13.02.2016

»Red hot«, tokrat tudi v živo

Devetega junija lani je nenadoma umrl Lou Jordaan, siva eminenca in gonilna sila zasedbe EightBomb. Pred nami je zadnji dokument Jordaanovega prispevka k zvoku in splošnemu ustvarjanju zasedbe – koncertni album

Matej Krajnc

Live at de Melkbus

EightBomb

Live at de Melkbus

Street13 / Martin’s Garage Records
2016

Devetega junija lani je nenadoma umrl Lou Jordaan, siva eminenca in gonilna sila zasedbe EightBomb. Rojen na Nizozemskem, si je v Sloveniji že pred desetletjem ustvaril novo zasebno in glasbeno življenje ter s svojim iskrenim navdušenjem nad rockabillyjevsko glasbo in njenimi derivati, z veščim igranjem kitare ter s talentom za pisanje neklišejskih besedil pripomogel k ugledu EightBomb kot ene najvidnejših sodobnih evropskih rockabillyjevskih zasedb. V Odzvenu smo redno pisali o studijskih diskografskih izletih te zasedbe in se z njo tudi pogovarjali o stanju tovrstne glasbe danes, o načrtih, nastopih in še marsičem.

Po studijskem albumu Daytona Dynamite, ki je izšel leta 2013, je zdaj pred nami zadnji dokument Jordaanovega prispevka k zvoku in splošnemu ustvarjanju zasedbe – koncertni album Live At de Melkbus, ki je nastal pravzaprav skorajda po naključju. Ponudba za nastop je po besedah zasedbe namreč prišla iznenada, ko jih je avgusta 2014 čakal nastop na nizozemskem rockabillyjevskem festivalu Rockabilly Swamp. Na poti, v mestecu Dordrecht na Nizozemskem, je bil De Melkbus, ki velja za kulten klub. V njem njegov lastnik, Marc Burger, sicer ugleden rockabillyjevski glasbenik, nastope redno arhivira; in na ta način se je ohranil tudi zvočni zapis koncerta EightBomb.

Morda velja ponoviti, da se zasedba EightBomb ni nikoli izrecno izrekala za »čisto« rockabillyjevsko zasedbo, ampak bolj za rokenrol bend z rockabillyjevsko štimungo, ki pa v svojih pesmih priklicuje pravzaprav vso zgodovino rokenrola, od zgodnjega memfiškega zvoka do trših derivatov rockabillyja, tudi s primesmi punkovske glasbe. To se prav gotovo sliši na koncertnem zapisu, o katerem teče beseda, na katerem se zasedba svoje glasbe in izbranih priredb iz zgodovine rokenrola loti na kitarsko grob in vokalno bolj punkovski kot pa rockabillyjevski način. Medtem ko klasične tovrstne zasedbe pri igranju pesmi Johnnyja Casha večinoma ohranjajo značilen minimalističen zvok njegovega tennesseejskega tria, se EightBomb v Folsom Prison Blues zažene, kot da bi šlo za kakšno protopunkovsko pesem s sredine sedemdesetih. Zdi se, da takšen intenziven rokenrolovski pristop pesmi ničesar ne odvzame, prav nasprotno – kot Cashev minimalizem se rohnenje Louja in preostalih članov zasedbe zdi v skladu s sporočilom Casheve morilske balade. Tako je tudi s priredbo pesmi Red Hot Billyja Leeja Rileyja, ki jo poznamo kot eno trših izvedb iz zlate dobe memfiškega rockabillyja. Pesem temelji na starem bluesu Roberta Johnsona They’re Red Hot, v obdobju, ko je nastala, pa se je Sam Phillips že nekoliko umikal v mehkejšo produkcijo tedanjega pomočnika in producenta Jacka Clementa. Billy Lee Riley je bil eden tistih izvajalcev, čigar širša priljubljenost je ostala v senci nekaterih drugih takratnih Phillipsovih izvajalcev, denimo Jerryja Leeja Lewisa, a je vseeno ostal kulten izvajalec med rockabillyjevskim poslušalstvom in je pomembno vplival na rock glasbo šestdesetih, pa še punkerji so ga imeli za svojega. EightBomb ne prizanese niti Elvisovi uspešnici Heartbreak Hotel, ki jo iz nekoliko po klubskem jazzu dišečega izvirnika, obarvanega s countryjevski bluesom, spremeni v po zvoku kontrabasa rockabillyjevsko in po zvoku kitar skorajda chessbluesovsko izvedbo. (Spomnimo se na podobno nenavadno, bolj akustično izvedbo Rogerja Millerja iz leta 1965). Četrta priredba, ki jo velja omeniti, je pesem (Feelin’) Vicious zasedbe Jack Black; zasedba iz Jacksonvilla na Floridi je leta 1998 posnela album Jack Black in je v devetdesetih precej nastopala. Album se splača odkopati, saj ponuja široko paleto rockovske izkušnje: od psychobillyjevskih prijemov do hard rocka in spogledovanja z metalom.

/.../To se prav gotovo sliši na koncertnem zapisu, o katerem teče beseda, na katerem se zasedba svoje glasbe in izbranih priredb iz zgodovine rokenrola loti na kitarsko grob in vokalno bolj punkovski kot pa rockabillyjevski način.

Avtorski repertoar pričujočega koncerta ponuja prerez pesmi zlasti z zadnjih dveh studijskih albumov, od Ghosts Of The 50’z, Wham Bam in Can’t Stay Away From You z albuma Customized (2012) do Shotgun Seat in Now Say Goodbye z zadnjega studijskega albuma (2013). Izvedbe večkrat uvajajo kratke Loujeve predstavitve, posebej do izraza pa prideta energija in sproščenost zasedbe, ki se ne obremenjuje s pritiski oziroma zahtevami studijske produkcije. Kljub temu da naj bi klub De Melkibus privabljal »njihovo« občinstvo, torej poslušalce, željne vseh vrst roots rokenrola, je vladalo načelo, da morajo izvajalci izkazati določeno odgovornost do poslušalstva in svojega nastopa nikakor ne smejo opraviti, kot da bi šlo za rutinski sprehod skoz diskografijo. Bend z izjemo Jordaana ni vedel, da se nastop snema, zato je pri izvedbah odpadla tudi tovrstna napetost, ki se včasih pojavi v podobnih situacijah.

Zasedba EightBomb brez Jordaana nadaljuje kot trio z gostujočimi kitaristi. V dogovoru so že novi nastopi po Evropi.