22.02.2014

Proto-indie rock

Predstavnica prve generacije ljubljanskega punka po Pankrtih, Grupa 92, je še eno ime na spisku založbe Ne! Records, specializirane za objave iz arhivov jugoslovanskega punka in novega vala.

Igor Bašin

Slike preteklosti

Grupa 92

Slike preteklosti

Ne! Records
2013

Predstavnica prve generacije ljubljanskega punka po Pankrtih, Grupa 92, je še eno ime na spisku založbe Ne! Records, specializirane za objave iz arhivov jugoslovanskega punka in novega vala. Slike preteklosti so kot dosedanje izdaje te arhivsko agilne švedske založbe bogato opremljene z dokumentarnim gradivom, časopisnimi izrezki, besedili, kopijami pisem in zabeležk. Igor Vidmar je s tridesetletne distance prispeval razmišljanje o Grupi 92 ter jo umestil v čas in okolje, v katerem so skupaj gor rasli. Zbrana muzika zajema aktivno obdobje zasedbe med leti 1978–1983 oziroma demo in koncertne posnetke, ki so nastali v letih 1980 in 1982. Odkrije nam »enega izmed najbolj obetavnih bendov jugoslovanskega novega vala in punka, ki pa je končal kot (mogoče) najbolj podcenjen bend«, kot je (povsem opravičeno) zapisal založnik v najavi albuma.

Leta 1978 se je srednješolska skupina Termiti, ki je do srečanja s punkom preigravala Beatle, Rollinge, Chucka Berrya, Animalse in podobne rokenrole, preimenovala po tedanji klicni številki milice v Grupo 92. Nastala je v maternici slovenskega in jugoslovanskega punka, v soseski Pankrtov, na Kodeljevem. Koncertno so fantje debitirali na festivalu Moste POP ’79 v Mostah pri Komendi in kmalu postali novi up domače scene. S Pankrti, Lublano 78, Lublanskimi psi, Berlinskim zidom in Buldogi so tvorili ost punk rocka v bulani Lublani. Če so Psi in Zid udarili ostro in naravnost, so 92 nastopali bolj uglajeno, a prav nič zadržano. S prihodom klaviaturista Braneta Plemenitaša v bend v začetku leta 1980 pa je bila zaključena prva, punk faza.

Nadaljevanje zgodbe Grupe 92 je ujeto na prvi strani velike vinilne plošče s posnetki iz leta 1980, ko je ta ob dveh spomladanskih prilikah posnela podoben set skladb na Radiu Študent. Poznamo jo s singla od Šestih do dveh / Tujci, ki ga je Grupa 92 leta 1980 izdala za republiško ZKP RTV Ljubljana in se z njim uvrstila tudi na domače lestvice, in z antologijske kompilacije Novi punk val 78–80, na kateri jo zastopata Kontroliram misli in Videti jih. Ob demo različicah istih skladb je le Eden od mnogih »nov«.

Z današnje časovne distance lahko v godbi Grupe 92 odkrivamo proto indie kaliber, s katerim izdaja ne nagovarja samo sodobnikov punka in novega vala, ampak tudi mlajše rodove bodočnikov.

Grupa 92 je bila ena od mnogih žrtev obveznega služenja vojaškega roka. V najplodovitejšem obdobju sta v drugi polovici leta 1980 dva člana morala obleči vojaško uniformo, po njuni vrnitvi sta v vojsko odšla še druga dva. Zasedba je bila v prisilni ustvarjalni hibernaciji skoraj dve leti. Ves ta čas so vroče glave kuhale ideje in nastavke za naprej. Po vrnitvi zadnjega para iz armije so imeli natančno dva tedna časa, da povadijo nove in stare komade za nastop na Novem rocku ’82; posnetek najdemo na drugi strani pričujoče plošče. Skupaj s priloženim singlom s štirimi demo bonusi, posnetimi junija 1982 v kleti Radia Študent, se nam odkrije še tretja faza tega prodornega benda, ki ga jedro ljubljanskega punka ni imelo ravno za svojega. Fante so psovali s šminkerji, jim očitali (novo) romantiko, kuhali mulo in zamere, ki še danes smrdijo po kleni slovenski zavisti. Vendar zadnji dve tretjini Slik preteklosti obrnejo na glavo številne očitke, ki izpuhtijo kot zgodovinsko neutemeljena »rekla-kazala«. Za povrh sama plošča postavi zgodovinske kocke bolj v red, kot so bile doslej, nam, ki nismo doživeli tistih divjih časov s konca sedemdesetih in z začetka osemdesetih, pa se pogled na tisti čas kar pošteno razjasni in nas nagovori s svojo drugačnostjo.

Paket še nikoli javno objavljenih pesmi (V kolonah po tri, Avtobusi, Sami zidovi, Vzorci, Leto ’45, Lutke in Na jugu je …) razgrne zavidljiv ustvarjalni potencial benda, ki se je že zgodaj odlepil od ortodoksnih punkovskih manir in je raje eksperimentiral z glasbeno formo. Lepil in križal je postpunkovski hibrid, vpletal vanj njemu vedno drag reggae grunt in ska poskok, oplazil rock v opoziciji in no wave. Bil je mračen, a dovolj senzibilen. Transformacijo skupine v izrazno zrelejšo ponazarja primerjava žive, koncertne izvedbe pesmi Od 6 – 2 in Eden od mnogih z zgodnejšima studijskima različicama. K prodornosti zvena skupine je veliko prispeval klaviaturist Brane Plemenitaš. Z vragolijami po tipkah in knofih se je sprehajal od krautrockovskih mahinacij in dovtipov progresivnega rocka prek klasičnih melodik do elektro-sint vizionarstva. Uvodno vzorništvo pri Davu Greenfieldu iz skupine The Stranglers je raziskujoče presegel. Z eksperimentalno žilico zabeljeno igranje po klaviaturah je pošteno zbistrilo govorico zasedbe in ji odprlo nova obzorja. Kako zvedava je bila Grupa 92 pri pretakanju različnih prvin, se na primer pokaže v skladbi Lutke: v uvodni pridih Električnega orgazma in njegovega komada Krokodili dolaze zareže z ostrino kakšnih britanskih Gang Of Four in z elektro-sintom odpelje v punkovski dir, ki se sprevrže v ska-surf odklop. Z današnje časovne distance lahko v godbi Grupe 92 odkrivamo proto indie kaliber, s katerim izdaja ne nagovarja samo sodobnikov punka in novega vala, ampak tudi mlajše rodove bodočnikov. Na Slikah preteklosti je celovito in reprezentativno zaobjet ohranjeni opus Grupe 92, skozi poslušanje katerega se razgrne njen ustvarjalni razvoj, hkrati pa nas opozarja, da zgodovina ni črno-bela, ampak prej večplastna, in da ima resnica vedno več plati.