21.09.2018

Izvedba prve slovenske opere Belin

V nedeljo 30. septembra in v ponedeljek 1. oktobra bo v Dvorani Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu izvedena prva opera Belin iz leta 1780, ki velja za prvo opero v slovenskem jeziku.

Press info

Belin

Baročna opera v treh dejanjih bo izvedena v produkciji glasbne šole Ljubljana Vič - Rudnik
Dirigent: Marjan Grdadolnik:
Orkester: Cantabile.
Čembalo: Martina Okoliš.
Režiser: Henrik Neubauer:
Asistentki režiserja,  pevski mentorici in inspicientki:  Katja Konvalinka, prof., Barbara Nagode, prof.
Scenograf: Andrej Stražišar.
Kostumografinja: Nada Slatnar.
Korepetitorica: Irina Milivojević, prof.

Muzikolog Milko Bizjak je o operi zapisal: pomanjševalno poimenovanje dela kot "opereta" v izvirniku ne smemo enačiti z glasbenim pojmom operete, ker je to po obliki prava opera, le da je krajša od tipičnih velikih baročnih oper. Opera Belin je sestavljena iz treh dejanj, izmed katerih vsebuje vsako po dve ariji. Vmes so prepleteni govorni dramski teksti, glasbeni recitativi, pa tudi inštrumentalni vložki. Zgodba o treh boginjah (Sejvina = Ceres, Rožnesvitarca = Flora, Sadjanka = Pomona), ki častijo boga sonca Belina, ter si jih želi pokoriti Burja ("ta hudi veter") je alegorija, ki je vzplamtela v času narodnostnega prebujanja. Slovenski narod ponazarjajo tri boginje, pojem slovenstva in slovenskega jezika predstavlja Belin, tujca (nemško nadoblast) pa Burja. Prebujanje slovenstva je bilo kaj kmalu zatrto z jožefinskimi reformami – že 29. novembra 1780 je s smrtjo Marije Terezije oblast prevzel Jožef II. Jožefinske reforme, ki so z letom 1782 zarezale v mnoge svoboščine, ki jih je dopuščala med narodi priljubljena cesarica, so med drugim leta 1784 proglasile nemščino kot uradni jezik na območju celotne avstroogrske monarhije, to pa gotovo ni bilo v prid slovenski operi. Čeprav je bilo glasbeno dogajanje v Ljubljani ob koncu 18. stoletja dokaj pestro in se je z ustanovitvijo Filharmonične družbe v letu 1794 še okrepilo, ni znano, da bi se opera Belin pojavljala na repertoarju kranjskih gledališč. Prva znana omemba opere Belin se pojavi šele leta 1868, ko jo Josip Nolli (1841–1902) navaja v Imeniku slovenskih gledaliških igrokazov. Iz vseh znanih zgodovinskih virov nimamo nobenega zanesljivega podatka, da je bila opera Belin sploh kdaj izvedena, niti deloma, torej bo nemara letošnja premiera njena prva uprizoritev nasploh.

Jakob Frančišek Zupan oz. Suppan (Schrötten, 1734 – Kamnik, 1810), slovenski poznobaročni skladatelj, se je rodil kot drugi otrok kajžarju Hansu in Benigni, rojeni Höllerin. Prvo izobrazbo je dobil pri učitelju in organistu Andreassu Dämbi v Hengsbergu, od koder je s štipendijo župnika Ruperta Brennerja leta 1749 odšel na univerzo v Graz. V Kamnik je prišel okrog leta 1757 kot  pomočnik učitelja in organista Valentina Götzla, poročil se je z njegovo hčerko Jožefo in sta imela deset otrok. Leta 1762 je na povabilo župnika Glavarja iz Komende odšel tja, kjer so zaradi njegovih vokalnoinstrumentalnih maš menda ljudje trumoma prihajali v cerkev. Ker so mu Kamničani leta 1765 ponudili boljše plačilo, se je vrnil kot organist in zborovodja župnijske cerkve Matere Božje na Šutni. Ustanovil je tudi zasebno šolo, v kateri je poučeval otroke branje, pisanje, računanje in glasbo. Leta 1787 so mu to prepovedali, vendar je nato uspešno opravil učiteljski preskus in postal učitelj prvega razreda na glavni šoli. Leta 1803 se je upokojil, po neuspešni prošnji za zvišanje pokojnine se je preselil v Kranjsko goro. Zupanov kompozicijski stavek je preprost in pregleden, ob ostankih baročnega sloga kaže dovolj jasno slogovne prvine zgodnjega klasicizma. Njegova najmočnejša stran je prikupna melodika. Po mnenju Marka Pohlina je skladateljsko pomemben predvsem kot avtor Belina. To je tudi edino njegovo delo s slovenskim besedilom, vse ostale skladbe je uglasbil na latinska in nemška besedila. Vsekakor pa je bil osrednja glasbena osebnost slovenskega preporoda in prvi slovenski pomembnejši skladatelj. Njegova glasbena zapuščina je ostala v različnih krajih. Njegov sin Jožef, frančiškan in tudi odličen organist, je zaslužen, da se je večina Zupanovega opusa ohranila v arhivih frančiškanskih samostanov v Sloveniji in na Hrvaškem – okrog dvajset skladb.  Žal se jih je verjetno veliko izgubilo, ko mu je leta 1788 pogorela hiša na Šutni.

Anton Feliks Dev (Tržič, 1732 – Ljubljana, 1786), libretist opere Belin,  je bil sin Lovrenca, uglednega meščana iz Tržiča, in Katarine Untersinger. Osnovno šolsko znanje je dobil v Tržiču, nato pa je končal šestrazredno gimnazijo v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Verjetno zaradi denarnih težav v družini je leta 1752 vstopil v red bosonogih avguštincev ali diskalceatov, katerih samostan je bil na mestu prihodnje kavarne Evropa v Ljubljani. Dobil je redovniško ime Johannes Damascenus a nomine Mariae. Bogoslovne študije je končal na Dunaju, kjer je bil leta 1755 posvečen v duhovnika. Vrnil se je v ljubljanski samostan kot lektor modroslovja in bogoslovja za študente. Ker je bolehal zaradi protina, je bil večino življenja v samostanu, tudi še ko ga je cesar Jožef II. ukinil. Zanj so do smrti skrbeli lazaristi, ker je bila po ukinitvi samostana tam bolnišnica. Bil je tudi ustanovni član Akademije operozov z nadimkom Utilis. Dev je bil dejaven na literarno-organizacijskem, prevajalskem in pesniško-ustvarjalnem področju. Po vzoru dunajskih almanahov je začel leta 1779 izdajati prvi slovenski almanah pod naslovom Skupspravljanje Kraynskeh Pissaniz od lepeh umetnost. V 2. letniku pod naslovom 'Pisanice od lepeh umetnost', leta 1780, je v njem objavil tudi libreto za opero Belin. Prevajal je iz latinščine in nemščine ter pisal lirske in epske pesmi, ki jih je večinoma objavljal v Pisanicah