15.10.2020

Romantika operacijskih sistemov

Nežni poet v času svetobolne hedonije zajame občutja ljubljanske generacije.

Muanis Sinanović

Human OS

Tschimy

Human OS

Ente Tapes
2020

Kako poslušati in vrednotiti Human OS, kratkometražni plošček Tschimyja, na katerem je komad Hera, ki je v zadnjih tednih navduševal del težko opredeljivega slovenskega podtalja, podtalja etablirane populacije? Če k njemu pristopimo z ušesi globaliziranega poslušalca, potem lahko rečemo, da pripada zvoku, ki smo se ga v preteklem desetletju že navadili, ki so ga hajpali Pitchfork in armade hipsterjev. Alternativni melanholični pop z retro elementi, brezsramnim sintetičnim nabojem, moškim vokalom, ki se ne boji zacviliti in jadikovati o zmedenem življenju milenijcev. Če bi izšel pred petimi leti v angleščini, bi verjetno našel spodobno nišo poslušalcev. A v okviru naše scene gre vendarle za nekaj bolj prelomnega. Fora je v tem, da Tschimy govori o naši generaciji, specifično o generacijskem miljeju ljubljanskega kulturniškega in kreativnega sloja in njegovem doživljanju sveta, specifični izkušnji, in to skozi zvok, ki je novost v tem jeziku, pa z dovolj poetične senzibilnosti, da nagovarja na poseben način. Human OS je, kljub temu da želi um v generacijskem kontekstu tehnozelene Slovenije razumeti kot program, zelo človeški. Predstavlja izrazit, prebojen moment v izražanju določenega zeitgeista ter zna pustiti pečat v zavesti poslušalcev. Predvidevanje, da bo postal referenčna točka, na katero bo mogoče pogledati tudi z nostalgijo, tako kot na vso dobro pop glasbo.

Ob vsesplošnem vrtenju komada Here se je oglasilo nekaj glasov, ki so imeli nekaj očitkov glede besedila. Po nepotrebnem. Samoironična podlaga je vpisana vanje, njihova weirdness je cute, njihova kompleksnost v resnici nepretenciozna in njihova romantičnost iskrena. Poleg tega skozi celotno platko slišimo nekaj posrečenih liričnih momentov. Recimo, ko slišimo refren »kaj ti bo Dioniz, če te Hera ignorira«, pripadniki določene družbene skupine takoj vemo, za kaj gre. Za nasprotje med hedonizmom, med nezavezujočimi, prekarnimi odnosi širše skupine ljudi, ki jih povezuje predvsem neka oblika delirija, in med avtentičnostjo, globino in zapletenostjo dejanskih medosebnih odnosov. Spomnimo se tega čudnega prepada, ki vlada med obema, in tega, da brez pošlihtanega osebnega življenja ni mogoče res žurati.

In ni čudno, da na epeju najdemo tudi komad Afterparti, kjer je naslovna beseda metafora za ljubavno srečanje po koncu zveze, za tisti nori še enkrat, po katerem se tako hrepeni v prekarni ljubezni med mladimi v 21. stoletju. Tschimy se giblje med čutnostjo in divjo spiritualnostjo postsekularne, postlevičarske, postpostmoderne Slovenije, skozi sentimente generacije, ki je na neki način izgubljena, ki se mentalno ne ujema z mainstream podobo družbenih razmerij v tej deželi, generacijo, ki si po propadu idealov dolgega 20. stoletja želi nekaj več, nekaj presežnega, a ne ve točno, kako do tega priti. Morda se zunaj odvijajo petkovi protesti, a mi raje visimo v stanovanju in ne želimo, da do nas pride ta hrup z ulice. Obenem gre za simbolno subverzijo načina življenja, ki se kdaj kaže kot edini izhod, a je tu metaforično podrejeno eksistencialni poanti. Komad Krom (»fejkam polne žepe, sam s’m broke«), rahlo navdahnjen z rbnbejem, nagovarja še en problem, razmerja med reprezentacijo in realnostjo, med Instagram bleščavo, fabom in eksistenčno negotovostjo, zabrisanostjo razredne identitete v času depresivne hedonije in družbene mobilnosti. 

V komadih je dovolj individualnosti, dovolj osebne senzibilnosti in partikularnosti, da skupna izkušnja deluje izraziteje in neprisiljeno. To je nežna, svetobolna in staroromantična senzibilnost, nesrečna ljubezen, naklonjenost neomadeževani naravi, ki nas spomni na byronovske ali prešernovske trope. V pesmi je produkcijsko vrezana neka zamegljenost, v glasu blaga melanholična povoženost, kljub zmerni žanrsko ritmični razgibanosti pa je poetika koherentna in komadi se odvrtijo brez opaznih rezov, gladko, nakar ostane le še repeat. V tem je poudarjena avtorska in obrtniška integriteta. A vendarle je zadeva morda celo preveč gladka, morda manjka malo jeze, erupcije, reza, manj v dišeče meglice zavozlane resignacije, da bi bil vtis še močnejši. Zanimivo je, da je vse upočasnjeno tudi v živahnejših štiklcih. V kakšnem trenutku se težko izognemo asociaciji na Weeknda, na njegovo zadimljeno neonsko estetiko, celo na njegov osebni vizualni stil, a ni Weekndove pretencioznosti, v kateri si laska, da je starboy. Dosledno ujemanje s podobo nežnega indie fanta poskrbi, da ne dobimo poslušalske klofute v obliki ambivalence. Thscimy je v svoji krhkosti povsem transparenten, brez vonja po bencinu in švicu, ki je prisoten v besedilih. To je, recimo, posebno pomenljivo v kontekstu kranjskega manihejstva, v katerem se svet deli na telo in dušo, na greh in svetost, ki izziva transgresijo, a je ta afektivno premalo izražena. Po drugi strani pa tega zopet ne moremo popolnoma očitati, saj izraža tipično nedolžnost te transgresije, ki je zelo integrirana in zato po svoje nenevarna – kar seveda, ne razumite narobe, vidim kot njen plus. Pa smo pri neki drugi ambivalenci.

Human OS je, kljub temu da želi um v generacijskem kontekstu tehnozelene Slovenije razumeti kot program, zelo človeški. Predstavlja izrazit, prebojen moment v izražanju določenega zeitgeista ter zna pustiti pečat v zavesti poslušalcev. Predvidevanje, da bo postal referenčna točka, na katero bo mogoče pogledati tudi z nostalgijo, tako kot na vso dobro pop glasbo.