30.10.2017

Oziraje po starih časih

Trio poleg pianista Marka Petrušiča tvorita še bobnar Iztok Repovž in basist Marko Korošec. Vsak od njiju se podpisuje pod eno od skladb, s čimer trojka razbije Petrušičevo izraznost, ki je strogo usmerjena v klasične jazzovske oblike zgodnjega obdobja.

Nina Novak

Lydian Meeting

Petrušič / Repovž / Korošec Trio

Lydian Meeting

Založba Klopotec
2017

Docela neviden in zapostavljen pianist ter komponist Marko Petrušič je doslej predstavil več projektov, med drugim Bud Powell in njegova glasba, na katerem je v sodelovanju z bobnarjem Iztokom Repovžem in basistom Nikolo Matošićem priredil skladbe tega vsestranskega glasbenika. Študij jazz klavirja je končal na konservatoriju v Gradcu in se glasbeno kalil še v Rotterdamu na Nizozemskem, v Gradcu in Italiji, medtem ko je klavir doštudiral celo na ljubljanski Akademiji za glasbo. Gre torej za glasbenika, ki nedvomno dosti vlaga v svoje znanje. Sočasno Petruščič igra v različnih zasedbah, denimo v Blue Town in Greentown Jazz Band in seveda v Petrušič triu, kjer pozornost prav tako namenja avtorskemu izražanju. Tokratno zasedbo poleg njega tvorita že omenjeni bobnar Iztok Repovž in basist Marko Korošec. Vsak od njiju se podpisuje pod eno od skladb, s čimer trojka razbije Petrušičevo izraznost, ki je strogo usmerjena v klasične jazzovske oblike zgodnjega obdobja.

Vzdušje, ki ga glasbeniki ustvarijo na Lydian Meetingu, je nadvse prijetno in pristno, se pa pojavi vprašanje, ali tovrstna izvajalska prijaznost, tudi mehkost, lahko ohrani poslušalčevo pozornost za dlje.

Album Lydian Meeting se pretežno giblje po klavirju, katerega linijo najpogosteje prekinejo solistični vložki na basu, redkeje na bobnih. Vse kompozicije družijo živahnost, spevnost in gradnja, vsaka premore osnovno temo, ki v teku muziciranja ves čas kroži in občasno modulira, povezujejo pa jo meddeli, po pravilu tudi že omenjeni solistični odseki na basu. Lahkotnost gre z roko v roki s poslušljivostjo, a kljub temu skladbe na trenutke dajejo vtis nepopolnosti. Day By Day With J. Marka Korošca je mehka in harmonsko melanholična, edina obarvana baladno, vendar se vseskozi odmika, manjka ji nekaj, kar bi trio postavilo v ustreznejši kontekst – namreč četrti član, pihalec oziroma konkretneje solist na tenor saksofonu, ki bi kompozicijo dokončno umestil in jo obarval. Kar pa ne velja za Half Empty Bottle Left In The Bar, morda najmočnejšo v glasbenem pripovedovanju in malce primerljivo s Sleep Away Boba Acrija. Na drugi strani ima Blues poudarjen ritem, zaradi katerega odstopa in predvsem močno groova, Repovževa Hitchcock pa strogo sledi Petrušičevemu slogu.

Vzdušje, ki ga glasbeniki ustvarijo na Lydian Meetingu, je nadvse prijetno in pristno, se pa pojavi vprašanje, ali tovrstna izvajalska prijaznost, tudi mehkost, lahko ohrani poslušalčevo pozornost za dlje časa. Glasbeniki se med seboj ujamejo in na neki način dopolnjujejo, vendar kompozicije, vpete na album, prej kot v koncertne dvorane sodijo v jazz klube, kjer glasba ostaja v ozadju, obiskovalci pa imajo na voljo še kaj drugega kot le zvočno spremljavo. A teh, kot vemo, pri nas ni. Z drugimi besedami, gre za odličen izdelek treh odličnih glasbenikov, ki spoštujejo jazzovsko tradicijo in se v svoji avtorski izraznosti ozirajo po starih časih. Prav v tem pa se skriva tudi šibkost tega projekta. Zanj je značilna morda že kar pretirana enostavnost: v kompozicijah ni čutiti avtorjeve osebne izraznosti niti karakterja, zato skladbam le stežka pripišemo pravo težo ali vrednost.