziroma razjasnitev ustvarjalčevega dojemanja besede iz naslova, ki jo najdemo na njegovem spletišču v kratkem (v angleščini zapisanem) odstavku, kjer se med drugim sprašuje: »Je strela boj med dvema nasprotjema ali nemara most med njima?« Zapis se konča s še enim vprašanjem: »Kako daleč lahko gremo z lastno voljo?« Kot je značilno za Kržišnika, tega zapisa ne najdemo na ovitku albuma, je pa tam neki drug kratki zapis, ki problematizira vprašanje človekove svobode ter daje prednost svobodi za nekaj pred svobodo od nečesa (»free for something« v nasprotju s »free from something«). Nekoč je že na podoben način opredelil lastno svobodo, s tem ko je začel prosto jemati iz praktično vseh obstoječih zvrsti, obdobij in umetniških izrazov.

A vendar nas Kržišnikova glasba ne zmami z morebitnimi ugibanji o vplivih, referencah ali vzornikih, kajti že dolgo nazaj je Kržišnik ustvaril lasten slog in zvok, pač pa z intenziteto, nabojem, z izjemno sugestivno močjo barvanja atmosfere.

A vendar nas Kržišnikova glasba ne zmami z morebitnimi ugibanji o vplivih, referencah ali vzornikih, kajti že dolgo nazaj je Kržišnik ustvaril lasten slog in zvok, pač pa z intenziteto, nabojem, z izjemno sugestivno močjo barvanja atmosfere. Ta je pri njem večinoma temnejših nians, zlovešča, turobna. Hkrati se v njej čuti svojevrstno (neizpolnjeno) slutnjo; nenehno akumuliranje težkih zvokov ustvari grožnjo, ki se nikoli zares ne uresniči, a občutek tesnobe vendarle ostaja. V tem je Kržišnik mojster. In če je na katerem od prejšnjih albumov dovolil kakemu milejšemu zvoku, da nas zaziba v (kajpak metaforično) sanjarjenje, tega na albumu Lightning ni. Vse je rezko, jedko, grobo in neposredno uperjeno v naše sluhovode. Izjema je morda skladba Memory Prism, ki se začne svečano, himnično, elegično; toda ta žalobnost vnovič ohranja vtis nevarne grožnje, ki pronica iz vseh skladb z albuma. Ta vtis se po tej skladbi premišljeno stopnjuje v naslednji, nemara najbolj srh zbujajoči skladbi z albuma, Unrest, za katero se zdi, da posamična glasbila prehitevajo druga drugo v želji, da bi nam v sluhovod potisnila švigajoče strele …

Kljub jasni zvočni sliki, kjer je vsakomur jasno, da gre za orkester (in violinista Klemna Bračka kot edinega živega glasbenika), imamo mestoma vtis, da poslušamo industrijsko glasbo, takšno, kakršna je bila na svojem višku v 80. letih, pa čeprav takratni glasbeniki vtisa industrijske odtujenosti ali brezupa niso ustvarjali z godali oziroma orkestrom, marveč večinoma z udrihanjem po kovini. Za razliko od predstavnikov industrijske poetike je tako Kržišnikova glasba, čeprav enako močna in hrupna, za kanec bolj neposredna, pa čeprav se izpričuje brez besedil oziroma petja.

Četudi virtualen, je Kržišnikov orkester še kako otipljiv dokaz, da za imenitno glasbo ni zares pomembno, s katerim glasbilom je odigrana. O tem, kaj za posamičnega poslušalca pomeni, da si dovoli biti njen prevodnik in sprejemnik, pa je že sam avtor povedal nekaj v zgoraj citirani misli o svobodi.