07.10.2016

Pravila igre

Nikola Sekulović, glasbenik, basist številnih domačih zasedb (danes v Dan D) in poznavalec glasbenega posla o 'pravilih igre' na domači sceni.

Nikola Sekulović

Nikola Sekulović
Foto: F. Virant / Gsus Ajax

Kliče prijatelj. Če imam 10 minut časa zanj. Težave. Mineva dobro leto od izida njegovega prvega albuma. Seveda. Zgodba je znana. Vložil je leta in leta dela, ogromne količine časa, energije, pozornosti, ljubezni. In denarja. Doživel je vzhičenost ob zaključku snemanja. Postavljanje strategije. Oblikovanje ekipe. Vznemirjenost pri pogajanjih okrog albuma. Poporodna depresija ob izidu. Začetek operacije. Vse po pravilih. Single, album, video, par intervjujev, nekaj koncertov. Optimizem, zbeganost, ponovna depresija, spet optimizem … 

Potem pa – mrk.

Klica nisem bil vesel. Zadevo sem namreč že dalj časa spremljal od daleč. Tekma je zdaj počasi zaključena, potekala je po pravilih, rezultat je pod pričakovanji, akterji so nezadovoljni, več vprašanj odprtih: kaj je šlo narobe, kaj bi se dalo narediti bolje in – seveda – kako naprej? 

In vse to naj bi sprocesirala v 10-minutnem telefonskem pogovoru. V redu. Teče. 

Postavim nekaj neugodnih vprašanj o preteklem obdobju. Hitri odgovori. Opravim bliskovito analizo. Potegnem sklepe. Preverim, ali držijo. Prijatelj vnese še nekatere nove podatke. Ponoviva proces in se sinhronizirava. Osem minut. Odprem hladilnik in potegnem ven sestavine za kosilo. Kar nekaj. 

Zastavim nova neugodna vprašanja. Dobim razlago in precej dolg zagovor. Da sodelavci niso bili 100 % pri stvari. Da je sistem narobe postavljen. Da teren ni bil dobro pripravljen. Mediji ne opravljajo svojega dela. Organizatorje zanima samo lasten žep. Publiko je težko zmotivirati. Ampak pisala mu je ena punca iz Argentine, da ji je komad zelo všeč. Devet minut. Na štedilnik pristavim lonec in ponev. Pripravim desko in nož. Začudim se, kaj sem sploh vzel iz hladilnika. Bo že. 

Gremo naprej. Trenutno stanje. Hitra izmenjava mnenj. Pingpong debata. Voda počasi zavre, čebula je narezana. Nož bi bilo treba nabrusiti. Za usmerjanje pogovora uporabim nekaj podobnih primerov iz slovenske glasbene prakse. Uspešnih in neuspešnih. S prstom pokažem na ključne točke. Povprašam za njegovo videnje teh – »drugih« – primerov. V hitri analizi »drugih« se še kar strinjava. V analizi njegovega primera ne. Storjeno je bilo namreč »vse«, kar je bilo v njegovi moči. In vse po regelcih. Čebula v ponev. V lonec namečem sestavine. Pogledam na uro. 

Kako naprej. Čebula je v redu, hm, še nekaj dodatnega vržem v ponev in pokrijem. Z loncem je vse OK, zmanjšam. Vse pod kontrolo. Lahko se preselim na kavč. Mimogrede povem, da se mi zdi njegov album precej izjemen (to resno mislim kot pohvalo) pa tudi on sam je nekaj posebnega (kar ni bilo izrečeno ravno kot pohvala). Dejstva sva torej približno ugotovila, postavila nekakšno diagnozo, secirala ključne točke in izostrila fokus. Pravila igre očitno ne delujejo (oz. ne delujejo enako za vse). Zato ponudim nekaj radikalnih, na kožo pisanih scenarijev za revitalizacijo njegovega izjemnega »projekta«. In nekaj možnih smernic za naprej. 

Provociram. Skušam iz njega izvabiti posebneža. Takšnega, ki bo v sebi presegel željo po všečnosti (in vse pasti, ki jih ta želja prinaša). Ki si bo z veseljem upal priznati lastne »napake« (na katerih lahko zgradi lastna pravila igre z bistveno boljšimi rezultati). Ki bo v tekmo, ki je ne pozna, lažje umestil svoje špekulacije. Podprem z življenjskimi zgodbami »drugih« v naslednjem koordinatnem sistemu: 

 

a) Narediš tako, kot misliš, da je prav (četudi ni povsem v skladu s pravili igre) + na koncu te imajo vsi radi = zmaga. Bravo. 

 

b) Narediš tako, kot misliš, da je prav + na koncu te ne marajo = moralna zmaga. Bravo. Ni 100 % zmaga, ampak občutek je dober.

 

c) Narediš tako, kot narekujejo pravila igre + na koncu te imajo vsi radi = finančna zmaga. Bravo. Ni 100 % zmaga, ampak položnice bodo plačane.

 

In zadnji, najhujši (in zelo pogost) scenarij:

 

d) Narediš tako, kot ti drugi rečejo + na koncu te ne marajo = poraz. Groza. Sploh zato, ker v življenju glasbenika ni veliko popravnih izpitov.

Vsi poznamo pravila igre. Vsaj približno. Če se vsi ravnamo po njih, bo tudi rezultat predvidljiv. V njegovem primeru je bilo predvidljivo predvsem tole: on pač NI igralec za regularno tekmo. Ne izpolnjuje določenih, recimo temu »obrtniških«, pogojev. S tem ni nič narobe, kvečjemu obratno: mnoge od največjih »zmag« slovenske glasbene scene so se zgodile prav v tej sferi. Ko so bila pravila igre prikrojena po svoje, pogosto v popolnem nasprotju s tokom, v nasprotju z dobronamernimi nasveti dolgoletnih igralcev ali v nasprotju s pričakovanji »sistema«. Avsenik, Pankrti, Buldožerji, Lačni Franz, Laibach, Big Foot Mama, Čuki, Siddharta, Ali En, Plestenjak, Mlakar, Umek ipd. so samo nekateri od primerov t. i. »dobre prakse«. Analiza pri njih ne razkrije jasnih formul uspeha: razkrije samo, da so se pravila vzpostavljala individualno, custom-made, z nadstandardnim vložkom časa, energije, pozornosti ter, da, tudi denarja. Včasih načrtno, včasih naključno. Včasih tudi skozi poraze, vse do končne zmage. Ali obratno. Vedno pa znotraj kompleksnega, prepletenega in nepredvidljivega sistema proizvodnje, distribucije in potrošnje vsebin. Poglobljeno razumevanje tega ni predpogoj, za razvoj profesionalne kariere pa gotovo ne škodi.

Telefon že vroč, stisnjen med levim ušesom in ramo, kuhalnica v desni roki, začimbe v levi, z nogo odprem pomivalni stroj, potegnem dve napačni skledi, Emanuela pri vhodnih vratih, ugasnem štedilnik, še finalni impro ukrepi, probam, opečem si jezik, zaključujem pogovor, ponovim točke, ki se mi zdijo pomembne, iz ponve nekaj na levo stran sklede, iz lonca na desno, zamomljam zaključek v telefon: v teh 60 (ne desetih) minutah pogovora rešitve NE bo. Tudi drugače naj formul ne pričakuje ne od mene ne od drugih. Te so zaklenjene v njem samem. Od mene lahko pričakuje kvečjemu finese, ki lahko pomagajo učinkoviteje učvrstiti smisel. Naj pride enkrat na daljši kofe. Saj veste, za prijatelje si je treba čas ‘uzet. V glavi prižgem štoparico: 48 ur. Teče. 

Skledi na mizi. Telefon na polnilcu. Emanuela poje (skoraj) vse, kar skuham. Ni vedno navdušena. Uživam v kuhanju, a na kuharskem showu bi pogorel že v predizboru. Improviziram znotraj osnovnih pravil, občasnih presežkov pa ne znam ponoviti. Za domačo rabo je kar v redu, za delovno mesto picopeka se pa res ne bi mogel potegovati. Vsebine telefonskega pogovora ob kosilu ne omenjam. Še 47 ur. 

In 43 ur pozneje – jutranji klic. Da je pogovor temeljito predelal. Da se mu zdi v njem veliko tehtnega. Da pa se je posvetoval z ljudmi, ki so mu svetovali že pri »projektu«. Da jih ne bi rad imenoval, da so drugače strokovnjaki, ampak se jim pristop zdi povsem napačen. Da bi, če bi se tako resno spustil v to, zaradi glasbe trpelo več področij njegovega življenja. Da ni sam v tej zgodbi in da mora upoštevati še druge. In da res hvala za čas, ki sem si ga vzel zanj, in da bo še premislil. In da drink obvezno, ob prvi priliki. 

Nisem spraševal, kdo so ti »svetovalci«. Najbrž isti ljudje, ki so mu zadnje leto pomagali zavoziti njegovo ljubo plato. V skladu s pravili igre.