30.06.2017

Prva dva dneva 58. Jazz festivala Ljubljana

Recenziramo prva dva dneva 58. Jazz festivala Ljubljana, v okrilju katerega domači ustvarjalci zopet igrajo vidno vlogo.

Luka Zagoričnik

Lester St. Louis, Braam de Looze, Dre Hočevar
Foto: Nada Žgank / Cankarjev dom

Letošnji, 58. Ljubljana Jazz festival se je s preddogodki začel že pred uradnim odprtjem festivala. 27. junija, dan poprej, je namreč potekala neuradna otvoritev festivala, ki sta jo zaznamovali dve razstavi in dva nova projekta domačega tolkalca, improvizatorja in skladatelja Dreja Hočevarja, ki je samoiniciativno zasnoval dobršen del letošnjega spremljevalnega programa festivala, v katerem poskuša polje jazza in improvizacije razpreti s sodobnimi pristopi, kot so zvočna inštalacija, svojstvena zvočno-performativna prostorska intervencija ter zlitje improvizacije v polje avdiovizualnega performansa. Čeprav je ta sklop odrinjen v spremljevalni program festivala in s tem pristaja na obrobju zanimanja publike, je zelo dobrodošel za domače pojmovanje jazza in njemu sorodnih oziroma sopotnih praks, ki jih že vrsto let razširja in predstavlja ljubljanski jazzovski festival.

Festival se je širjenja perspektive lotil z razstavo v Mali galeriji Cankarjevega doma Oliverja Belopete, makedonskega glasbenega novinarja, promotorja, založnika in zaljubljenca v glasbo, ki je bil v letih 2000–2005 programski vodja ljubljanskega festivala in je v tistem času zastavil močne programske smernice festivala, ki jih zdaj ta razvija naprej. Belopeta je hkrati ustanovitelj, direktor in programski vodja Jazz festivala Skopje in festivala Off Fest, ki se posveča različnim razbiranjem tradicionalnih godb v sferi world music. Razstava je poimenovana Zaradi jazza, vendar je njena vsebinska zasnova širša in se razpira predvsem med prej omenjenima poloma. Izbor črno-belih portretov je kuriral domači fotograf Žiga Koritnik. Večina lovi glasbenike in glasbenice v trenutku intimnosti, potopljenosti v zven. Belopetovo oko (in uho) odlično ujame tako momente osredotočenosti na izvajanje kot tudi tiste, ko bolj do izraza pride zamaknjenost izvajalca. Gre vsekakor za umetniške koncertne (in ožje jazzovske) fotografije, ki presegajo dokumentarno-reportažno raven, kakršna v času digitalizacije tega medija pri tovrstnih fotografskih izletih sicer prevladuje. Vanje pa se ne vpisuje zgolj zaljubljenost do glasbe in subjektov, ki jih motri skozi aparat, temveč tudi bogata osebna zgodovina in pot glasbenega novinarja in promotorja.

Tej razstavi je sledila razstava Improviziranih risb poljske slikarke Lene Czerniawske, ki so nastale na lanskoletnem festivalu in se bodo dopolnjevale z letošnjimi ilustracijami, izdelanimi v živo, med samimi nastopi. Logika je podobna kot pri jazzovski fotografiji, le da tokrat skozi likovni medij lovi trenutke živih nastopov, lastnega poslušanja in sledenja zvenu, ki se v obliki raznolikih likovnih gest ter sledi raznobarvnih svinčnikov in barvic preliva na papir s pomočjo linij, črt in rahlih barvnih odtenkov, ki se občasno iz bolj abstraktne oblike prelijejo v vibrirajoče silhuete ali portrete nastopajočih. Odtenki, vibracije, impulzivnost, hipnost in spontanost so glavni elementi ustvarjanja Czerniawske, ki »lovi neulovljivo«, zato ne čudi, da je hkrati z odprtjem razstave potekala še dvojna zvočna in gibalna intervencija tolkalca Dreja Hočevarja, ki prav tako skozi refleksijo, premišljevanja in izgrajevanja določenih sistemov lovi minljivi in hipni značaj improvizacijskega trenutka. 

58. edicija festivala je že na začetku ponudila izjemen in mestoma intriganten spekter sodobnega jazza in improvizirane glasbe, ki danes vstopa v mnoga sozvočja z raznolikimi glasbenimi praksami in dediščinami, jih senči in preoblikuje, obenem pa s tem širi lastni izraz in lastne meje. Škoda je le, da so najdrznejšim izletom, kot so Drejeva pronicanja v polje večmedijskosti in sodobne umetnosti, presramežljivo namenili bolj obrobno vlogo.

V zgornji avli Cankarjevega doma, kjer je postavljena sproti nastajajoča in dopolnjujoča se razstava stoji Hočevarjeva zvočna inštalacija, primerno naslovljena Just below the sonic level of sense making, ki v prostor s pomočjo domiselne razpostavitve zvočnikov vnaša razparcelirane zvoke. Ti so del njegovega novega seksteta in nove izdaje pri založbi Clean Feed z naslovom Surface of inscription. Za glasbo na plošči je značilna minimalistična in potrpežljiva zvočna materija, skozi katero zveni tišina in v kateri imajo enakovreden pomen in moč tako akcija kot negibnost, tišina in zven, prisotnost in odsotnost. Prav to druži obe intervenciji v javni prostor – ta prostorskost zvena, ki se razpira skozi tišino, ki je prostor naseljenega, tihega šuma, kot ga generira okolje samo in ga mapira, ne da bi pri tem zamejevalo zvok. V spoju zvočne inštalacije, spontane ilustracije in zvočno-gibalne intervencije se tako oblikujejo različne ravni in sloji umetniških ekspresij, v katere smo kot sotvorci vpeti vsi obiskovalci in vsa naključna telesa, stroji in okoljski šumi. To je strata zvena in šuma, razpeta med intencionalnim in neintencionalnim, med participacijo in pasivnostjo. Ko se je zvočno-gibalna intervencija, ki nosi naslov Disenfranchised language of muted rage (oba naslova izvirata iz dveh kompozicij na prej omenjeni plošči) iz notranjosti preselila v park, se je vpela v raznolike silnice odprtega javnega prostora. V njej je sodelovalo več kot štirideset plesalcev, plesalk, glasbenikov ter glasbenic, med njimi nekaj Hočevarjevih stalnih sodelavcev: kitarist Domen Gnezda, pozavnist Žiga Murko, čelist Lester St. Louis ter pianist in klaviaturist Bram de Looze. Med glasbili smo zasledili pihala, trobila, kitare, base, godala, bobne, klaviature in celo harfo. Razprostirali so se po celotnem prostoru, nekateri med njimi fiksni, drugi mobilni, zvočno krajino pa so sestavljali posamični toni in raznolike ekspresije posameznih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki so vsak zase mapirali določen teritorij ter z novimi kombinacijami tvorili nove, da bi jih nato razgrajevali, se odzivali na okoljske zvoke in gibe plesalcev, plesalk, obiskovalcev in naključnih mimoidočih. Čeprav so nekateri glasbeniki in plesalci posegli po bolj žanrsko in stilsko prepoznavnih idiomih, se v sami zasnovi vse to izenači z okoljskim šumom, ob zgoščevanju in redčenju ter premikanju in fluidnosti akcij in gest pa hkrati ves čas uhaja formi glasbene kulise oziroma sodobnega zvočnega ambienta. Intervencija tako ustvari premičen, nenehno gibajoči se prostor akcije, ki je vedno parcialen, fragmentaren in lokaliziran, zato se stalni izmika naši percepciji. Vanj smo hočeš nočeš potopljeni, pa najsi se aktivno premikamo po prostoru in motrimo zvene, šume in gibe ali pa čebljamo in srkamo pijačo. Spoj izkušenih in manj izkušenih glasbenikov in plesalcev je pri tem imel svoje prednosti in šibkosti. V daljšem časovnem obdobju performansa je vse skupaj postalo dokaj neagilno, s čimer je seveda škodo utrpel kontekst zasnove, se pravi kontekst (pred)otvoritve v parku z barom v sredini. V tem okviru je intervencija ohranila značaj koncerta z ležerno publiko, a je kot poseg v javni prostor izgubila del naboja in potenciala.

Večer se je zaključil s projekcijo glasbenega dokumentarca Gimme Danger legendarnega ameriškega režiserja Jima Jarmuscha, posvečenega kultni ameriški zasedbi The Stooges, eni najpomembnejših rockovskih zasedb vseh časov. Če se sprašujete, kaj Iggy Pop in druščina dela na festivalu jazzovske godbe, naj vas spomnimo na ploščo Funhouse – najbolj intenzivni spoj surovega rocka s trdim funkom in vznesenostjo free jazza, kjer se v samosvoj manični izraz povežejo odmevi bendov Parliament in Funkadelic z intenzivno vročico takrat prevratnega free jazza, aktivističnega rocka (MC 5 itd.) in s surovim erotičnim nabojem (priredbo skladbe Dirt smo, denimo, na festivalu slišali leta 2012 v izvedbi tria The Thing s pevko Neneh Cherry). Jarmusch se je dokumentarca lotil kot oboževalec, ki pripovedno nit prepusti protagonistom, s tem pa žal vzpostavi zgolj okvir ponovne mitologizacije zasedbe The Stooges: manjka refleksije, niti se kaj bistveno ne posveti nekaterim ključnim dogodkom in ekscesom ter notranji dinamiki odnosov med člani bendov. Še večji manko dokumentarca je v tem, da pri tako hvaležni temi, kot so The Stooges in njihova glasba, ne najde nikakršnih novih pomenskih odtenkov, čeprav jih njihova (z)godba nedvomno ponuja. Dokumentarec s svojo konvencionalnostjo razočara tudi na avdio-vizualni ravni.

V drugi, zdaj že uradni dan festivala nas je z obprogramsko vsebino Dissecting The Paraconcept ponovno vpeljal Dre Hočevar s svojim njujorškim triom s čelistom Lesterjem St. Louisom in pianistom Bramom de Loozem. Spremljali so črno-beli film igralke in plesalke Ayane Workman, hčerke znamenitega basista Reggieja Workmana, ki je prav tako nastopal na letošnjem festivalu. S tem je Dre vstopil še v polje avdiovizualnih performansov, ki jih je v kontekstu prežemanj glasbenih improvizacij ob spremljavi nemih filmov v naš prostor vpeljala zlasti serija Kino Uho Mihe Zadnikarja. Resnici na ljubo je film izrazito neinspirativen in večinoma zgolj spremlja različne igralkine geste, sugestivne čustvene izraze obraza, premike oči, rok, gibanja, ki so bodisi v ospredju ali zlite v okolje, vse je povsem vsakdanje, a poetizirano skozi medij. Ustvari se vtis, da akterka motri in prisluškuje zasedbi, da je v nekakšnem tihem dialogu z njo in z nami, obenem pa se ne moremo izogniti paralelam iz sfere sodobnih digitalnih medijev, ki nas zasipajo s takimi in drugačnimi podobami. Glasba tria na srečo ne sledi tej sugestivnosti, temveč suvereno in potrpežljivo gradi lastno pripoved, v kateri se prežemajo zveni in tradicije sodobne klasične glasbe. V bolj mirnih zvočenjih je ta glasba občasno zvenela kot spoj glasbe Mortona Feldmana, Christiana Wolffa in poznega Johna Cagea, v najbolj navdahnjenih delih, ko so v pridušeni izven vstopili šumi, pa celo kot musique concrète instrumentale Helmuta Lachenmanna. V bolj slojevitih in subtilnih pršenjih činel, pretanjenih zvenih čela in drobnih tihih tonskih arpeggiih klavirja je trio stopal po sledeh britanske zasedbe AMM, manjkale pa niso niti bolj udarne punktuacije in večja dinamika v zvenu in ritmu, ko so občasno zazveneli odtenki svobodnjaškega jazza. Vsekakor je trio dokazal, da se zelo lepo razvija, zato je bilo škoda, da si nastopa ni ogledalo večje število ljudi.

Uradni program festivala se je v Klubu Cankarjevega doma začel z mednarodno zasedbo Karkhana, v kateri so glasbeniki iz Libanona, Turčije, Egipta in ZDA, vsi turških, libanonskih, iransko-iraških in egiptovskih korenin. Kitarist Sharif Sehnaoui in trobentač (ter priznani stripar) Mazen Kerbaj sta srce mednarodno znane libanonske improvizatorske scene, kitarist in udist Sam Shalabi se je v številnih zasedbah uveljavil v Kanadi, bobnarja in tolkalca Michaela Zeranga poznamo s čikaške freejazzovske in improvizatorske scene, multiinštrumentalist Umut Çağlar, ki je v Turčiji srce improvizirane glasbe, je tokrat nastopil v vlogi pihalca na razne flavte in piščali, klaviaturist Maurice Louca vodi številne zasedbe v Egiptu, medtem ko je basist Toni Elieh pionir postpunka v Libanonu. Vse te izkušnje in porekla se zlivajo v samosvojo glasbo Karkhane, ki zaradi porekla glasbenikov nehote oddaja tudi duh sodobnih političnih in geostrateških turbulenc. Skozi konstanten groove in večplastni ritem se intenzivno in omamno plastijo in prežemajo zveni in melodije arabskih glasbenih tradicij, najbolj očitno seveda skozi strune uda ali ritme ročnega kožnega bobna; vendar se vpenjajo tudi drugam, v strune kontrabasa, v sintetični zven klaviatur, solaž in ritmov električnih kitar. Druga prevladujoča forma je turški in egiptovski psihedelični rock na čelu z glasbo legendarnega Omarja Korshida, kateri se je zasedba na začetku posvečala. V ta suvereni, ritmično in melodično skrajno bogati in omameni pulz zasedba imenitno intervenira z razgradnjo ritma in vstopa v območje zvočenj free jazzza, ritmičnih razgradenj in svobodno improvizacijskih drobljenj. Morda je scenosled posamičnih solističnih točk na sredini njihovega nastopa glasbi kot celoti vzel nekaj intenzivnosti, a se je v skupinskem zvenu ta kaj hitro spet povzpela do vzhičenosti.

Te ni manjkalo v glasbi madžarskega pihalca Akosha S.-a, ki se je po letu 2000 in nastopu na Drugi godbi vrnil v Ljubljano s prenovljeno zasedbo Unit, ki sta jo tokrat ritmično in zvensko poganjala bobnarja Szilveszter Miklòs in Aron Portoleki (tudi na godalu gardon in violi), basist Peter Ajtai in pihalec Gabriel Lemaire (na altovskem in baritonskem saksofonu). Akosh je koncert začel tam, kjer nas je zapustil ob svojem prvem obisku – z intenzivnim, ognjevitim uvodom na tenorskem saksofonu ob kleni spremljavi ritem sekcije in sozvenu altovskega saksofona. Njegova globoka tenorska prepihovanja so še vedno intenzivno razpeta med izstopom in vstopom v melodičnost, slišimo odtenke panonskih glasbenih dediščin in folklorizmov, ki dajejo tej glasbi močan čustveni zanos. Tega je v bolj kričavi, na alikvotih bazirani altovski govorici imenitno spremljal mlajši Lemaire. Akosh je vmes presedlal na klarinet, nato na strunska glasbila, gonge in zveneče skledice, ki so nastop popeljale v širša zvenska področja otožnega, občasno temačnega, medtem ko se je altovska spremljajoča višina umaknila baritonski globini. Čeprav daje to glasbi raznolik pridih, pa se je zdelo, da se je zasedba v tem kar malce izgubila in iztrošila in ni našla poti nazaj v vznesenost in globino, ki ju je nastavila v prvi tretjini koncerta. 

Globina je dala značaj zaključnemu koncertu večera v dvorani, ko sta v duetu klavirjev nastopila Američana Kris Davis in Craig Taborn, oba trenutno izredno iskana pianista v polju sodobnega jazza. Za oba je značilen izvrsten dotik, obložen s subtilnostjo in udarnostjo, pretanjen perkusivni zven, popolna prepustitev zvenu in zvočnemu toku tonske materije, izjemna uporaba pedal ter preparacij v klavirju in občutek za krojenje melodij in izstop iz njih oziroma igranje na njihovem robu, kjer je melodija zgolj sugestivna, senčeno prisotna v skupinskem zvenu. V njuni glasbi skozi samosvojo avtorsko izkušnjo zaslišimo prvine minimalizma, najboljše elemente iz tradicije Monka, udarnost in pretanjeno vihravost Cecila Taylora, tonsko melodično kozmologijo Suna Raja in še marsikoga in marsikaj iz zgodovine jazza. Ob tem pa se pojavljajo tudi reminiscence na sodobno klasično glasbo ter sodobne popularne godbe, kot so ritmični udarci hip hopa. Glasba pianistke in pianista je polna zvenečih tolkalskih prepletov, osupljivih poliritmij, ki se dopolnjujejo, gredo druga proti drugi, zvenijo v zamikih najboljše tradicije minimalizma, ne pozabi pa niti udarno zvenečih in donečih klastrov. Na prvi posluh preprosti vzorci, bodisi ritmični ali melodični, se pod njunimi prsti stapljajo v kompleksno, a hkrati čudovito zvenečo in čustveno ekspresivno glasbo, ki odzvanja skozi mojstrsko stkano dinamiko zvena. Medtem ko je lani programski okvir festivala delno gradil na zvenu klavirja v široko razumljenem polju sodobnega jazza, smo letos v vsebinsko manj osredotočenem programu s tem koncertom doživeli njegov vrhunec.

58. edicija ljubljanskega jazzovskega festivala je že na začetku ponudila izjemen in mestoma intriganten spekter sodobnega jazza in improvizirane glasbe, ki danes vstopa v mnoga sozvočja z raznolikimi glasbenimi praksami in dediščinami, jih senči in preoblikuje, obenem pa s tem širi lastni izraz in lastne meje. Škoda je le, da so najdrznejšim izletom, kot so Drejeva pronicanja v polje večmedijskosti in sodobne umetnosti, presramežljivo namenili bolj obrobno vlogo.