19.03.2020

Proletarci glasbenih industrij, združite se

Ali kako Slovenci še vedno ne znamo stopiti skupaj.

Oskar Štrajn

Oskar Štrajn
Foto: © osebni arhiv Oskarja Štrajna

Pravkar mineva šest let, odkar sem se kot mladinec preselil v tujino. Kot izseljenec sem se najprej otepal in poskušal zanikati stereotipe o Slovencih. Vedno sem mislil, da so za lase privlečeni ali pa vsaj v veliki večini ne veljajo. Na žalost sem moral sproti ugotavljati, da je v njih kar nekaj resnice. Konkretno govorim o sosedovi travi, ki je vedno bolj zelena. Ali obstaja organizacija, ki je sposobna organizirati takšen dogodek? Ali se lahko Slovenci v sektorju izognemo stereotipu in boljše sodelujemo? Proletarci glasbenih industrij, združite se, kajti le skupaj lahko slovensko sceno izboljšate in jo postavite ob bok ostali Evropi. 

Lastna trma me je gnala, da sem praktično od srednje šole dalje delal z glasbo in jo izkusil z več perspektiv. Primarno kot novinar, radijski urednik, promotor in manager, v zadnjih štirih letih pa imam privilegij, da delam kot eden izmed bookerjev za največjo evropsko nevladno glasbeno platformo ESNS (Eurosonic Noorderslag) v Groningenu na Nizozemskem. Njeno poslanstvo je pospeševanje evropskega repertoarja znotraj Evrope in izven nje, poleg showcase festivala, ki traja štiri dni, pa organiziramo tudi sedem nagrad, s katerimi se izpostavi osebe, ki so se v preteklem letu izkazale v glasbeni industriji, na lokalni in evropski ravni.

Kljub temu da se je stanje na slovenski glasbeni sceni v zadnjih letih občutno izboljšalo, pri nas manjka še kar nekaj zobnikov, da bi slovenska glasbena mašinerija pričela posegati po tujini. Ne samo da nam manjka izobražen kader za opravljanje določenih funkcij (npr. za managerja ali agenta), ampak tudi navade poslušalcev. Tu govorim o navadah, ki so v tujini del kulture: redno obiskovanje koncertov ter festivalov, ne samo lokalnih veselic. Poleg tega Slovenija še vedno nima kritične mase uporabnikov na digitalnih pretočnih platformah, ki so v tujini eden najosnovnejših dohodkov za glasbenike. Za doseg publike so seveda odgovorne platforme same, a je zaradi izostanka s tujino pomembna prav iniciativa s strani zaposlenih v industriji, glasbenikov in festivalov, da pomagajo narediti ta korak. Ljudem je treba pokazati, kakšne so koristi takšnih tehnologij, in biti del tranzicije, ki se bo prej ali slej zgodila. 

Zaradi pozicije zunanjega opazovalca in hkrati domačina se od mene pričakuje primerjava slovenske glasbene industrije s tujino; a ta vsebinsko ni smiselna. Raje bi se osredotočil na preseganje sosedovega stereotipa, ki ga po mojem mnenju lahko izboljšamo z medsebojnim poznavanjem zaposlenih v sektorju in odločitvijo, da je glasbeni sektor močnejši, ko se skupaj bori za skupni cilj.

Znotraj Slovenije ni dogodka, na katerem bi se zbrali vsi akterji v glasbeni industriji posebej zato, da bi se povezali. V Ljubljani je situacija mogoče nekoliko boljša, vendar do danes še vedno ni platforme, ki bi imela kapaciteto povezati celotno Slovenijo. Festivala MENT in Tresk do neke mere opravljata to funkcijo, a vendar tega zaenkrat še ne počneta v dovolj širokem obsegu in predvsem ne dovolj specifično. Znotraj teh dveh dogodkov ne obstaja okrogla miza, kjer bi se akterji na sceni uskladili, kako bodo dosegli skupne cilje in izboljšali stanje. Primer regijske iniciative z namenom in skupnim založniškim ciljem je RUNDA (Regionalna Udruga Nezavisnih Diskografa – Balkan). Podobno kot v Rundi bi se morali tudi vsi klubi, promotorji in mogoče celo managerji in agenti v Sloveniji sestati vsaj enkrat letno.

Razlog za predlagano druženje ne bi smelo biti le druženje samo, temveč druženje s ciljem, da se izboljša izpostavljenost sektorja in se izobrazi, navdihne ter motivira občinstvo, da bi to v še večjem številu obiskovalo dogodke. Obenem pa tudi zato, da se oblikuje načrt za skupno iniciativo, ki se jo lahko izvaja skozi celo leto. Po zgledu iz tujine bi lahko kot razlog za druženje organizirali podelitev nagrad, kar bi spodbudilo sektor k boljšim rezultatom. Festival Tresk trenutno podeljuje nagrado za najboljši videospot, fotografa, plakat ipd. Zakaj ne še za najboljši klub, festival ali bookerja? 

Organizacija takšnega dogodka je mogoče dolgotrajna, vendar je pomembna. S tem ko bi pripeljali vse slovenske festivale in prizorišča za eno mizo enkrat letno, bi lahko pozitivno vplivali na relacije med organizatorji in mogoče celo izboljšali dialog med scenami. Malo zdrave tekmovalnosti in trepljanja po hrbtu bi lahko dvignilo motivacijo v industriji, ustvarilo opaznost v medijih in mogoče celo navdihnilo mlade, da nadaljujejo kariero v glasbi. 

Ideje za kategorije so neomejene: nagradni show za najboljši lokalni klub, za najboljšega bookerja, najboljšo elektronsko zabavo, mogoče za mladega managerja. To prepuščam domišljiji potencialnega organizatorja, ki upam, da izkoristi ta predlog v dobro scene. Glede na to, da Slovenija (končno) pripravlja tudi glasbeno izvozno pisarno, bi ta lahko dobitnikom nagrad omogočila, da se jih odpelje na enega izmed showcase festivalov v tujini. Pomemben korak pri vzpostavljanju hajpa v tujini je namreč to, da na misijo odide zadostno število predstavnikov. Tem se omogoči vpogled v stanje v tujini, kar nato deluje kot orodje za motivacijo in inspiracijo. Poleg tega pa bo tujina začela bookirat slovenske bende v tujini, če bodo pričeli slovenski promotorji bookirat skupine, ki nastopajo na showcase dogodkih v tujini. 

Ali obstaja organizacija, ki je sposobna organizirati takšen dogodek? Ali se lahko Slovenci v sektorju izognemo stereotipu in boljše sodelujemo? Proletarci glasbenih industrij, združite se, kajti le skupaj lahko slovensko sceno izboljšate in jo postavite ob bok ostali Evropi. 

Opomba: Članek je bil napisan pred omejitvami druženja zaradi epidemije CORONA-19 virusa (op. ured.)