14.12.2016

Ritmičnost (politične) praznine

Slovenski zvočni ustvarjalec Tao G. Vrhovec Sambolec v Galeriji ŠKUC predstavlja štiri intermedijske inštalacije. Umetniški raziskovalni projekt Ritmi prisotnosti se osredotoča na ritem kot osnovni gradnik umetniškega dela.

Andrej Tomažin

Tao G. Vrhovec Sambolec: Ritmi prisotnosti: Brati Stanleya Brouwna
Foto: Galerija ŠKUC

Slovenski zvočni ustvarjalec Tao G. Vrhovec Sambolec v Galeriji ŠKUC predstavlja štiri intermedijske inštalacije. Umetniški raziskovalni projekt Ritmi prisotnosti se osredotoča na ritem kot osnovni gradnik umetniškega dela, ki se v procesu predrugači in s tem znotraj drugačnih časovnih in prostorskih premic pridobi tudi drugačne pomene ali, še raje, drugačne ritmične poudarke.

Ni dvoma, da postavitve umetniške inštalacije Taa G. Vrhovca Sambolca kljub svojemu minimalističnemu, skoraj obskurantističnemu načinu bolj kot neposredno delujejo nasilno. Če sta neposrednost in haptičnost pojmovni bergli za osmislitev nekega drugega časa umetniškega ustvarjanja, če je vpetost obiskovalca in njegova potopljenost v umetniški proces v širšem pojmovanju umetnosti celo stvar nekega drugega stoletja, bi se zdelo, da iz te misli izhajajoča nasilnost ni nič drugega kot radikalizacija neposrednosti, pri kateri vsakršen korak, narejen proti obiskovalcu, že nosi zametke spektakla. A v tem primeru ni tako; Ritmi prisotnosti so nasilni, vendar v svojem stavu nikakor ne nasilniški. Nasilniškost kot realpolitična gesta oblastnega aparata ali kot gib roke, ki zaboli, ali kot zven besede, ki zareže, se vzpostavlja kot skupni imenovalec širšega nabora konstitutivnih družbenih praks, nedoločno pršečih med njenimi individualnimi predstavniki – na drugi strani pa natančno opredeljena nasilnost znotraj opusa Taa G. Vrhovca Sambolca deluje osredotočeno, usmerjeno in v nasprotju s prej omenjeno nasilniškostjo jasno opredeljuje svoje prakse ter jih usmerja navznoter, pri čemer pa se ne sklicuje na človeka in njegovo zavest, zato ni antropocentrično. Ta preciznost in njene posledice so na sledi neprodušni ekonomiji smisla, ki se vzpostavlja v raznolikih prostorih Galerije Škuc, saj se ravno samonanašalnost (denimo v primeru instalacije Neslišano) oblikuje kot osrednje vodilo, ki kljub omembam zunanjega (tako pri Ritmih prisotnosti kot Z mimoidočimi) in pripisovanju političnega (v spremljevalnem podlistku Salomé Voegelin) pravzaprav najjasneje deluje na lastni površini. 

Kot diagram procesa je osrednja instalacija, ki nosi enako ime kot razstava v celoti, torej Ritmi prisotnosti, v določenih tendencah sorodna združenemu projektu Taa G. Vrhovca Sambolca in ameriškega teoretika in ustvarjalca Brandona LaBella z naslovom Margins of Listening. A Navigation Through Excerpts of Lecture »Composition as Explanation« by Gertrude Stein, ki sta ga na začetku lanskega leta predstavila v okviru cikla ZVO.ČI.TI (so.und.ing) pod kuratorstvom zavoda Cona v Kinu Šiška. Tedanja dematerializacija glasu skozi ritmične in svetlobne poudarke se na tokratni razstavi umakne diskretizaciji avdiovizualnega toka, ki je vizualen le, kolikor se prek registra kontekstualnosti zapiše v zvočno materijo, v osrčju procesiranja pa za obiskovalca ostaja kodiranje naključne serije zvokov, ki le mestoma spominjajo na opravljeno človeško delo. Tisto, kar je v ritmu zemlje ali v mišičnem tkivu človeka vnaprej zapisano, se nereverzibilno izmenjuje z zvočnim zapisom naključnih ritmičnih detajlov. Sistem, ki je decentraliziran, tako spominja na totaliteto, ki ni ne končna ne neskončna, temveč zaradi obiskovalčevih navad in njegovih motenj koncentracije »neskončna v končnem«. Ritem, ki ga za čas, izmerjen med obema pokljajema zvoka, napolni določena vrsta postritmičnosti, nekakšna husserlovska igra primarnih in sekundarnih protenc in retenc brez terciarne stopnje, prisotne pri digitalnih objektih, se kot dejanje zgoraj omenjenega nasilja hitro zaključi. Lahko bi rekli, da je nasilje nujna podstat kontingence, toda pri Vrhovcu Sambolcu ta kontingenca pridobi nenaključni obrat, ko se v delu Brati Stanleyja Brouwna njena razširitev radikalno zameji. Vrhovec Sambolec namreč poustvarja delo nizozemsko-surinamskega konceptualnega umetnika Stanleyja Brouwna z naslovom my steps 12.12.2005 – 1.1.2006, v katerem je ta zabeležil število korakov, ki jih je napravil v tistih dneh. Medigra neprodušnega zapisa korakov in velikodušnega programiranja vsakdanjika odzvanja skupaj z Brouwnovo demitologizacijo kulta umetnika, vendar le do tiste točke, ko Brouwn začne vpisovati število korakov. Razen tega je vsakokratni pokljaj metronoma, ki oznanja ritem korakov, na neki linearni premici že predviden, čeprav ga postavitev razstave skrije pred obiskovalčevimi očmi.

V najčistejši obliki je mogoče Vrhovčevo nasilje zaznati v delu Neslišano, kjer v interakciji z drugimi deli in predvsem z obiskovalci števec na steni odšteva čas od preteklega zvočnega dogodka. Lastni števčni čas ustvarja lastno ekonomijo abstraktnega nasilja. V Ritmih prisotnosti obiskovalec hodi po ploskvi, po kateri ritmično utripajo koraki ljudi na neznanem mestu, kjer je postavljena sprejemna ploskev, kar namiguje na to, da je vsakršna nasilnost onkraj subjektivnega ali medsubjektivnega. V 21. stoletju tresenje konstruirane platforme ne more najti svoje fascinacije v reprezentaciji odtujenega posameznika – osamljenega obiskovalca in ne v vzpostavitvi nevidne skupnosti, o kateri govori Voegelin, temveč kvečjemu vzpostavi analogijo med strojnim in algoritemskim procesom ter tako ne poziva le k razvezavi, temveč k transformaciji. Če bi v humanističnem projektu šlo za neposreden klic k emancipaciji človeka, imamo tu opraviti s pozivom k predrugačenju ozko razumljene ekonomije nasilja in vojne, v končni fazi tudi mašinerije kapitala, ki se zdi neizračunljiva in predvsem še ne uzaveščena. Čeprav pri razstavi Ritmi prisotnosti ni govora o življenju in smrti, dela Sambolca Vrhovca vendarle govorijo o ekscesnosti notranje zamejene in neprodušne ekonomije smisla, ki izrašča iz minimalne razlike med tišino in zvenom, kjer je vsakršno nasilje nujnost, vsakršno nasilništvo pa nesmiselno. Toda vsaj v interpretacijah nekaterih obiskovalcev to še ne pomeni, da tega tu ni.