28.02.2017

Pravilno napisana pesem ne obstaja

Daniel Vezoja je pred kratkim izdal čislani kantavtorski prvenec, ki mimo vseh trendov zveni toplo rustikalno in prebuja tako luč kot spomine na velike avtorje tega žanra, ki jih Daniel jasno in prikrito nagovarja med vrsticami.

Gregor Bauman

Daniel Vezoja
Foto: Luka Slak

Z Danielom Vezojo sva se prvič pogovarjala pred dobrimi tremi leti. Pot naju je vodila na Dunaj, kjer se je on pozneje preusmeril na koncert Kristiana Matssona, ki nastopa pod umetniškim imenom The Tallest Man on Earth, sam pa sem šel preverit ves tisti »hype«, ki se je do tedaj zbral okoli Jaka Bugga. Seveda si takrat niti pod razno nisem predstavljal, da se bo sicer v precej manjšem obsegu in na krajši časovni rok, a vendar podoben »hype« preselil v bližino Daniela Vezoje, ki je pred kratkim izdal čislani kantavtorski prvenec Where the Light Resides – album, ki mimo vseh trendov zveni toplo rustikalno in prebuja tako luč kot spomine na velike avtorje tega žanra, ki jih Daniel jasno in prikrito nagovarja med vrsticami. 

Daniel, še nekaj mesecev nazaj si bil precejšnja neznanka v našem glasbenem in medijskem prostoru, po novembrskem izidu prvenca Where the Light Resides pa se je slika obrnila. Kako si razlagaš trenutni povečani šunder ali »hype« okoli sebe? 

»Hype«? Nimam občutka, da bi okoli mene nastal kak poseben »hype«. Še vedno vse dojemam kot obliko interakcije med seboj in petimi prijatelji. Po izidu albuma je bilo res nekaj več zanimanja za moje početje; za naš prostor in glede na zvrst muzike se je celo presenetljivo veliko pisalo o prvencu Where the Light Resides, vendar ne morem opredeliti, kakšen učinek je to pisanje imelo. Kar mene osebno veseli, je, da je določenemu krogu ljudi moja glasba všeč, in to je tisto, kar šteje. Na trenutni šunder se ne oziram, saj sem le želel posneti album, ki bi ga tudi sam z veseljem poslušal. Meni je tovrstna glasba že od nekdaj všeč, in tako sem nanj le odtisnil zvok, ki je blizu mojim umetniškim razmišljanjem in referencam.

Predvidevam, da je vseeno bolje, da te občinstvo kolikor toliko sprejema, kot pa da bi te spregledalo. 

To pa nedvomno. Občutki so povsem novi zame, četudi ne vem, po katerih kriterijih bi lahko razčlenil vso zadevo. Odkar z enim očesom spremljam slovensko glasbeno sceno (to je od časa Videospotnic dalje), sem spoznal, da imamo zelo veliko glasbenikov in skupin, tudi takih, ki se izražamo v angleškem jeziku, a jih gre večina mimo neopažena. Tudi sam imam iz preteklosti z bendom Train Station podobno izkušnjo, saj je naš EP velikim besedam navkljub hitro utonil v pozabo.  

Izkušnja s Train Station se sliši nadvse predvidljiva glede na okolje.

Bend je nastal v srednji šoli in vse skupaj je potrajalo malce dlje kot deset let z vmesnimi premori. Standardna zgodba: najboljši prijatelji, ki so želeli igrati skupaj, in tako smo se tudi mi zbrali. Končalo se je tako, da smo zmagali v bitki talentov v oddaji NLP in nagrada je bila, da nam ZKP RTV Slovenija izda EP. Pozneje mi je Žiga Klančar razlagal, da je enkrat, takoj ko je začel delati na radiu, šel brskat v bazo posnetkov in spoznal, da naših skladb vanjo sploh niso umestili. Kar je vsekakor precej čudno glede na to, da smo snemali za hišo. Bend je dobesedno razpadel v studiu. Kolikor je bilo prej zavoljo pogodbe z ZKP veselo, je bilo potem zelo žalostno.

Niste ne prvi ne zadnji, ki so prišli v studio skupaj, iz njega pa odšli vsak po svoje.

Več dejavnikov je bilo, da smo se razšli. Snemali smo na trak, kar je izredno huda šola za čiste novince, saj so posnetki neposredno razkrili vse naše šibkosti. Tudi razmišljati smo začeli drugače: eno je pač srednješolski entuziazem, drugo pa večja resnoba sredi dvajsetih, ko pridejo fakulteta, službe, dekleta … 

Tokrat so v studio stvari tekle precej bolj gladko, kajne?

Da ne bo pomote, tudi v prvem poskusu je bila studijska izkušnja fantastična. Studio namreč vedno predstavlja rojstnodnevno zabavo za tvojo glasbo. Snemanje na trak s skupino Train Station mi je pričaralo, kaj studio je, kako se v njem obnašati in odzvati. Vem, da sem tako takrat kot tudi tokrat v njem dal od sebe vse, kar sem bil v danem trenutku sposoben dati, s to razliko, da sem v vmesnem času precej napredoval. Druga izkušnja je bila dreams come true ali uresničitev sanj. Že sam povratek v studio in sodelovanje s fantastično namazano ekipo v celotnem snemalnem procesu sta me sprostila do te mere, da sem se lahko osredotočil zgolj in samo na izvedbo. Sprva sem načrtoval, da bodo skladbe na albumu predstavljene v akustični solo verziji, vendar jih je producent Gavin Glass zaslišal drugače. Tudi on je kantavtor, zato zna delati z nami. Povsem sem mu zaupal pri vseh predlogih. Snemanje je potekalo hitro in tekoče. Niti enega konflikta ni bilo, saj oba razmišljava podobno ter imava soroden glasbeni okus.   

 

Se pravi, da je tu moč najti prapočela tvoje – seveda v izvajalskem smislu – ljubezni do folkovske melanholije. 

Morda, a nekako ne najdem ustrezne delitve v odnosu do melanholije. Od glasbenikov pogosto slišimo, da se nekaterim zdi njihova močnejša plat melodija, drugi se vidijo precej bolj kot besedilopisci. Sam menim, da sem precej močnejši v besedilnem delu; že od nekdaj je tako. Pri trinajstih sem odkril Boba Dylana in z njim začel raziskovati, kaj je bilo pred njim, okoli njega in po njegovi pojavi. Po drugi strani pa mi je bil vedno všeč organski akustičen zvok. 

Kje se potem najdeš na domači kantavtorski sceni?

Pojma nimam! V preteklosti …. Kantavtorski format je prisoten povsod po svetu že od srednjega veka dalje. Gre za najbolj osnoven ali bazičen ena-na-ena način podajanja avtorske glasbe. Pred teboj stoji trubadur, ki ti s pomočjo glasbe pripoveduje zgodbo. Zato sem prepričan, da bo takšen format ostal prisoten tudi v prihodnje. Tudi v Sloveniji je takšno »gibanje« prisotno, vendar se mnogim izmed tistih, ki so se naslonili na motive čezoceanske folkovske glasbe, ni uspelo prebiti. Sam sem že od nekdaj črpal izključno iz te dediščine, zato se niti nisem preveč prerival med domača strujanja.  

Ciljaš na tujino?

Počnem tisto in črpam iz polja, ki ga imam rad. Zavedam se, da sem le »Slovenian guy« in da je zunaj veliko drugih, podobnih meni. To me ne gane. Vedno bom učenec šole, v katero rad hodim in katere zvenenje lahko prepoznate v mojih skladbah. Tu, v tujini, sem umetniško doma.  

Od kod obsesija z mestom Dublin?

Povsem po naključju. V Dublin sem šel kupit kitaro, in mesto me začaralo. V sekundi me je potegnila tamkajšnja scena. Prvič se mi je zgodilo, da pijem kavo na ulici in prideta dva modela, izvlečeta iz futrole kitaro in bendžo in začneta izvajati pesmi Bob Dylana. Tega pri nas nisem doživel. Kamorkoli prideš, nikjer nisi več kot 200 metrov stran od puba in petindevetdeset odstotkov jih ima oder, kjer se dnevno izvaja glasba na izredno visokem nivoju. To doživetje mi je povsem spodneslo tla pod nogami. Nikoli še nisem bil v Nashvillu, a mesto me – četudi mi mainstream country ne sede – zavoljo kantavtorske scene izredno privlači. 

Sopevko v dveh pesmih na albumu, Joanne Marie, si spoznal na delavnici pisanja pesmi. Kaj si odnesel od delavniške izkušnje?

Delavnica je bila usmerjena predvsem v tehnične zadeve pri kovanju pesmi, kakšen učinek ima število zlogov v vrstici, koliko vrstic je potrebnih, kakšni so vzorci rim … skratka, kako formo podkrepiti z vsebino. Do prihoda na delavnico sem imel precej romantično predstavo o pisanju pesmi, saj poznate tisto o čakanju navdiha. Navdiha te na tečaju ne morejo naučiti, lahko pa te tak tečaj izuri v tem, kako pesem oblikovati, da s tehničnim delom podpreš vsebino. Nekaj v smislu: če je, na primer, sporočilo nekega verza nestabilno, lahko uporabiš liho število verzov. Pred prihodom na delavnico sem pričakoval vse kaj drugega, a na koncu se je tam pridobljeno znanje izkazalo za zelo uporabno. Ko sem šel s temi na novo pridobljenimi veščinami znova čez Dylanov opus in sem ga analiziral še iz vidika polaganja rim, sem spoznal, da je še večji genij, kot sem sprva mislil, da je.   

Delavnica pisanja pesmi? Kaj ni to umetno? Kje je potem emocija?

Pravilno napisana pesem ne obstaja, zato pravil ni, so samo orodja. Dejstvo pa je, da z obvladovanjem več orodij lažje sestaviš pesem. Pri kantavtorjih se pogosto pojavi, da imajo kitico in refren, ne vedo pa, kako naprej. Ko se enkrat znajdeš v tej situaciji in hočeš resneje nastopati v tem polju, je vsako pridobljeno znanje ključnega pomena. Tečaj pisanja pesmi morda od daleč res zveni, kot da je zadeva precej manj iskrena, vendar ni čisto tako. Če znova za primer vzamemo Dylana in pogledamo, kako se je on učil pisanja pesmi, hitro spoznamo, da je za mušter vzel tradicionalne songe ali pesmi Woodyja Guthrieja, jih dodobra preštudiral in vanje zapisal svoje besede. S takšnim početjem se je veliko naučil. Ni pomembno, kje glasbenik to znanje pridobi: na tečaju, ga privleče iz sebe ali izvleče iz opusa nekoga drugega, važno je, da pesem stoji. 

Prisegaš na minimalizem, na žametno toplino. Ali ni preprostost nekaj, kar ni samoumevno po sebi, temveč sad izjemne volje in avtorske sproščenosti, malodane umetnost zase? 

Najtežje je karkoli povedati na preprost način, veliko lažje je stvar do konca zakomplicirati. Osebno sem potreboval kar nekaj let, da sem nekaj takšnega znal oceniti, zato so mi te stvari s časom postale bližje. Trenutno sem v fazi »branja« Neila Younga. Pri njem mi je najbolj zanimivo to, da ima kup njegovih pesmi čisto otroške melodije. Vendar usedi se in napiši nekaj takšnega, če znaš?! Cortez the Killer je, prepričan sem v to, premišljeno sestavljena pesem; zagotovo je veliko razmišljal in členil izbrano temo, a po drugi strani se včasih prav otroško poigrava z melodijami, ker je tega sposoben, ker ima ta »stream of consiousness«. Priznam, malce sem ga zanemaril od albuma Le Noise (2010) dalje, a sem se k njemu znova vrnil lansko leto, ko je izdal album Peace Trail, še zlasti ko sem prebral, da se je v studio odpravil z bobnarjem Jimom Keltnerjem in basistom Paulom Bushnellom in da so skoraj v enem šusu odbrenkali celo plato. Kar se tekstov tiče, se je spovedal o tistem, kar mu je tedaj ležalo na duši. To je nekaj, kar me pri njem neverjetno privlači.   

Album Where the Light Resides dobesedno poka od vidnih referenc, v katere so se vtkali vsi, zato ne bom spraševal o teh očitnih namigih. Zanima pa me, kakšna je bila vloga Chrisa Eckmana iz ozadja? 

Chris Eckman mi je z nasveti veliko pomagal. Med nastajanjem albuma sem se večkrat oglasil pri njem, da bi slišal njegovo mnenje o posnetkih. Tudi surov material, tik preden je šel v miksanje, sem mu dal v posluh, da bi me usmeril, pokritiziral. Veliko mi je pomagal, da album danes zveni tako, kot zveni.