03.04.2016

Platno za bobne in pihala

Na albumu Canvas je zabeleženo odrsko srečanje holandskega pihalca Aba Baarsa ter briškega tolkalca Zlatka Kaučiča.

Anže Zorman

Canvas

Ab Baars & Zlatko Kaučič

Canvas

Not Two
2015

Pričujoča recenzija leta 2015 izdanega albuma Canvas, na katerem je zabeleženo odrsko srečanje holandskega pihalca Aba Baarsa ter briškega tolkalca Zlatka Kaučiča, prihaja v ravno še primernem trenutku. Prav te dni je namreč že izšla Kaučičeva prva izdaja v letu 2016, še vsaj štiri pa so v nizkem štartu. Že lani se je (tako ali drugače) podpisal pod šest plošč in iz te perspektive je zadnje čase zagotovo v enem svojih aktivnejših ustvarjalnih razdobij. In kakor je ta ustvarjalnost večdimenzionalna zadeva, so takšne tudi izdaje: beležijo, recimo, njegovo aktivistično, producentsko in mentorsko delo, sprotne koncertne presežke in zaokrožene avtorske projekte. Vsa ta dela se, kot je za Kaučiča nenazadnje značilno, pnejo čez širen diapazon možnih glasbenih izrazov.

A okoliš free jazza in/oziroma svobodne improvizacije je vseeno osišče njegovega ustvarjanja, in tu sta od lanskih izdaj verjetno najbolj reprezentativni deli Canvas ter posnetek nastopa tria Disorder at the Border (Kaučič, Maier, D'Agaro). Slednji zvočni zapis še ni bil recenzentsko pokrit v nobenem domačem mediju, kar je posledica več dejavnikov, med drugim nemara tega, da je izdaja preprosto preveč žanrska. Žanrska v tem smislu, da je specifična mehanika tega polja tudi redno založniško beleženje uspelih momentov živega odrskega muziciranja, ki niti nujno ne gredo onkraj ... no, onkraj že česa. Bil je dober koncertni večer, super špil, vsak član je izkazal zavidljivo imaginacijo in spretnost – in hej, gremo v tiskarno. Čeravno je to na neki način precej konzervativna praksa za polje, ki se kiti s predikatom avantgardnosti, je ravno takšna produkcija s svojo neobremenjenostjo in nepretencioznostjo pogosto ena njegovih večjih kvalitet.

No, obravnavani album vseeno vzpostavlja svoj lasten zvočni prostor, in čeravno sledi formatu zgodovinskega free jazza, je »naslikan« v stilno pestri maniri. Prepoznavno Baarsovi in Kaučičevi pisavi se v platno (Canvas) vpisujeta z zelo osebnim, čustvenim nabojem ter svojevrstnim prepletom. Muzičista sta se, če odmislimo krajše srečanje v osemdesetih, prvič resneje spoznala na Kaučičevem festivalu Brda Contemporary Music Festival, kjer je Baars, vplivna figura na nizozemski svobodnoglasbeni sceni, vodil tridnevno delavnico. Tedaj so njegovi »eksplozivni rafali tenor saksofona prav neverjetno masivno in že povsem fizično vznemirljivo nadaljevali kleno strojniško tradicijo severne Evrope. Za drugo polovico nastopa se mu je pridružil Zlatko Kaučič ... Njegova medigra z Baarsom ... je prava dialoška predstava triade teza–antiteza–sinteza, njegov smisel za humor pa je v tej glasbeno avantgardni in performativno (pre)resni sceni izjemno dobrodošel in kar nekam preveč redek pojav

Ta nastop je vodil v soroden, a tudi drugačen, manj jedrnat (in ne posebno humorno obarvan) špil v Krakovu, natančneje v klubu Alchemia, od koder pravzaprav izvira večji del izdaj poljske založbe Not Two. Zvočni zapisi, ki jih ta založba vsaj zadnji ducat let najbolj pridno proizvaja, so zgovoren kontekst: Ken Vandermark izda vsaj album ali dva na leto, ob njem pa so še razni Petri Brötzmanni, Matsi Gustafssoni in Joeji McPheeji, v glavnem torej predstavniki starejših generacij, ki imajo v polju te muzike že renome in soliden simbolni kapital. Da je Canvas že četrta izdaja našega bobnarja pri Not Two, je markantna referenca, še posebej za nekoga iz karierno zahtevne geografske periferije.

V konstelacijo vsega tega je vstavljena zabeležena muzika, ki se je porodila v raznolikem, čutnem in energičnem koncertu. Začel se je z glasnimi, razvnetimi sklopi rezkih, oglatih saksofonskih fraziranj ter gostih, z bas bobnom podloženih kosmov ritma, ki se pozneje zvežejo (pa potem spet razvežejo, zapletejo in tako dalje) v kompleksno, težko berljivo poliritmično gmoto. V poznejših tišjih delih se vešči rabi bolj zračnih perkusij pridružijo Kaučičeve drobne zvočne vragolije, ob njih pa Baars s klarinetom metodično gradi napete, skoraj baladno obarvane serije subtilnih, pridušenih melodičnih nastavkov. Temu sledita dva solo kosa, en je izvrstna »melodična« perkusivna skladba Vrtiljak, drug pa Baarsov s sakuhačijem odigrani Polder Wind's, poln tišin in razprtega zvoka inštrumenta, v katerem kot da se bije bitka pobeglih dihov in zablodelih zračnih tokov napram trudoma prigarani homogenosti zvena. Zanj je zlasti značilna zadržanost, ki je prava osvežitev na sicer zelo nasičeni plošči.

K tej naphanosti v največji meri prispeva Baars, ki na momente svojo vlogo tretira preveč solistično in potem Kaučiču skoraj ne ostaja drugega, kot da v igri call-and-response prevzema funkcijo odziva in prepogosto tke zgolj odmev, prevod pihala v perkusijo. Izrazita gostobesednost pihalca je artikulirana, jasna, vendar se ob takšni dialoškosti uvodni 22-minutni kos vseeno zdi nekoliko razvlečen. V nadaljevanju, v komadu Strup, oba postaneta bolj ekonomična, in ko Kaučič le dobi več prostora, tega morda prevljudno polni z niansiranim, finim in ambientalnim igranjem in tako somuzikantu povzroča kar premalo problemov. Bolj komunikativne narave so poznejša Zlatkova perkusivna mreženja okoli Baarsovih impro-bukoličnimi fraziranj pa zaključni in nekoliko bučnejši, celo z abstraktnim funkom namazani sklopi.

Čeravno je bila zadeva od začetka do konca morda prepričljiva v živo in v tem oziru pač primerna za izdajo, pričujočega recenzenta vseeno ne prepriča, da je bilo treba vse te ne vedno efektivne 73 minute zvočno zabeležiti. Ob vseh vznemirljivih skicah, ki se nizajo na platnu, bi nekoliko krajša, bolj porezana plošča verjetno prinesla bolj dosledno vznemirljiv album.