10.03.2017

Punk je mrtev, pa kaj, 1 – 2 – 3 – 4!

Petnajst punk rock bendov, vsak z dvema komadoma z aktualne izdaje oziroma trideset punk rock komadov – to je statistika digitalne kompilacije Punk rock val 16, za katero stoji agilni Slovenski punk rock portal.

Igor Bašin

Punk rock val 16

Različni izvajalci

Punk rock val 16

Založba Punk portala
2016

Petnajst punk rock bendov, vsak z dvema komadoma z aktualne izdaje oziroma trideset punk rock komadov – to je statistika digitalne kompilacije Punk rock val 16, za katero stoji agilni Slovenski punk rock portal oziroma njegova založba ZPP. Po preglednih sestrskih izdajah različnih izvajalcev Punk rock strela 13 in Punk rock val 14 smo tako dobili še prerez lanskoletne domače punk rock bere.

Punk rock je v štiridesetih letih šel skozi številne turbulence, preživel je odmike, cepljenja, komercializacije, getoizacije, razprodaje, zatone, preroditve, križanja, pomladitve. V tem času se je izvalilo že nekaj generacij pankerjev, zato sploh ne čudi, da vsaka druga generacija drugače pojmuje in po svoje razume, kaj pravi punk rock sploh je. Toda namesto da bi zatavali v ideološke, zgodovinske ali družbeno-filozofske razprave o transgeneracijski in neprekinjeni verigi razvoja punka, se raje soočimo z novo kompilacijo, ki nam z akcijo in angažmajem bendov jasno odgovori, kaj je z našim punk rockom danes: živ je! 

Na kompilaciji ne najdemo punka za vse generacije, ampak punk vseh generacij, od pomlajenih punk veteranov Gnilih duš na čelu s prvoborcem Davorinom Bešvirjem – Dabetom do najmlajših Out Of Reach, ki so skupaj komaj dve leti. Na plošči se ne zvrsti uniformirana armada (pod)stilsko podobnih bendov, ampak se nam ponuja kar pestra paleta govoric, izbruhov in pristopov. Pink Panker in Rodoljubac se punka lotevata z močno rockersko potenco, ki je poganjala tudi pred kratkim razpadle pankerje iz Rdečega alarma, za katere nisem prepričan, pri kom so si sposodili ime, pri Raciji ali Tomažu Lavriču. Rockovski naboj žene tudi robustni core'n'roll Trdoživih, ki so nastali na pogorišču zasedbe Absent Minded. Med težkokategornike, ki kar štrlijo iz celotnega nabora, sodijo metalizirani Hellcrawler, glamovsko nabriti punk rockerji Radiostorm in crust-apokaliptiki iz zasedbe Human Host Body, ob katerih nas ne more začuditi, da so že prodrli na mednarodno podtalno sceno. Dobro šolo hard core punka nadaljujeta Pakt in Sereš. V jezi, direktnosti in angažiranosti se skozi ploščo vlečejo tudi duhoviti podtoni, kot na primer pri gostobesedni in pobezljani skupini Parliament Attack, ki je še en adut te kompilacije. V kategorijo obetavnih bendov pa ob Out Of Reach lahko prištejemo tudi Pleksus, skupino, katere posebnost je tanek saksfon, ki že zdaj, ko nastopa še sramežljivo, zapeljuje napadalnost s podtoni melanholije, ter Relentless Youth in Wasted Time. V debeli uri se odvali val razgibanega in raznolikega, zgoščenega in neobrušenega, nabritega in udarnega punk rock materiala tako izpiljene produkcije kot poden posnetkov. Dodatna vrednost kompilacije je postavljanje vseh izbranih bendov pod skupni imenovalec, kar je pomemben dejavnik pri utrjevanju scene v časih razpršenosti in vsestranske pretočnosti. 

Če se kdo sprašuje, kje so vsi ti bendi, zakaj se o njih nič ne piše in se jih ne vrti na radijskih postajah, pa čeprav pojejo v slovenščini, potem mora najprej upoštevati, da gre za tako imenovano underground sceno – šalo na stran! Nekoč so punk bendu prepovedali izvajanje določene skladbe na koncertu. Če jo je vseeno izvedel, ni končal na Golem otoku, je bil pa oštet, imel je težave, mogoče je člane benda kdo prebutal, toda vseeno se je o bendu vsaj razpravljalo in polemiziralo v dnevnem časopisju. Zasedbam je rasel (zgodovinski) renome, če so bile njihove skladbe umaknjene oziroma prepovedane v radijskem in televizijskem programu. Danes, v tako imenovanih demokratičnih časih svobodne trgovine,  cenzure ne poznamo, nadomestila jo je popolna ignoranca, ki stopnjuje absurd našega časa. Ko bodo pri Dnevnikovem Objektivu naslednjič sestavljali lestvico slovenskih protestniških in političnih skladb, naj nekdanji pankerji, danes uredniki, pokažejo manj prvoborčevske vzvišenosti in salonske zamaknjenosti v »še pomnimo, tovariši«. Očitno so, tako kot borci pred tridesetimi, štiridesetimi leti, izgubili stik z realnostjo. Med drugim naj raje prisluhnejo tej kompilaciji, na kateri ne manjka bunta, tako kot v še kakšni drugi aktualni domači glasbi novega veka ne. Upor je mrtev! A res? 1 – 2 – 3 – 4!