26.12.2018

S Kreslinom za volanom

Režiser Miran Zupanič se je lotil filmskega portreta Vlada Kreslina na preprost način. Prepustil se je njegovi neposrednosti in spontanosti ter sproti lovil utrip vseljudskega godca in pevca, ki ga imajo radi najmlajši in najstarejši; je povezovalec generacij.

Igor Bašin

Miran Zupanič: Poj mi pesem

Sedla sta v avto. Vlado za volan, Miran na sovoznikov sedež. Vlado je vžgal motor in pritisnil na plin, Miran pa na rdečo tipko na kameri, usmerjeno proti šoferju, ki je celo pot od Ljubljane do Beltincev in nazaj pripovedoval o svojem življenju. O karieri, družini in muziki, o svojem odnosu do sveta, družbe, prijateljev, sodelavcev in občudovalcev. In med vožnjo, polno spominov, razmišljanj in prebliskov, je počila guma. Ta nevarni trenutek ni ujet v filmu, je pa zabeleženo njegovo nadaljevanje, odpravljanje posledic nesreče, ko Vlado brez večjega stresa zamenja pnevmatiko in s pesmijo nadaljuje vožnjo. Vlado še enkrat pusti vtis, da z dobro voljo rešuje in premaguje težave. Da je samozavesten. Pa je res? Prizna, da ni. Da je najbolj slabe volje, ko izgubi glas, kar se najpogosteje zgodi pred njegovimi tradicionalnimi decembrskimi koncerti v Cankarjevem domu. Tudi on je samo človek, krvav pod kožo. 

Ni dileme, kdor ima rad Vlada Kreslina, mu bo tudi film všeč. Drugo vprašanje pa je, ali mu bo povedal kaj novega, še neznanega, še neslišanega o tem vseljudskem bardu, ki je postal tako samoumeven kot prekmurske meglice. Je Vlado Kreslin res tako stereotipen?

Režiser Miran Zupanič se je lotil filmskega portreta Vlada Kreslina na preprost način, saj z Vladom drugače ne gre. Osrednjemu protagonistu dokumentarnega filma Poj mi pesem ni prepustil le volana, da ga je popeljal po svoji cesti od nastopa na študentskem žuru do gala koncerta v Gallusovi dvorani, od staršev do prijateljev, od oboževalcev do soproge, od festivala Gora Rocka do prekmurske gostilne, ampak tudi navigacijo filma. Prepustil se je njegovi neposrednosti in spontanosti ter sproti lovil utrip vseljudskega godca in pevca, ki ga imajo radi najmlajši in najstarejši; je povezovalec generacij. Vlado je v filmu takšen, kot ga poznamo: prostodušen, zgovoren, vedno pripravljen na akcijo in s pesmijo nabrit. 

Krmilo dobro uro in pol dolgega filma je ves čas v Vladovih rokah, on s svojo naracijo narekuje naracijo samega filma. Njegova avtobiografska izpoved zaobjame tako družinsko drevo in prekmursko poreklo kot celo življenjsko in umetniško pot do današnjih dni. Uvodoma je elegantno začrtana linija med preteklostjo, ki je s spomini in razmišljanji zgrajena na fotografijah iz družinskih albumov, ter tekočim, aktualnim časom, ko smo s Kreslinom v zaodrju in na odru, v družbi s tovariši, na obisku pri stotriletnici, v krogu z otroki, ob Muri, na cesti z enega nastopa na drugega oziroma ko so za predah in prehod v novo poglavje servirani izbrani posnetki nedavnih koncertov Vlada Kreslina z ali brez Malih bogov. V poteku filma to skladnost krušijo nekateri arhivski koncertni videoposnetki, na primer Martina Krpana s Kreslinom, do pasu golem in na kolenih zvitem v mikrofon, ki stilistični distinkciji med nekoč in danes vsiljivo odgriznejo uravnovešenost ter sploščijo in spodnesejo poudarke razmejitve. Tudi inscenirana druženja s prijateljema Juretom Potokarjem in Blažem Ogorevcem izpadeta ponesrečeno v primerjavi s spontanimi, nezaigranimi trenutki, ko na primer Vladu tik pred koncertom dostavijo nova klobuka ali ko ima živčnosti pred koncertom v Cankarju navkljub vse pod kontrolo, in nenazadnje v primerjavi z Vladovim klepetom z materjo in očetom v domači kuhinji. Ta kompozicijska neskladnost tako stilu kot sižeju filma spodnese koherenco, ki pa jo na srečo rešuje karizmatični žar Vlada Kreslina. Tako kot Vlado vedno znova začara občinstvo, je začaral tudi Mirana Zupaniča, ki se mu je v vlogi režiserja povsem, pravzaprav preveč prepustil. Zapeljala ga je Kreslinova enostavnost in ljudskost, odkritost in nepotvorjenost, ki tako kot njegovo muziko veže sam film o njem. 

Ni dileme, kdor ima rad Vlada Kreslina, mu bo tudi film všeč. Drugo vprašanje pa je, ali mu bo povedal kaj novega, še neznanega, še neslišanega o tem vseljudskem bardu, ki je postal tako samoumeven kot prekmurske meglice. Je Vlado Kreslin res tako stereotipen?