29.05.2019

Praznik slovenske orglarske tradicije ob 20-letnici smrti
velikega mentorja in koncertanta

Srečanje nekdanjih študentov prof. Huberta Berganta.

Tomaž Gržeta

Praznik slovenske orglavske tradicije ob 20-letnici smrti
velikega mentorja in koncertanta.
Foto: Miha Penger

V Ljubljani sega tradicija organiziranega pouka orgel (v smislu glasbene šole, kot jo razumemo danes) v leto 1977, ko je bila ustanovljena orglarska šola Cecilijinega društva. Nekoliko pozneje se je orglanje dalo učiti tudi na leta 1882 ustanovljeni glasbeni šoli Glasbene matice, ki je leta 1927 dobila status državnega konservatorija, leta 1939 pa je prerasla v današnjo Akademijo za glasbo v Ljubljani. Ta se danes kot naslednica Matičinega konservatorija lahko torej pohvali z več kot stoletje dolgo tradicijo poučevanja orgel. Generacije študentov – kasneje pa cerkvenih in koncertnih orglavcev ter pedagogov – so vzgojili ugledni mentorji, kot so Stanko Premrl, Matija Tomc, Pavel Rančigaj in nenazadnje Hubert Bergant, ki se ga dvajset let po njegovi smrti s spoštovanjem in ljubeznijo spominjajo njegovi študenti. Bergantova naslednica na ljubljanski Akademiji za glasbo (in diplomantka iz njegovega razreda), Renata Bauer, se je lotila podviga – organiziranja dneva, posvečenega spominu na pokojnega profesorja, čigar dediščina skozi delo njegovih nekdanjih študentov (raztresenih po vsej domovini in onkraj meja) še danes živi in zveni. Pred desetletjem (3. 6. 2009) jih je že zbrala na podobnem srečanju, ki se je zaključilo s koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Tokrat je bilo srečanje postavljeno v okolje, v katerem je Bergant dolga leta živel in deloval, na Goriško. Znana božjepotna cerkev na Sveti Gori pri Novi Gorici je dom enih najzanimivejših orgel na Slovenskem, tamkajšnje skromno pokopališče pa je večni dom pokojnega Huberta Berganta. Izbira lokacije je bila potemtakem skorajda samoumevna.

Hubert Bergant (Kamnik, 1934 – Šempeter pri Gorici, 1999) je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, in sicer klavir pri Zori Zarnik (diplomiral 1959) in orgle pri Pavlu Rančigaju (diplomiral 1960). Diplomiral je tudi iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1964). Študij orgel je nadaljeval na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju, kjer se je izpopolnjeval pri Antonu Heillerju in Hansu Haselböcku (1963). Deloval je kot predavatelj na ljubljanski Akademiji za glasbo, od 1972 kot docent, od 1977 kot izredni in od 1982 kot redni profesor. Poleg orgel je predaval še klavirsko in orgelsko literaturo. Kot osrednja avtoriteta na področju orgelske didaktike na Slovenskem je oblikoval ali sooblikoval učne načrte za predmet Orgle na vseh stopnjah glasbenega izobraževanja.

Po drugi svetovni vojni je bil prvi slovenski orglavec, ki je prirejal orgelske recitale. Koncertiral je od leta 1963, in to tako v Jugoslaviji kot v Avstriji, Angliji, Franciji, Italiji, Nemčiji, Rusiji, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, Nizozemskem ... Celotni orgelski opus Johanna Sebastiana Bacha je predstavil v ciklusu petnajstih koncertov v sezoni 1974/75, za kar je leta 1977 prejel nagrado Prešernovega sklada. K ciklusu izvedb Bachovih del se je vrnil leta 1985 ob 300. obletnici Bachovega rojstva. Ob 100. obletnici smrti Césarja Francka (1990) je predstavil celovit skladateljev orgelski opus na koncertih v Ljubljani, Zagrebu in Trstu. Na sporede je redno uvrščal dela slovenskih skladateljev, kot so Stanko Premrl, Matija Tomc, Lucijan Marija Škerjanc, Vilko Ukmar, Ubald Vrabec, Pavel Šivic, Primož Ramovš, Uroš Krek, Samo Vremšak, Marijan Gabrijelčič idr.

Kot solist je nastopal z različnimi orkestri, kot so Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija, Zagrebška filharmonijo, Zagrebškimi solisti, Slovenski kvintet trobil itd. Pri tem je nastopal pod taktirko uglednih dirigentov Lovra Matačiča, Antona Nanuta, Sama Hubada, Marka Muniha in Uroša Lajovca. Med solisti, s katerimi je nastopal, so Rok Klopčič, Fedja Rupel, Anton Grčar, Tomaž Lorenz, Miloš Mlejnik, Stanko Arnold, Valter Dešpalj, Friderik Lupša, Marcel Ostaševski, Ladko Korošec, Vilma Bukovec, Mitja Gregorač, Sonja Hočevar, Samo Vremšak, Zlata Ognjanović, Stane Koritnik ter Slovenski oktet in baletniki Tatjana Remškar, Lidija Sotler, Metod Jeras ...

Dva ducata nekdanjih Bergantovih študentov (vsaj okrog 70 glasbenikov, ki so se pri njem učili orglanja na ljubljanski glasbeni akademiji) se je v soboto, 18. maja, zbralo v gostišču na Sveti Gori ter preživelo prijetno popoldne v klepetu in obujanju spominov na priljubljenega mentorja ter svoje študentske dni. Obiskali so tudi Bergantov grob, pri čemur jih ni zmotil ne dež ne veter, čeprav so se nadejali prijetnega obiska sončne Primorske. Je bilo pa sončne žarke moč videti v očeh glasbenikov, ki jih je (nekatere po dolgih letih) združil ravno ta dogodek. Srečanje sta v veliki meri popestrila Andrej Budin, Bergantov osebni prijatelj, in Marija Holcar, ena prvih diplomantk iz Bergantovega razreda, ki sta predstavila pravi zakladnici spominov – nezapisanih in zato še toliko dragocenejših spominov na pokojnega profesorja. Dogodek je zbral glasbenike iz vseh koncev Slovenije in celo tujine, Veronika (roj. Kremžar) Kohout je na primer prišla iz Prage. Pri organizaciji srečanja je pomagalo Primorsko orgelsko društvo s predsednikom Mirkom Butkovičem.

Druženju je ob 17.30 sledil koncert v svetogorski baziliki. Na izvrstnih poznoromantičnih italijanskih orglah, ki jih je leta 1938 izdelalo podjetje Mascioni, so nastopile Renata Bauer, Veronika Kohout in Barbara Pibernik ter izvedle pester repertoar, ki je segal od renesanse (Sweelinck: Fantazija a3) in baroka (Bach: Toccata v F-duru, BWV 540) prek romantike (Rheinberger: Cantilena, op. 148, št. 11; Merikanto: Passacaglia v fis-molu, op. 80; Parry: Toccata in fuga na temo »The Wanderer«) do sodobnejših del (Dekleva: Trubarjevi psalmi, Messiaen: »Skriti Bog« iz »Knjige najsvetejšega zakramenta«; Wammes: Vellée des Danses, IV in V ples).

S koncertom se je prijetno srečanje povzpelo do pomena uglednega, za slovensko glasbo pravzaprav zgodovinskega dogodka. Z njim se je slovenska orglarska tradicija, ki jo je v nekem obdobju zajel, žlahtno razvil in naslednjim generacijam predal veliki koncertant in pedagog Hubert Bergant, ponosno utelesila v živi, oprijemljivi, zveneči podobi. In takšna naj še dolgo živi in bogati naš kulturni prostor!