31.01.2020

Realizem romantičnega ali romantika realnega

Čudovite so lo-fi poti, ki jih za sabo pušča človek s kitaro in midi kontrolerjem! To bi lahko bil najkrajši metaforično korekten in konkreten opis albuma Marenda, ki ga podpisuje Davor Kazija aka Imposter.

Miroslav Akrapović

Marenda

Imposter

Marenda

samozaložba
2020

Čudovite so lo-fi poti, ki jih za sabo pušča človek s kitaro in midi kontrolerjem! To bi lahko bil najkrajši metaforično korekten in konkreten opis albuma Marenda, ki ga podpisuje Davor Kazija aka Imposter. Gre za produkcijski siže dolgoletnega solističnega eksperimentiranja, ki temelji na kitarskem zvoku, na kitarskih atavizmih in rudimentih. Pravzaprav je kitara osnova, ki jo Imposter rahločutno projicira skozi pejsaže desetih samozadostnih in samostojnih skladb. Te se na trenutek slišijo kot glasbena kulisa, ki naj bi poslušalcu na široko odpirale poti do avtorjevih zgodb in prigod, spet drugič pa se le zamišljeno potapljamo v melodični balast, ki ga Imposter ohranja v prefinjeno zasanjanem dramaturškem kitarskem loku. Marendo zaužiješ brez pomislekov, ker gre za primarno poslušalsko lakoto po novem, svežem, še ne slišanem. Četudi se trudiš le uživati ob tej zvočno hranljivi celoti, ti vsak novi grižljaj razpre brbončice in se ne moreš upreti svoji analitični noti.

Četudi album Marenda ne vsebuje kakega skrivnostnega koncepta, se iz naslovov posamičnih skladb lahko prebere avtorjeva intimistična nota, ki temu glasbenemu delu daje prepotrebni šarm. Na poslušalcu je, da poskusi razvozlati globlji pomen ali se le prepusti kitarskemu valovanju, ki naše misli ob vsakem naslednjem poslušanju odnaša še dlje in globlje. V skladbi Psiha se, recimo, najnazorneje predstavi avtorjeva inštrumentalna pestrost, ki sem ter tja zasuka našo domišljijo, jo prepleta s poustvarjenim vizualijami in na koncu pripelje v mirni pristan. Že v nadaljevanju skladbe Vožnja smo kot poslušalci priče arhipelagu kitarskega sozvočja, ki jih kot razmetane otoke kitarskih miniatur Imposter povezuje v mogočno celoto. In ta se sliši kot glasbeni artefakt, ki prikliče v spomin kitarsko hrupne preludije kultne skupine Sonic Youth. A že v trenutku, ko se nam zazdi, da smo uganili ali ujeli oprijemljivo zvočno iztočnico, ki se zdi znana, nam avtor servira impozantno aranžirano in produkcijsko nabrušeno skladbo Vještice. Krog je vnovič sklenjen in mi postavljeni pred dejstvo, da je Marendo treba zaužiti brez vnaprejšnjih dognanj ali iskanja kakih večjih in višjih ciljev. Morda si je ravno zaradi takšne dramaturgije preposlušanja tega glasbenega dela avtor privoščil hudomušno numerologijo razvrščanja skladb. Kajti nekje na sredini Marende je skladba Početak, ki nas zvabi v čudoviti svet primarnega lo-fi žanrskega tehniciranja, v katerem šteje le surova senzibiliteta glasbene ustvarjalnosti, brez nepotrebnega produkcijskega fabriciranja in mimikrije. V tem prepletu desetih inštrumentalnih skladb je le skladba Suzi tista, ki jo dodatno plemeniti besedilo in vokal Stojana Kneževića. Realizem romantičnega ali romantika realnega, čisto vseeno je, ko gre za avtorjevo refleksijo in njegovo ustvarjalno svobodo do izražanja. Svobodo do izraza.