29.12.2014

Rokerji pojejo pesnike- desetič!

Svež letni pregled soustvarjanja piscev poezije ter takšnih in drugačnih rokerjev s produkcijsko podporo mariborskega zavoda Subkulturni azil je pred nami. Deseti izid utrjuje poslanstvo projekta in nudi petnajst novih songov.

Simon Vene

Rokerji pojejo pesnike 10

Različni izvajalci

Rokerji pojejo pesnike 10

Subkulturni azil
2014

Minilo je dve leti, odkar sem se v Odzvenu razpisal o osmem ploščku Rokerji pojejo pesnike. Danes štejemo deseti izid zbirke uglasbljene poezije. Zbirke songov družno ustvarjajo pesniki/ce ter glasbenice/ki že od leta 2001 in jih v naša ušesa splavlja Subkulturni azil, mariborski zavod za umetniško produkcijo in založništvo. Pravzaprav začetki segajo še dosti dlje, v sredino devetdesetih, konkretno v projekt The Blind Gave To The Naked, ki je potekal v avstrijskem Gradcu. H kulturniškemu projektu ob meji se je na povabilo Georga Altzieblerja, sodelavca ORF, odzval Dušan Hedl, soavtor glasbe in besedil pri mariborskem bendu Center za dehumanizacijo. Ideja o sodelovanju literatov in rokerjev je vzniknila tik čez mejo, vendar je bila prvič izvedena na Radiu MARŠ. Potrebnih je bilo še nadaljnjih pet let, da so se prvi songi spoja rokerjev in pesnikov zabeležili na prvi digitalni plošči Rokerji pojejo pesnike 1.

Pred nami je torej zbir songov Rokerji pojejo pesnike 10, ki bi vsaj po zaporednem številu izidov in okrogli številki lahko spadal med jubilejne izdelke te pesniško rokerske karavane. Razen jubilejne številke ni zaznati nikakršne jubilejne evforije, vse je tako, kot mora biti, podvrženo preprostemu konceptu in predstavljeno z optimalno izvedbo. Noviteta založbe Akord pri zavodu Subkulturni azil je bila konec novembra premierno predstavljena v Festivalni dvorani Lent. Kot smo že vajeni iz preteklih let, se album ob izidu najprej predstavi v živo, z izvajalci pred publiko. Lansko leto ob izidu devetega nadaljevanja se je koncert odvil in ovekovečil v mariborskem studiu Radio televizije Slovenija. Tako je bil dosežen še naslednji mejnik v delovanju, katerega smoter je večja prepoznavnost in prisotnost projekta.

Desetka je dolgočasno dobro pripravljen deseti pregled sodelovanja mlajše generacije uveljavljenih pesnikov in glasbenikov različnih odklonov in tudi prapočel rockovskega izraza, ki ga beležimo v letu 2014. Značilna naslovnica stilsko nadaljuje smernice predhodnih izidov. Skromna notranjost ovitka vendarle nudi dovolj informacij in nas hkrati poziva, da razširimo vedenje na spletni strani. Na tej strani se dokopljemo tudi do izbranih pesmi uredništva, ki niso natisnjene na ovitku. Pesmi so opremljene s kratkimi uredniškimi mnenji in odpirajo vpogled v notranjost produkcije; razkrivajo metodologijo, s katero uredništvo previdno, a usmerjeno podpira spajanje poezije in glasbe. Ko preletite spisek izbranih literarnih del in ga primerjate s spiskom songov, ugotovite, da se glasbeniki niso odločili uglasbiti vseh pesmi, ki jih je predlagalo uredništvo. Izpustili so pesem Joan Jara, 11. 9. 1973, ki jo je avtorica Alenka Jovanovski opremila z opombo, da mora izvajalec poznati datum in zgodbo britansko-čilske plesalke Joan Jara in njenega moža Victorja Jara, čilskega kantavtorja in enega od nosilcev gibanja Nova čilenska pesem. Allendejev trubadur je bil brutalno ubit enajstega septembra leta 1973 v vojaškem udaru generala Pinocheta z znatno podporo CIA in takratnega ameriškega političnega vrha. Joan Jara, ki se je rodila kot Joan Alison Turner leta 1927 v Angliji, je posvetila svoje življenje spominu na delo svojega moža in tisočih Čilencev, mučenih in umorjenih v petnajstletni krvavi diktaturi. Pesem Joan Jara, 11. 9. 1973 je na neki način posvetilo boju, ki ga Joan bije še danes (lani so obtožili morilce v primeru Victorja Jara in organizacija čilskih sodnikov se je javno opravičila za sodelovanje v pobojih po vojaškem udaru leta 1973). Alenkina pesem je poglobljena, tako kot zbirka Joaninih esejev z naslovom An unfinished song: The life of Victor Jara; to je Alenkina nedokončana pesem o dokončnem spoznanju. Zakaj se rokerji niso odločili uglasbiti te pesmi, in to kljub priporočilu literarnega uredništva, lahko samo ugibamo. Zakaj in kako so se iskali rokerji in pesniki, nas uči naslednji primer: pesem Erike Vouk, ki je brez naslova, so uglasbili dvakrat, pod dvema različnima naslovoma. Zasedba Blutwurst je jezno naštevanko rokersko zabrusila in jo poimenovala po njeni prvi vrstici, Ta zemlja ni kič, medtem ko je mariborska punk rock zasedba V okovih svoje pridodala z naslovom Kri in blato, ki je zadnja vrstica taiste pesmi. Ta dva utrinka poskusa, da bi razumeli, na kakšen način sodelujejo glasbeniki in pisci, nam namigneta na svobodo pri izbiri pesmi, ki jo uredništvo omejuje le izjemoma, predvsem z nasvetom o posvetu glasbenikov z avtorji besed.

Da je organizacijska shema dovolj propustna, govori tudi dejstvo, da je na albumu zbranih petnajst glasbenih izvedb različnih izvajalcev in da so tri glasbene izvedbe treh pesmi izven prvotnega literarnega izbora. Na prvi pogled to prebija kriterije projekta, vendar lahko v drugem pogledu ugotovimo, kako živ je projekt, ki je sposoben pritegniti k sodelovanju ustvarjalce, ki na svoj način uresničujejo poslanstvo projekta Rokerji pojejo pesnike. Govorim seveda o sodelovanju zasedbe Kontrabant, ki je na »Desetki« prispevala dve uglasbitvi pesmi slovensko-madžarskega pesnika Lajosa Benceta, s katerim sodeluje že nekaj časa. Pesmi Didergo Fenyben in Tel, ki zaključujeta letošnjo zbirko različnih izvajalcev in avtorjev na ploščku Rokerji pojejo pesnike 10, sta izšli tudi na letošnji novi plošči zasedbe Kontrabant z naslovom Távozóban. Da ne bi pomislili na stihijsko naravo zbiranja sodelujočih pri projektu, poudarimo raje sodelovanje zasedbe Kontrabant že na predhodnih glasbenih izidih rokerjev in pesnikov. Glas Katarine Avbar in besede Suzane Keber nas uvedejo v album s pesmijo Tango v dežju, ki v besedah prekipeva od strasti in jo song ponese v mehkejše, bolj sprašujoče glasbene spomine. Avtorici sta sodelovali že na deveti ediciji, prav tako kontinuirano sodeluje že dlje časa tudi zasedba Rukola, ki je prispevala glasbeno izvedbo pesmi Con Sentimento Toneta Dodleka (ena mojih najljubših z albuma). Pisatelj in pesnik Tone Dodlek ni bil prisoten na predhodni ediciji rokerjev, ki pojejo pesnike. Med novimi na »Destki« sta še Žaggar in Karmen Zupančič s pesmijo Sončni zajčki na travi avtorice Karmen Zupančič. Igrivi tekst avtorice Žaggar je odet v ritmični plaz naelektrenega hrupa, in kljub rahli disonanci med glasbeno izvedbo in poezijo sem tudi ta song uvrstil v svoj lastni ožji izbor.

Po prisotnosti preizkušenih in novih sodelujočih je album uravnotežen. Glasba na ploščku je raznovrstna v intenzivnosti in v glasbenem načinu, ki variira skozi široko rokovsko paleto in onkraj nje. Tako se od začetka do konca slišita tako šanson kot sodobna ljudska glasba, najdemo tudi trše rokerske izbire, ki jih omilijo kantavtorska doživljanja.

Po prisotnosti preizkušenih in novih sodelujočih je album uravnotežen. Glasba na ploščku je raznovrstna v intenzivnosti in v glasbenem načinu, ki variira skozi široko rokovsko paleto in onkraj nje. Tako se od začetka do konca slišita tako šanson kot sodobna ljudska glasba, najdemo tudi trše rokerske izbire, ki jih omilijo kantavtorska doživljanja. Songi gredo v ušesa drug za drugim, takšni in drugačni, vendar vsi z željo, da bi bili poslušljivi. Glasbene zasedbe se držijo literarnih predlog, nemara upoštevajo tudi poetov pogled na glasbo in uredniške sugestije. Odstopanja se pojavljajo predvsem pri izbiri refrena, tega neskončnega ponavljanja najmočnejše besedne sintagme v vrhunec glasbenega doživetja. Ne, ne verjamem, da boste imeli težave pri poslušanju songov različnih glasbenih izvajalcev v sodelovanju z različnimi poeti na ploščku Rokerji pojejo pesnike 10. Nemara se med njimi skriva tudi kakšna uspešnica ali več njih, ki bi lahko razburkale slovensko popularno glasbeno sceno tudi z dobro poezijo, ki se jo da z ustrezno glasbeno obdelavo narediti, včasih tudi pretirano, skoraj kičasto poslušljivo in neizbežno nalezljivo.