28.03.2018

Poklon ovitku

Jekyll & Hyde je album, ki je ob dvajsetletnici Flirrta osvobojen zunanjosti, če seveda pristavimo, da je skupina zelo ustrežljiv gostitelj, ko gre za sodelovanja.

Jaša Lorenčič

Jekyll & Hyde

Flirrt

Jekyll & Hyde

Street 13
2017 & 2018

Flirrt je tista skupina, ki se za dvajsetletnico več kot le zahvali »dragemu poslušalcu«. Ker prav takšne poslušalce – četudi ali pa ravno zato, ker je na sceni že od leta 1997 – tudi potrebuje. »Veš, pri vsakem albumu se obnašamo, kot da bi bil prvi in hkrati zadnji,« skoraj kakor prišepnejo člani na hrbtni strani dvojnega albuma Jekyll & Hyde. Dvojna plošča, ki bo pritegnila poslušalce, ki še cenijo pomen dvojne plošče: zalogaj z zajetnim sporočilom. In Jekyll & Hyde je po obsegu remejk delo, ko gre za besedila. Rok Lunaček, avtor večine skladb, je imel marsikaj povedati. Kot pravita že naslovnici: v krošnjah srce in v koreninah solze, v možganih aplikacije, v kovčku srce. 

Jekyll & Hyde je zatorej album, osvobojen zunanjosti, če seveda pristavimo, da je Flirrt zelo ustrežljiv gostitelj, ko gre za sodelovanja. Predvsem pa je to (dvojni) album, kjer je ena zasedba želela in dejansko (iz)povedala vse, kar je želela.

Čeprav bi po naslovu lahko sklepali, da bo znane stevensonovske razdvojenosti precej več, in glede na to, da je moto skupine »z žanrom se spopada tisti, ki ne prisluhne pripovedi; mi pa pripadamo vsakemu, ki pripada samemu sebi«, je to vseeno izpovedna plošča, ki v sebi nosi predvsem sporočilo. Še največ dvojnosti je v uvodni skladbi Dvomim na prvi plošči, v kateri je skupina oktobra razkrila svoj kreativni program. Hkrati pa Flirrt na hrbtni strani druge plošče, ki je izšla februarja, pojasni, da druga plošča ni nadaljevanje prve, pač pa njena dopolnitev. 

Prva plošča nosi morda več zagnanosti, ritmičnosti, dinamičnosti. Nič od nič je legitimni radijski hitič, enako velja za To ni dobr zame, kjer Flirrt vztraja pri kitarskem zvoku, pri čemer David Stritar nudi ravno dovolj prepoznavne motive, da skladbo pobarvajo, a je ne zasenčijo. Če že, ima prvi del največji hit v Punci v belem, kjer Lunaček pokaže, zakaj Flirrt vztraja in še vedno dosega rezultate, ki so skupini sploh omogočili preboj. In si ravno zaradi svoje imanentne vztrajnosti lahko dovoli tako intimno in živahno akustiko (Samo ti in 20 let nazaj) kot dinamičnost (Tvoj idiot). To najbolje povzame sproščena (samo)čestitka, ki podpiše ploščo: »20 let nazaj je bilo vse drugače, / 20 let nazaj je bilo vse domače, / 20 let nazaj, o kako čas mine, / a vsake tolko me še prime z vami zapet.«

Liberalnost, ki jo Flirrt premore po dvajsetih letih, se kaže v sodelovanjih: Juretu Toriju se v Nimaš kaj za zgubit in Nekoč sva se pa rada imela ni treba toliko prilagoditi, kot se skupina odpre in ponudi njegovi harmoniki. S tem besedila postanejo (še) bolj otipljiva v celovito zapolnjenih kiticah. Na prvi plošči se Jaka Birsa s »springsteenovskim« saksofonom (Do groba ... prjatu) in Domen Gracej na motivski trobenti (Ko spleza čas po rami gor in Moja prva puberteta) vključita na koncu in tako podaljšata osnovno idejo. Na drugi plošči so gostovanja samo še bolj izrazita: Vlado Poredoš uspe v Veliki budali zvok Flirrta prenesti na Orleke. Rokerski hit ere, v kateri so fantje odraščali, je gotovo Z levo nogo vstal, kjer se poklonijo obdobju kitar devetdesetih in ponudijo tako sebi kot Janezu Zmazku – Žanu dovolj prostora in kreativnosti, da odpre svoj zvok in vanj zvabi širino, ki albumu sicer morda nekoliko manjka. Morda je zato toliko bolj skupina izpostavila Izštekane in Jureta Longyko, pri katerem je gostovala in to gostovanje uvrstila na ploščo.

Daleč največji odmik od osnovne nit je pesem Klinc, pa tak življenje, kjer Flirrt žanrsko res zavije precej drugam, tja v hip hop in pokaže drugačen obraz. Nepričakovan. Pesem bi še bolj štrlela ven, če ne bi bil sklepni del druge zgoščenke povsem sproščen, kabaretski, ko se Flirrt skoraj preveč, a tudi nujno sprosti. »Jebi se zlo lepo, ker me ne gane, če te kdo nago objame. / Jebi se zlo lepo, nič me ne stane, če da te dol pol Ljubljane,« je naslednji velik miselni preskok, enjambement pop rock sorte. 

Skupina proti koncu v Kristini zavije v sodobni plesni pop rock, kjer se Lunaček ob seksapilni podlagi še enkrat preizkusi v neizprosno neposrednih refrenih: »O Kristina, ne bit fina tolk, / živet je lepš, če se znaš tud odklopit kdaj«. Flirrt se tukaj predstavi kot bend, ki je dovolj uigran, da se lahko Borut Velušček na bas kitari resnično dokaže, potem ko je to že prej storil Matjaž Ravnikar na vse bolj izrazitih klaviaturah. Na prestopno leto je naslednji komad, ki skuša pokazati realnost okolja in časa. »A na prestopno leto bo vse bolš, / Imel bom za vinjeto, noben nau fauš« je refren s potencialom konca devetdesetih in spominja na to, zakaj je Flirrt sploh uspel. Take komade pač fantje znajo delati. Refrene pa še bolj, čeprav je pesem Leta v leru nekoliko predvidljiv akustično izpovedni zaključek. 

Jekyll & Hyde je dolga plošča, ki pa veliko (iz)pove. Niti za hip noče skriti, od kod prihaja in zakaj je bend tam, ter tega, kar je. Vztraja pri zvoku, zato deluje ta dvojni album bolj kot kompilacija. Takšna, kjer bend na prvem ploščku zapiše »Med verzi in notami so naša življenja, in če dobro prisluhneš, tudi tvoje. V današnjem času, ko ljudje čedalje manj poslušamo in vse manj čutimo, kar bi morali slišati in čutiti, nas toliko bolj radostijo glasbeni utrinki, ki sestavljajo ta album« in je na drugem »na trenutke razburkan in v isti sapi umirjen, da bi že v naslednjem hipu lahko potočil solzo žalosti in radosti«. Delno to zveni kot navodilo, a tudi kot dobrohotni nasvet. Jekyll & Hyde je zatorej album, osvobojen zunanjosti, če seveda pristavimo, da je Flirrt zelo ustrežljiv gostitelj, ko gre za sodelovanja. Predvsem pa je to (dvojni) album, kjer je ena zasedba želela in dejansko (iz)povedala vse, kar je želela.