10.04.2011

Preverjanje tradicije modernizma in nove vitalnosti

Če so se lanski Slovenski glasbeni dnevi ponašali s številčno premočjo dogodkov, se je letošnja edicija festivala osredotočila na bistveno – na tehtno glasbeno materijo. Objavljamo komentar osrednjega koncertnega dogajanja.

Primož Trdan

Vinko Globokar je predstavil projekt Pre- in Postmodern (fotodokumentacija Festivala Ljubljana)
Koncert ob odprtju
Piran, Župnijska cerkev Sv. Jurija, ponedeljek, 4.4.2011

Prošnja za besede
Carmina Slovenica, Karmina Šilec (dirigentka), Jožef Ropoša (interpret poezije), Tomaž Sevšek (orgle)

Ne bomo se dosti zmotili, če rečemo, da so bili letošnji Slovenski glasbeni dnevi po vsebinski zasnovi eni daleč najmočnejših zadnjih let. Če so se lanski, 25. po vrsti, ponašali s številčno premočjo dogodkov, se je letošnja edicija osredotočila na bistveno – na tehtno glasbeno materijo. Kljub temu je bilo dogajanje zgoščeno, festival se je zlil s ciklom Mahlerjeve glasbe, spremljevalni dogodki pa bi že sami po sebi zaslužili samostojno obravnavo in kritiški pretres.



Temelj v poeziji, ne v glasbi
Odprtje in sklep sta bila namenjena dvema projektoma, zaznamovanima z dvema eksplicitnima avtorskima poetikama. Karmina Šilec je z zborom Carmina Slovenica izvedla projekt Prošnja za besede in ga posvetila Lojzetu Lebiču. Da posvetilo ni ostalo le »na papirju«, je dokazoval izvedbeni lok, v katerem so se tvorno prepletali Lebičeva glasba, dela Prennerja in Lagkhnerja ter izbrana poezija. Razen tega se zdi, da je osnovna ideja Prošnje za besede prav razraščanje iz dvojnosti oziroma iz mnogoterih razmerij med renesančnim in sodobnim, posvetnim in izrecno religioznim ali meditativnim in zaklinjajoče divjim. Zanimivo je, da se zdi vodilo projekta izpeljano iz Lebičeve osebne umetniške poetike, namreč iz napetosti med nasprotnimi si poli novega in arhetipsko starega, objektivno logičnega in subjektivnega, zvočno divjega in meditativno subtilnega ... Verjetno je šlo pri tem bolj za poklon kot za zatekanje v neki model. Kljub temu pa se je pokazala težava: projekt je vsebinsko in konceptualno osredinjen predvsem v poeziji, medtem ko ostaja glasbena plat veliko bolj naivna in se bolj kot v organsko zvezane dele dejansko izteka v zvočne interludije. Končni vtis je tako potrdil Lebičevo misel iz okrogle mize pred dogodkom, da se je slovenska kultura utemeljevala v literaturi, ne v glasbi.

Carmina Slovenica je seveda odličen zbor. Njegov zven je čist, v interpretaciji s Karmino Šilec pa pevke predano izpolnjujejo skladateljske zamisli, kar je bilo še posebej res v primeru Lebičeve glasbe, medtem ko sta starejša Prenner in Lagkhner utrpela nekaj intonančnih zdrsov. Poleg Jožefa Ropoše, ki je interpretiral poezijo, je k izvajalski skrbnosti veliko pripomogel organist Tomaž Sevšek.

Ramovševe orgelske umetnije

Hommage à Primož Ramovš
Frančiškanska cerkev, torek, 5.4.2011

Polona Gantar, orgle

Naključje ali pač programska skrb sta poskrbeli, da smo program orgelske glasbe Primoža Ramovša poslušali skoraj natanko 15 let po tistem, ko je na Slovenskih glasbenih dnevih igral sam Ramovš. Takrat, aprila leta 1996, je Ramovš improviziral z Maksom Strmčnikom. Tokrat je pet Ramovševih skladb izvedla Polona Gantar. Težko presodimo, ali se je Gantarjeva pri igranju tako osebno potopila v skladateljev zvočni in idejni univerzum ali pa je bila zgolj dosledna; vsekakor pa smo slišali veliko Ramovševega interpretacijskega načina, zagnanega spopadanja z grandioznimi dimenzijami orgelskega zvoka in skrajno občutljive časovne razporeditve. Ob poslušanju Ramovševe orgelske glasbe se je potrdilo, da je naš modernistični klasik resnično mojster glasbe kot umetnosti zvoka. V orgelskih delih (celo v zgodnejši Fanfari) se še bolj kot v Ramovševi simfonični glasbi sliši natančno skladanje zvočno-registrskih plasti, ki se velikokrat podajo v takšno ali drugačno akustično skrajnost, a se nato vedno zložijo v trdno in pomenljivo formo. Koncert je bil kratek in nekako odmaknjen od glavnih žarometov, toda v glasbenem smislu nedvomno eden od vrhuncev festivala.

Dve plati izvajalske volje in skladateljskega razvoja

Pro Musica Viva in Pro Musica Nova
Slovenska filharmonija, torek, 5.4.2011

Simfonični orkester RTV Slovenija, Marino Formenti (dirigent), Clara Cernat (violina)

Torkov koncert Simfonikov RTV je pomenil soočanje dveh (pravzaprav treh) generacijskih polov, v izvajalskem smislu pa je bil dokaj neobičajen. Simfoniki so namreč pod vodstvom dirigenta Marina Formentija igrali voljno kot le redko, kadar imajo na pultih novejšo glasbo. Vendar je takšna sproščena muzikantska pobuda, ki je pri aleatoričnih delih dobrodošla, naredila škodo novejšim partituram. V prvi vrsti to velja za Žurajev Tiebreak, v katerem je orkester ritmične konstelacije, ki so visoko kompleksne, igral z nerazumljivo brezbrižnostjo. Formenti je sicer dirigent, ki lahko dosega živo glasbeno gestikulacijo orkestra in je sugestiven vodja, kar se je potrdilo v prvem delu z Božičevim Audiospectrumom. Primerne pozornosti s solistične strani je bila deležna druga skladba iz sedemdesetih let (tudi ta izkorišča iznajdbe poljske kompozicijske šole), to je Petrićev koncert za violino in orkester Trois Images. Skladba je nastala za Igorja Ozima, Clara Cernat pa se je dovolj približala koncertantni spontanosti, fino izdelanim artikulacijam in drobnim dinamičnim vzvalovanjem in zastranitvam parta.

Drugi del koncerta je vpeljalo delo Larise Vrhunc. Skladateljica je svojo pisavo v novi skladbi izpeljala iz pesniških sredstev, rezultat pa je bil pristno muzikalen. Delo je polno drobnih zvočnih variacij in obračanj glasbenih dogodkov, ob tem pa ostaja iskrivo lepo in ravno prav napeto. Med prsti zven podobe II je prepričljiv nov prispevek iz opusa Larise Vrhunc, v katerem glasbeni tok vodi odpoved vsemu, kar ni najnujnejše, in motrenje bistvenega. Že omenjeni Tiebreak Vita Žuraja je kljub izvedbenim tegobam razkril izredno skladateljevo spretnost, pomen, ki se je občasno izrisoval iz razvrščanja natančno »razrahljanih« sozvočij, pointilističnih tekstur in horizontalnih polj, pa je potrjeval glavno oblikovno osmišljenost dela. V drugem delu smo slišali še kratki, petminutni Echo II Nine Šenk, skladbo, ki je po odličnem prvem Echu manj ambiciozno, a tehnično izmojstreno nadaljevanje sorodne ideje.

Globokarjev obračun s postmoderno

PRE- in POSTMODERN ob dimu havanske cigare
Kino Šiška, četrtek, 7.4.2011

Vinko Globokar (skladatelj in pozavnist), Boris Ostan (igralec), Jean-Pierre Drouet (tolkala), Big Band RTV Slovenija

Veliki finale je pripadal Vinku Globokarju, kar je ta polno izkoristil s teatralnim projektom Pre- in Postmodern ob dimu havanske cigare. Globokarjeva skrb je od nekdaj usmerjena v družbene danosti, v conditio humana, in to lahko danes najbolje utelesi zloglasni postmodernizem, glede katerega se niti dva teoretika ne moreta zediniti, za kaj pravzaprav gre, medtem ko »našemu« neumornemu avantgardnemu spraševalcu človeka in družbe, Globokarju, že dolgo pomeni nedopustno nostalgijo. Globokar je s postmodernizmom obračunal z različnih strani. Na program je – v smislu ironije (ki je tako postmodernističen kot avantgarden prijem) – uvrstil dve skladbi iz svojega jazzovskega obdobja. Program je sestavil kot kolaž (kako postmodernistično) starih in na novo napisanih skladb (tehnično prilagojenih glasbenikom big banda), improvizacij in recitacij. To je bilo oblikovno vodilo, medtem ko je šlo po vsebinski plati za obravnavo globalizacijskih tem in za vprašanje identitete, kot je ugotavljal igralec Boris Ostan v pokoncertnem pogovoru.

Globokarjev delež je bil tokrat predvsem v vlogi nezmotljivega »režiserja« teatralnega projekta, presežek pa se je zgodil v improvizacijskem nastopu z izjemnim Jean-Pierrom Drouetom. Njun kratki vložek je premogel več moči, vizije, pregnantnega in izbrušenega izraza kot neprimerno daljši nastop mlajših in kondicijsko močnejših muzikov.
 

*****

Poanta letošnjih Slovenskih glasbenih dni je bila v koncertnem smislu jasna: stara tradicija je bila ohranjanje starega kot takega (sredin koncert ljudskih in čitalniških pesmi), pri modernističnem izročilu (na koncertu Simfonikov) pa je šlo za soočanje polpretekle in najnovejše kompozicijske prakse. Tehtnost so torej programu dajali »preverjeni« modernistični klasiki (Ramovš ter Božič in Petrić iz sedemdesetih), njihova smiselna evolucija s poznim Lebičem in preizkus vitalnosti naslednikov.