10.02.2011

Rokerji popularizirajo pesnike

Šesta edicija zbirke RPP nam ponuja v poslušanje kar 22 komadov. Res prepričljivi komadi so se tako žal znašli v enako številni družbi zgolj povprečnih stvaritev.

Viktor Škedelj Renčelj

Rokerji pojejo pesnike 6

Različni izvajalci

Rokerji pojejo pesnike 6

Subkulturni azil
2010

Pri sedaj že nedvomno kultni zbirki Rokerji pojejo pesnike (RPP) me je vedno zanimal tisti zakaj. Zakaj to početi tako sistematično? Stereotipne razlage, da slovenska rockerska scena ne premore dobrih besedilopiscev, ne sprejemam. Problem slovenskega rocka seveda ni kronično pomanjkanje dobrih ustvarjalcev. Problem je, da jih premalo slišimo in jih zato premalo poznamo. Zajec torej tiči v drugem grmu in zavijanje rockerjev, z namenom legitimiranja njihovega početja, v avreolo nekakšnega visokoletečega pesništva, ne zdrži. To je očitno, že če pogledamo izdaje RPP, kjer najpogosteje sodelujejo ravno rockerji in »rockerji«, ki že tako in tako ne slovijo ravno po slabih tekstih, temveč obratno, kot denimo CZD, MI2, Bojan Sedmak, Xenia Jus, Kvinton, Matej Krajnc, Muškat Hamburg, Martin Ramoveš, Katarina Juvančič itd.

Druga razlaga bi bila pragmatične narave. Stanje v slovenski kulturni politiki je še vedno takšno, da od države prej izmolze kak belič podpore projekt s statusom visoke kulture kot pa kakšna manj ugledna popularnoglasbena dejavnost, ki jo je mogoče popredalčkati kot šund. In seveda, če rock po inerciji spada v slednjo kategorijo, potem poezija nedvomno predstavlja paradnega konja prve (ki svojo pozicijo neumorno utrjuje z vedno in povsod prisotno maksimo, da je slovenska kultura oziroma sama slovenskost utemeljena v jeziku ali kar na romantični poeziji doktorja fig). Hja, če je tako, pa naj bo – namen opravičuje sredstva. Toda pri tem ostaja grenak priokus na jeziku …

Edini popolnoma zadovoljiv odgovor na uvodni »zakaj« se mi zdi igrivi in neobremenjeni: »Zakaj pa ne!« Brez kakega skritega in visokoletečega smotra v ozadju. Zgolj iz prostodušnega veselja do ustvarjanja! Če je to pravi odgovor, potem ga sprejemam z največjim odobravanjem.

Šesta edicija zbirke RPP nam ponuja v poslušanje kar 22 komadov v skupni dolžini skoraj osemdesetih minut. Zaradi omejenega prostora se bom zato v nadaljevanju omejil zgolj na presežne pesmi.

Prispevek Martin Ramoveš Banda nedvomno spada med najboljše na plošči. Besedilo in glasba delujeta povezano, kar je verjetno tudi najboljši kompliment, ki ga lahko prejme projekt uglasbitve že obstoječe poezije. Komad s svojim jebivetrovskim groovom neustavljivo vabi na kakšno divjo vožnjo proti morju. Sledi posrečena popevka Katarine Avbar, ki s svojo štimungo »gremo vsi skupaj« poslušalca napolni z nalezljivim optimizmom izvajalke. Pri »vampirski« pesmi benda Big Addiction nekoliko zmoti le miks, zaradi katerega je vokal manj razumljiv ravno na mestih, ki so bistvena za razumevanje poante pesmi.

Prepričljivost plošče nato upade in se žal ne pobere vse do enajstega komada; ali pa se tam ravno šele prav začne. Sledi namreč nepretrgan niz osmih presežnih skladb. Najprej Blutwurst odlično demonstrirajo, kaj pomeni dober rockerski rif in nalezljiv plesni ritem. Sledijo Muškat Hamburg, ki v najboljši maniri dokažejo, da je lahko sicer že dodobra zguljen garažni punk rock še vedno nadvse vznemirljiv. Poslušalca kar zagrabi, da bi zabrisal steklenico v steno in se še sam pognal v divje kolo poga! Sledi ramonesoidni prispevek vojvodinskih gostov Ragman, ki svojo himno večni ljubezni izvedejo maksimalno doživeto.

The Free Night Ride nato znatno umirijo tempo in poslušalca zopet pošljejo na počasno vožnjo z bluesom v ušesih. Domiselnemu šansonu zasedbe Franc & Roses lahko očitamo samo tehnično slab posnetek. Matej Krajnc se s svojim prispevkom pokaže v dobri formi ter potrdi, da je lahko stereotipni folkovski aranžma (kitara, orglice in glas) za tistega, ki hoče in zna, še vedno čisto dovolj. Sledita dve domišljeni uglasbitvi lani preminulega kontrakulturnega heroja Ivana Volariča – Fea. Pri kolažu Adam, Eva in Feo Katarine Juvančič in Dejana Lapanje velja še posebej izpostaviti briljantno Lapanjevo kitarsko igro, ki prikliče v poslušalčev spomin Hot Rats Franka Zappe. In povezovanje Fea z Zappo je vsekakor smiselno.

S prispevkom dua Juvančičeve in Lapanje bi se plošča lahko končala. Sledi namreč še nekaj ne preveč posrečenih prispevkov, ki ne zdržijo primerjave z že omenjenimi. Zgoščenko kot nekakšen bonus zaključuje dokumentarni posnetek Bojana Sedmaka z napitnico Branka Rudolfa. Pesem je sicer sila simpatična, toda zaradi zmaličenega zvoka kitare je posnetek po tehnični plati tako slab, da lahko podvomimo v smiselnost vključitve te skladbe na ploščo, vsaj glede na družbo studijskih prispevkov preostalih skladb.

Zgoščenka kot celota je torej predolga. Res prepričljivi komadi so se tako žal znašli v enako številni družbi zgolj povprečnih stvaritev. S tem je plošča veliko izgubila na privlačnosti, tako v smislu notranje kohezije kot obče všečnosti.

Če se za konec vrnem še k odnosu poezije in rockerjev. Pri RPP 6 gre za očiten primer, koliko lahko z dobro glasbo podprt tekst pridobi na sporočilnosti, četudi je sam na sebi dokaj neizrazit. Zato bi bilo pri naslednji ediciji RPP zanimivo slišati, do kakšnih rezultatov bi prišli, če bi bila rockerjem v obdelavo ponujena res dobra in tudi stilsko bolj heterogena poezija.