24.05.2016

Premalo ljudi, premajhen trg, premalo kritične mase

Zakaj potrebujemo založbe in potreba, da se razjasni nesporazume, ki izvirajo iz naraščajočega, vsesplošno negativnega odnosa do založnikov.

Igor Bašin

Založbe: Raje izdajte ploščo kot prijatelja

Dušan Hedl (ur.)

Založbe: Raje izdajte ploščo kot prijatelja

Kulturni center Maribor
2015

Med pomenkom v chicaškemu klubu Empty Bottle pred petnajstimi leti me je Corey Rusk, ustanovitelj, šef in lastnik slovite ameriške neodvisne založbe Touch & Go, vprašal, koliko ljudi živi v Sloveniji. Na dva milijona je odkimal z glavo: »Saj imate manj prebivalcev kot Chicago. V tako majhni državi je nemogoče voditi založbo. Ne izplača se – premalo ljudi, premajhen trg, premalo kritične mase. Če bi prodajal plošče samo v Chicagu, ne bi preživel.«

Pomenljiv komentar me je takrat pretresel in postavil na realna tla. Nasploh je bilo tisto trimesečno potovanje po ZDA svojevrstno razsvetljenje zame. Med potepanjem po ameriških mestih, klubih, koncertih, ploščarnah in studiih, med druženjem s prijatelji in novimi znanci, od glasbenikov, založnikov, producentov, agentov, kritikov do običajnih poslušalcev in potrošnikov glasbe, se mi je razblinilo zmotno in naivno prepričanje, da tako imenovana neodvisna ali alternativna glasbena in kulturna scena živi, dela in ustvarja zaradi višjih idealov, da jo žene goli entuziazem, tovarištvo, internacionalizem, predanost ideji in upor proti skomercializirani, »grdi in umazani« pop kulturi. Dojel sem, da »do-it-yourself« ne pomeni samo samorealizacije, ampak je tudi podstat in primarni način, kako stopiti na sceno in posledično na kulturni trg. Soočil sem se z dejstvom, da dobršen del ameriške podtalne glasbene scene v boju za preživetje ženejo podobni vzvodi kot mainstream sceno, da pod velikim korporacijskim sistemom delujejo številni mikrosvetovi in podsistemi, a da med njimi, med alternativo in mainstreamom, še zdaleč ni tako ostre meje, kot se zdi pod zromantizirano lupo. Ta meja je velikokrat ideološko in posiljeno namišljena, po drugi strani pa prepustna: mainstream namreč živi od dotoka ljudi in idej z alternativne scene, njene pojave, trende in fenomene vpija kot spužva, da lahko (kapitalizem) nemoteno deluje naprej (kot pravi Damir Avdić).

Na Ruskovo sodbo in omenjeno razsvetljenje sem se nekajkrat spomnil med branjem knjige Založbe, ki jo je uredil njen pobudnik Dušan Hedl. Podnaslov knjige Raje izdajte ploščo kot prijatelja je sposojen pri naslovu plošče Bolje izdati ploču nego prijatelja skupine KUD Idijot, ki je seveda parafraza Grunfove ugotovitve v Alanu Fordu: »Bolje je izdati knjigo kot prijatelja.« Z njim sta podčrtana ideja in cilj celotnega projekta pojasnjevanja, zakaj potrebujemo založbe, in potrebe, da se razjasni nesporazume, ki izvirajo iz naraščajočega, vsesplošno negativnega odnosa do založnikov, ki, roko na srce, ni vedno iz trte izvit.

Dušan Hedl se loti koristnosti založb(e) skozi svojo več kot tridesetletno prakso, od zadnje etape jugoslovanskega socializma, ko je s skupino Center za dehumanizacijo (CZD) na pol ilegalno izdal prvo kaseto in vstopil v založniški svet, prek tranzicije v današnje kapitalistične čase, ko se kot resen založnik zavzema za podjetništvo in profesionalizem med založniki. V njegovem tonu je čutiti resigniranost, črnogledost in potrtost, ki izvirajo iz naveličanosti nad zmedenostjo in neurejenostjo tega kulturnega polja pri nas. Skozi anekdote poskuša razjasniti zmote in napake glasbenikov in producentov v odnosu do založnikov ter zagovarja stališče, da sta glasbenik in založnik v prvi vrsti partnerja. Ustreli marsikatero polemično, na primer, da so založniki pri nas premalo usposobljeni za to delo; neomajno zaključi, da »največjo škodo domači glasbi delajo tisti, ki imajo polna grla in usta zavzemanja za 'domačo glasbo'«; poda pikantno idejo, da bi umik javne ZKP RTV Slovenija pripomogel k razcvetu, razvoju in rasti domačega založništva. Informiranega spremljevalca domače glasbene produkcije njegova stališča in predlogi na trenutke zmedejo, saj smo ne glede na pereče probleme zadnja leta vendarle priče porastu glasbeno založniške dejavnosti in enormnemu skoku števila domačih naslovov. Ga to moti?! Je ob demokratizaciji glasbene produkcije k temu morda prispevala prav Založba kakovostnih programov, ki ostaja precej ignorantska in pristranska do glasbenega utripa na naši glasbeni sceni? Hedlova teza, da sistemsko okolje ne dovoli razcveta, je na mestu, vendar se, podobno kot v primeru ZKP, porodi vprašanje, ali ni prav neurejenost naše glasbene krajine prispevala h kopici založb in poplavi objav ter da gre za čisto človeško reakcijo na neodzivnost naših večjih založb in za odpor do nevzdržno zaprtega in neprodušnega medijskega prostora.

Tudi Žigi Valetiču se je dokaj ponesrečil tekst, v katerem se je lotil vprašanja osrednjega, mainstream toka pri nas. Ko ponavlja lajno, da v zadnjih desetih letih Slovenija ni sproducirala resnega preboja alternative v mainstream, in se sprašuje, kje je alternativa in kdaj bo prodrla v mainstream, zareže v napačno smer. Ni problem v alternativi, ki je samozadostna in kot takšna deloma zavarovana, nikakor pa ne neranljiva pred anomalijami našega glasbenega trga. Problem je v našem mainstreamu, ki ni prepusten, odprt in fluiden. Prevlada partikularno-nacionalnih idej in narodno-estradnih lobijev je tesno zaprla kanale novim imenom in svežim trendom, iz slovenske glasbe pa naredila še en političen problem. Medtem ko se utapljamo v definiranju slovenske glasbe in uzakonjevanju kvot, se bore malo premakne na polju uredniških politik, ki levji delež domače glasbene produkcije preprosto preslišijo in ne spustijo v eter. Ne samo robne muzike, ampak zlasti izvajalcev mlajših generacij, ki ustvarjajo sredinsko orientirani pop, rock, elektro ali folk glasbo. Zaskrbljujoče je, da naš (o)srednji glasbeni tok ne pozna fluktuacije, ne prepozna novih dobrih avtorjev, ne gradi na mladih silah, izvajalce, ki so na sceni že deset ali več let, pa še naprej vrednoti zgolj kot obetavne. Valetič s primerjavo slovenske narodnozabavne ter ameriške folk in country glasbe sicer plastično ponazori poden, ki vlada na naših radijskih postajah, vendar mu spodrsne, podobno kot uvodoma, ko se loti brezplačnosti glasbe in vzporedno piše o dokumentarcih Artifact zasedbe 30 Second to Mars in Muzika je džabe. Slovenska in ameriška stvarnost sta si preveč različni. Ena igra vlogo hegemona, druga je na obrobju. Veliko primerneje in tudi bolj poučno bi bilo, če bi se lotil kakšnega drugega (nacionalnega) trga, bolj primerljivega z našim.

Prvi del knjige zaokroži Matej Krajnc z rajžo skozi založbe. S svojo kariero sodelovanja s slovenskimi založbami razgrne, zakaj najraje sodeluje s Subkulturnim azilom (danes Kulturni center Maribor) in Zdenkom Franjićem oziroma s Slušaj najglasnije. Vmes se dotakne zgodb in razlogov drugih kolegov-kantavtorjev, ki so se zatekli k samozaložništvu oziroma lastnemu založništvu, ter tako razprostre tančico nad problematiko, ko ustvarjalec ni pripravljen na banalne kompromise na račun slave.

Drugo polovico knjige tvori pregled slovenskih glasbenih založb, ki ga je pripravil Uroš Smasek s pomočjo vprašalnika, na katerega so odgovarjali (ne vsi) naši založniki. Med njimi zlasti pogrešamo ZKP RTV Slovenija, ki bi že zaradi svojega javnega statusa morala sodelovati pri raziskavi, kar po drugi strani marsikaj pove o tej fonogramski hiši. Čeprav branje odgovorov postane mučno po nekaj straneh, pa skoznje dobimo zanimiv vpogled v stanje stvari pri nas in v različne strategije in taktike založniškega posla. Žal niso vsi založniki pridodali seznamov svojih izdaj, razen tega pogrešamo tudi summa summarum, ki bi zbrane odgovore premešal med sabo, jih analiziral in na koncu izluščil kakšen sklep. Tako vse skupaj obvisi v zraku in je prepuščeno neimenovanemu raziskovalcu v nadaljnjo obdelavo.

Žal knjiga Založbe ne ponudi kakega posebno prodornega odgovora, rešitve ali zaključka, dokaj šibka je tudi utemeljitev, zakaj so založbe koristne. Nametane zagate našega glasbenega založništva so obdelane bolj površinsko in pavšalno. Delo niti ne zagazi dovolj globoko v naše blato niti se ne dvigne dovolj visoko, da bi bil pogled iz ptičje perspektive bolj jasen. Ne dotakne se vprašanj distribucije in prodaje glasbe, tega, da imamo ploščarn za prste dveh rok, nimamo pa trgovine s celovito ponudbo domače glasbene produkcije, da o nizkem standardu potrošnikov ne govorimo. Obenem je kritično tudi to, da se dobrih praks, ki jih poznamo in imamo(!), v knjigi sploh ne omeni.

V deželi na senčni strani Alp bi se morali sprijazniti s tem, da nas je samo dva milijona, da se ne moremo primerjati z velikimi nacionalnimi trgi in da nam megalomanskost preprosto ni pisana na kožo. Slovenija se ponaša z geopolitično lego, vendar ne znamo oziroma kot da nočemo izkoristiti strateške plati medalje srednjeevropske države. V deželi, razklani z rekami in gorskimi grebeni, radi mešamo jabolka in hruške. Smrtno resno, a zmotno smo prepričani, da je pri sosedu neizmerno bolje in da ima vse urejeno, kot se šika. V samopomilovanju svoje majhnosti ne prepoznamo, kaj šele da bi spoštovali in spodbujali vso raznolikost in razgibanost okoli nas, tako tisto domačo, domicilno, kot gostujočo, ki prinaša svet k nam in odnaša dober glas o nas nazaj. Internacionalizacija naše glasbe je edina pot do ušes sveta. In morda tudi do denarja, zaradi katerega je takšna agonija na domači glasbeni sceni. Predvsem pa bi se morda morali otresti črnogledosti, ki nas kot rak razžira od znotraj.