11.12.2017

Ropotarnica v ŠKUC-u

Cikel koncertnih dogodkov Ropotarnica se je v Galeriji ŠKUC začel že leta 2014 in danes suvereno stoji v družbi koncertnih ciklov in serij v prestolnici in širše, ki odpirajo nove prostore za kreativna glasbena in zvočna snovanja. O ciklu solo nastopov smo se pred osemnajsto edicijo pogovarjali s programskim vodjo Vitjo Balažalorskym.

Luka Zagoričnik

Vitja Balžalorsky na Ropotarnici.
Foto: Andrej Blatnik

Cikel koncertnih dogodkov Ropotarnica se je v Galeriji ŠKUC začel že leta 2014 in danes suvereno stoji v družbi koncertnih ciklov in serij v prestolnici in širše, ki odpirajo nove prostore za kreativna snovanja v raznolikih glasbenih okoljih in žanrih, naj bo v jazzu, improvizaciji, elektronski in elektroakustični glasbi itd. Programski vodja Ropotarnice, kitarist in občasni elektrofonik Vitja Balžalorsky, si je zamislil cikel solističnih nastopov v intimnejši atmosferi in akustični ter zvočno-prostorski specifiki prostora galerije ŠKUC. Vitjo poznamo kot ustvarjalca, ki snuje v polju sodobnega jazza in improvizacije (Balžalosky Drašker 3o, Kombo, Orkester brez meja …), tršega, opojnega stoner rocka (Carnaval), elektronske glasbe (Litošt), noisa (The B. Bees), tu pa so tudi njegovi prefinjeni solistični eksperimenti na električni kitari. Zadnja leta je sodeloval z Borghesio, trenutno pa je član zasedbe Laibach. Ta njegova ustvarjalna raznolikost in nemir se odražata tudi v njegovem programskem pristopu k Ropotarnici, v kateri so do danes nastopili Zlatko Kaučič, Jošt Drašler, Aleš Hieng aka Zergon, Irena Z. Tomažin, Tomaž Grom, Vito Marenče, Samo Kutin, Cene Resnik, Domen Gnezda, Jaka Berger in drugi, od tujih gostov pa omenimo italijanskega elektrofonika Andrea Gullia in kanadskega zvočnega umetnika Jean-Françoisa Laporta.

V osemnajsti ediciji Ropotarnice bo danes, 11. decembra, nastopil raznovrstni domači tolkalec Marko Lasič, nekoč član šole Zlatka Kaučiča, ki še naprej redno sodeluje s Kaučičem kot član zasedb Kombo, Orkester brez meja, Jubileium Orchestra ipd. Lasič je bil član zasedb Trus! in The Puzzled, igral je v Avtomobilih, danes pa deluje predvsem v zasedbah Alchemical Playgrounds in Kača Sraka in Lev. Z Vitjo smo se pogovarjali o seriji, njegovih programskih načelih, specifiki prostora ter izkušnjah solističnega nastopanja.

Veljaš za glasbenika, kitarista in elektrofonika, ki se udejstvuje v številnih žanrih in glasbenih praksah, medtem ko pri Ropotarnici nastopaš kot organizator in programski vodja. Kakšne izzive predte postavlja ta vloga in kako je sploh prišlo do tega cikla koncertov?

Pobuda za cikel je prišla s strani ŠKUC-a, nakar se mi je porodila ideja o solo koncertih. ŠKUC je bil vedno glasbeno dejaven, vendar sama galerija ni imela rednega cikla ali programa, ki bi bil konceptualno začrtan, tako da so mi s tem dali proste roke. Poznal sem probleme in dobre strani galerije, zato sem se tudi odločil za solo koncerte. To sta nekako diktirala že sama akustika in vzdušje v ŠKUC-u, predvsem pa dejstvo, da cikla tovrstnih solističnih koncertov glasbe pri nas ni bilo. Glavni izziv mi predstavlja dejstvo, da terminov za koncerte ne morem izbirati poljubno, ampak so odvisni od razstav v galeriji in drugih dejavnosti, ki so prioriteta v galeriji, kar pomeni, da se zelo težko uskladim s tujimi glasbeniki, ki na primer planirajo turnejo za eno leto v naprej, termin za naslednjo ropotarnico pa lahko izvem šele mesec prej. Malo tudi sam improviziram, ampak kaj dosti ni v moji moči, kar se tega tiče. 

Solistični nastop pregovorno velja za najtežjega, še posebno v kontekstu improvizirane glasbe. Tudi sam nastopaš solo kot kitarist, ob uporabi številnih efektov in vezij. Kako pristopaš k solo nastopu, lahko narediš primerjavo z njim in drugimi tipi nastopov, ki so ti znani iz prve roke? Zanima me tudi, kaj iščeš pri ustvarjalcih in ustvarjalkah, ki si jih oziroma jih še boš povabil, da nastopijo v ciklu Ropotarnica?

Osebno se sploh ne strinjam s tem, da je solistični nastop najtežja oblika izvajanja glasbe. Prej bi lahko rekel, da se dostikrat od solista pričakuje preveč, kot tudi to, da solist od sebe zahteva preveč. Na koncu lahko pride do kolapsa, ker si glasbenik zastavi cilj, ki naj bi ga dosegel, ali si umisli nek način igranja, ki pa ni nujno najboljša odločitev v primeru solo izvedbe. Mogoče je solo do take mere drugačen, da izpade težak. Osebno mi solo predstavlja največjo svobodo. To mislim predvsem v emotivnem smislu. Ni se mi treba prilagajati, tako kot se vedno prilagajam v kolektivu. Gre za neko pomirjenost, že ko se pripravljam za nastop. Je nekaj čisto posebnega. Nekako tako je, kot da bi šel v trgovino z materiali in orodjem in bi nabiral surovine in si sproti delal načrt za projekt, ki bi ga rad realiziral. Mogoče gre tudi za neko mero lucidnosti, ki jo lahko najdemo v sanjah. Seveda, če gre na samem koncertu vse dobro. Glasbeniki, ki jih vabim v Ropotarnico, so kreativni glasbeniki z različnih vetrov. Ni nujno, da gre tu za improvizacijo. Lahko je to tudi flamenko ali kantavtorski solo ali zgolj spuščanje terenskih posnetkov. Težko je reči, kaj iščem pri teh glasbenikih. Mogoče to, da me zanima, kaj bodo ušpičili, če bodo nastopili solo. 

Galerija ŠKUC je v osnovi galerijski prostor, kjer so se tudi v preteklosti občasno dogajali koncerti. V polju eksperimentalnih glasbenih praks je v zadnjem času prostor in njegova vloga pri kreiranju zvoka postavljena precej v ospredje. Kakšno, kako zahtevno okolje je prostor galerije ŠKUC po tvojih izkušnjah in po mnenju nastopajočih, če ga primerjaš z drugimi, bolj tradicionalnimi koncertnimi prostori? 

Akustika je velik faktor. Zato imam v Ropotarnici, ali bolje rečeno v galeriji, več različnih pozicij glede na inštrument izvajalca. Točno vem, kje najbolje zveni kontrabas in kje najbolje funkcionira električna kitara. Je pa to zelo »živ« prostor, z veliko odmeva, kar mi je osebno zelo všeč, predvsem ko gre za tišje koncerte akustičnih inštrumentov ali elektrofonska eksperimentiranja. Kot sem že na začetku omenil, ni idealen prostor za vsako glasbo. Ko igraš solo, se mu vsaj lahko lažje prilagodiš ali ga celo izrabiš v svoj prid, kar je najboljše. 

V ciklu so do sedaj nastopili predvsem improvizatorji in improvizatorice ter elektrofoniki. Kje vidiš prihodnost Ropotarnice in ali misliš razširiti nabor nastopajočih? 

Ropotarnica v osnovi ni začrtana v nek stil glasbe. Osebno sem tudi zelo odprt do vseh žanrov. Tako da upam, da se bo nabor razširil še v druge vode. Rad bi na primer gostil kakega bolj eksperimentalnega raperja ali kaj podobnega. Naslednje leto je, upam, na vrsti nekaj pianističnih nastopov. Predvsem pa se program sestavlja sproti zaradi že omenjenih omejitev s termini. Načeloma imam vedno odprt dogovor z več glasbeniki, s katerimi se nato sproti dogovarjam glede na situacijo.

Z improvizacijo si se srečal skozi jazz, v lastnih projektih in v šoli Zlatka Kaučiča, kasneje pa v številnih projektih. Scena se je v polju improvizacije, eksperimentalne glasbe in noisa v zadnjih letih zelo razmahnila. Kje vidiš mesto in vlogo Ropotarnice v njej?

Ropotarnici ne dajem nekega višjega smisla. Gre za zelo enostaven koncept, ki že sam po sebi dobro služi temu, čemur je namenjen – solo. Če dodam zraven to, da gre samo za 4 ali 5 koncertov na leto, je še bolj očitno, da je stvar zelo preprosta in intimna. Nimam nobene ambicije za razširitev Ropotarnice ali za to, da bi jo kakorkoli modificiral. Je zelo lepa priložnost za glasbenika in za poslušalce.