07.06.2016

Razpoloženjska katarza

Neumorni kitarist Samo Šalamon je posnel ploščo duetov z italijanskim pianistom Stefanom Battaglio.

Nina Novak

Winds

Samo Šalamon & Stefano Battaglia

Winds

Založba Klopotec
2016

Kitarista Sama Šalamona bi zlahka označili za enega tistih »čudežnih dečkov«, ki so ne le nadarjeni, temveč si tudi upajo; denimo, stopiti v stik z Johnom Scofieldom, danes enim vodilnih kitaristov na svetu, in se učiti pod njegovim mentorstvom. A je hkrati tudi glasbenik, ki za svoje ustvarjalno delo že leta prejema odlične kritike s strani vseh vodilnih jazzovskih revij po svetu, čeprav ostaja na domačih tleh manj opažen. Stefano Battaglia, pripadnik nekoliko starejše generacije, je klasični in jazzovski pianist iz Italije, ki mu sodelovanja s slovenskimi glasbeniki niso tuja. Svoj impresionistični slog združuje z abstraktno glasbo in išče nove zvočne možnosti, da bi vanjo vnesel svežino ter ohranil jazz kot žanr, ki velja za še ne slišanega. Prav takšen sloves ima tudi Festival slovenskega jazza v organizaciji Jazz Raven, kjer je lanskega oktobra nastopil omenjeni duo in postregel z glasbenim programom, zabeleženim na albumu Winds, kakor sta glasbenika poimenovala pet daljših kompozicij, vpetih nanj.

Že iz samega naslova je mogoče razbrati, da gre za glasbo, ki je prepišna; združuje namreč melodičnost in abstraktno svobodnost, ki sicer prevlada. Zaznamo jo v Rain Forest, kjer glasbenika s pomočjo raziskovanja zvočnih zmožnosti električne kitare, klavirja in zvoncev ustvarjata atmosferično podlago, na katero občasno ležejo električne fuzije Sama Šalamona. Vendar se te nikdar povsem ne izpojejo. Znotraj posameznih kompozicij, v katerih nihče od njiju ne dominira, so prisotna nihanja ali, bolje, valovanja, in v teh sta Šalamon ter Battaglia povsem enakovredna, kot nakazuje že to, da večino glasbenih edicij podpisujeta oba. Nasprotje zgoraj omenjeni skladbi ter tudi Hammer in Betty O – slednja premore nekoliko bolj zgoščen zvok ter več medsebojno prepletajočih se linij – sta Šalamonovi skladbi Girl With a Nicotine Kiss in Sleepy Burja. Ti ponujata povsem drugačno dinamiko, a tudi strukturo, saj sta občutno nežnejši, bolj melodični in izjemno odprti tako v barvi zvoka kot v prepletu instrumentalnih vložkov, ki so za razliko od ostalih nekoliko bolj odvisni drug od drugega. Skupni vsem so ponavljajoči se motivi, še toliko pogostejši v klavirskih linijah, ki bi jim zaradi narave same glasbe težko rekli leitmotivi, saj se preobražajo in prehajajo drug v drugega.

Nesporno je, da glasba, ki jo najlažje označimo kot razpoloženjsko, poslušalcu ponudi neprimerno več v koncertni izvedbi, ko smo prisotni na samem prizorišču, medtem ko poslušanje posnetka ne more razkriti vsega bogastva koncertnega izkustva, tudi kadar gre za posnete nastope. Prav zato Girl With Nicotine Kiss in Sleepy Burja s svojo melodičnostjo nekoliko razbijeta strogost in marsikdaj nedorečenost atmosferičnih ekstaz, s katerimi poskušata glasbenika sodobnega človeka spodbuditi, da sporočilo poišče sam. Glasba, kakršna je ta, namreč preprosto zahteva polno prisotnost, zavest ter vključenost.