22.10.2020

Prostori za dihanje

Ustvarjanje Sandre Erpe ima ves čas več dimenzij: poleg besed in glasbe še petje in igranje. Vse to se spaja v intimno kantavtorsko izkušnjo, ki je prehodila dolgo in zrelo pot od prvenca do plošče Samote.

Matej Krajnc

Samote

Sandra Erpe

Samote

samozaložba
2020

Ustvarjanje Sandre Erpe ima ves čas več dimenzij: poleg besed in glasbe še petje in igranje. Vse to se spaja v intimno kantavtorsko izkušnjo, ki je prehodila dolgo in zrelo pot od prvenca. Nova plošča Samote s svojo poezijo lirično angažirane brezkompromisnosti, ki pripoveduje zgodbo refleksivnega, a ontološko udarnega samohodstva sredi zdivjanega vsakdana, utrjuje status Sandre Erpe v vrhu današnje kantavtorske scene. Nova plošča Samote s svojo poezijo lirično angažirane brezkompromisnosti, ki pripoveduje zgodbo refleksivnega, a ontološko udarnega samohodstva sredi zdivjanega vsakdana, utrjuje status Sandre Erpe v vrhu današnje kantavtorske scene.

»Leksika zvoka« je sintagma, ki se mi utrne, ko poslušam pričujočo ploščo. Če zapišem, da se na tej točki, torej na točki samot, šele začne pravo samospevsko popotovanje Sandre Erpe, verjetno ne bom segel predaleč od poti, ki si jo je zarisala sama; nasprotno, morda sem še nekolikanj v zaostanku, kajti tako začetek kot konec plošče pričata o zrelem konceptualnem delu, ki je najprej uglasbljena mini pesniška zbirka, nato pa še »statement«, zlasti s pesmijo Prostor za dihanje, ki prepričljivo povzame zeitgeist in ga hkrati razbremeni »vsakdanjosti«, univerzalizira ga torej, kar je tudi ontološko pomembno. Ni naključje, da pesem stoji v drugem delu plošče, kot ni naključje, da je uvod Nebo je potrebno previdno prežvečiti recitativen in da je pred prostorom za dihanje pesem Manjka mi svežega zraka, kmalu za uvodom pa Iz oči ste mi hoteli izpraskati temo, ki ji sledi pesem Ahilove pete. Angažirani pol poezije (in glasbe) Sandre Erpe na videz ni tipa »naglo puške smo zgrabili« (če je seveda to sploh merilo), a njen sentiment temu ni tuj, le prilagojen je sodobni mentaliteti medčloveških razmerij, ki rezultirajo v ..., kje neki drugje kot v pizdarijah, tega ni moč drugače zapisati, za katere niso vedno krive okoliščine. Nekaj je v zraku in poezija z inštrumenti vred je tu, da to beleži. In hkrati ohrani svojo intimo. 

Plošča ima pesmi, ki jim ne moremo reči drugače kot poezija, in nekaj takih, ki poleg poetične konotacije sodijo tudi v predal »komadov«, a s tem izrazom je treba tokrat operirati zelo previdno. Prostor za dihanje ima na primer refren, Ni mi do svežega zraka ga nima in je nasploh prostogibljiv, v prostem verzu, kar je avtorica v opisu plošče označila s »poezijo« in »besedilom«, čeprav v pesmih na plošči teh razlik pravzaprav ni, obstajajo zgolj kot fusnote poslušalcu, da gre v določenih primerih morda za malce bolj klasične kantavtorske pesmi, medtem ko so druge manj klasične. Avtorico spremlja zanimiva, raznolika zasedba, aranžmaji so delo vseh. Poezijo ji barvajo v kitarske, basovske, klavirske in ritmične tone Jan Peteh (akustična kitara), Andrej Marinčič (klavir), Sašo Piskar (kontrabas), Jure Tori (harmonika) in Miro Tomšič (bobni in tolkala). Sama avtorica, sicer multiinštrumentalistka, poje in v zaključni pesmi Španski bezeg, ki je takisto ena osrednjih, igra kitaro.

Tradicija samospevstva in njegove samosti (čeprav v dvoje) se tudi tematsko izrazito odraža v omenjeni zaključni pesmi, kjer avtorica zaspi, »obuta v popotne čevlje / ki še niso videli / poti / in niso / vedeli / da se je dan / narisal le na pol …«. In sama ne prizanaša sebi in svetu, kar pove takoj na začetku: »in jaz bom vstala, s korakom določila konec sveta, / to pikantno reč natresla na postan oblak in uživala v agoniji. – ne / skopari, jebenti, ne skopari! – na skrivaj ga bom natresla še v / svojo rdečo samoto, pod obrvmi pa upala, da ne boš opazil, / kako se davim. žvečenje je v takšnih okoliščinah pač nemogoče, / zato si bova torej razdelila noč, a dvom kljub vsemu vztraja; si / bo dan po tako okusnem večeru sploh lahko privoščil jutro?« Ne skoparimo niti mi. Čemu sem izbral ravno ta odlomka in nobenega od tistih bolj klasičnih? Ker je pomembno, da se sliši, kako zadonijo vse besede. In nova plošča Sandre Erpe je daleč od tipične kantavtorske šablone. Tudi kadence ne izgublja. Strese pa pesek iz tistih popotnih čevljev!