11.03.2011

Sila kontinuitete

Kompilacija Chilli Space je nekakšen osamelec v slovenskem prostoru. Izhaja zavidljivih devet let in ves čas ponuja presek delovanja uveljavljenih in mlečnozobih ustvarjalcev ležernejše plati (podzemne) elektronike.

Borja Močnik

Chilli Space 7

Različni izvajalci

Chilli Space 7

Škuc ventilator
2011

Kompilacija Chilli Space izhaja neverjetnih devet let in je z eno izdajo na dobro leto že prilezla do številke sedem. Tako je nedvomno ena najobstojnejših kompilacij na Slovenskem sploh, če pa se osredotočimo na bolj nemainstreamovski, »eksperimentalni« del elektronike, je definitivno na prvem mestu. Pravzaprav je edina, ki ji je uspel obstanek v širšem časovnem okviru.

Slovenske kompilacije neštetih elektronskih slogov so svojevrsten pojav, ki ima precej močnejšo tradicijo, kot se zdi na prvo uho. Prve pobude so se pojavile nekje sredi devetdesetih let, s kompilacijo predelav Kraftwerkov (Trans Slovenia Express) na čelu, ki ji je nekako še uspelo ujeti košček ustvarjalnega elana težkokategornikov osemdesetih, v prvi vrsti seveda Borghesie in Laibacha. Sledila je komercialno presenetljivo uspešna, tehnažarska Aktive Matrix in potem še »grass roots« zbirka Monk-o-Rama. Slednja je nakazala, da obstaja podmladek, ki spremlja fragmentacije stilov, ki so se takrat dogajale v Veliki Britaniji in širšem evropskem prostoru. Leta 2000 je prišlo do prelomnice, ki je obetala rožnate čase za slovensko elektronsko podzemlje. Izšla je namreč mednarodno odmevna kompilacija Elektrotehnika Slavenika, ki so jo dodali septembrski številki ene najbolj trendseterskih revij na področju »avantgardnih« godb, The Wire. In sledilo je ...

... v resnici je sledilo bolj malo, vsekakor manj od pričakovanega. Nekaj izvajalcev je sicer izkoristilo priložnost in nizalo uspehe na mednarodnem prizorišču (Random Logic, Octex ...), toda ko je nekaterim od njih zmanjkalo zagona in so drugi odbluzili v pop, ni bilo nove generacije, drugega vala, ki bi sledil. Razne pobude so se še pojavljale sem ter tja, založba Nika je celo zagnala specializirano podzaložbo Tehnika, vendar ta po začetnem udaru in eni kompilaciji ni preživela. Brezidejnost »stare garde« se je delno pokazala z drugim delom kompilacije Trans Slovenia Express, ki je deloval, milo rečeno, medlo. V zadnjem času so spet začele sporadično izhajati razne zbirke, bodisi klubov (K4 Format) bodisi založbe rx:tx ali pa projekti, ki so plod izjemnega entuziazma posameznikov in nizkih stroškov spletnega izdajanja.

No, celotno obdobje novega tisočletja je kontinuiteto zagotavljala prav serija Chilli Space, ki je plod »post NSK-jevske« ekipe, ekipe mlajših didžejev in glasbenikov, zbranih okoli pionirja slovenske elektronike Iztoka Turka. Od samih začetkov je zbirka ponujala nujno kombinacijo posnetkov bolj izkušenih mačkov in povsem neuveljavljenih mulcev na področju ležernejših, prostorskih elektronskih slogov. Manjši, a prav tako pomemben del dejavnosti ekipe je organizacija raznih dogodkov, naj gre za druženja na prostem ob Ljubljanici ali gostovanja referenčnih tujih izvajalcev. Urednikovanje ploščka je v zadnjih letih prevzel didžej Dojaja. Na sedmi del so uvrstili trinajst precej pisanih posnetkov, katerih edini jasni skupni nosilec je, tako se zdi, to, da so vsi počasnejši, bolj sčilirani odvodi (4x4) elektronike. Nekateri stalni sodelavci kompilacije še zmeraj (preveč dosledno) vztrajajo pri kultnem zvoku nemških založb duberskega, prostorskega tehna devetdesetih, kot sta recimo Basic Channel in Chain Reaction. Najbolj osvežujoč dodatek zadnjih dveh izdaj je trojec ljubljanskih veteranov Dojaja, Octexa in Maria Marolta, Ago Tela, ki ima svojevrsten pristop h komponiranju minimalističnega »šumečega« tehna. Trojica namreč snema posnetke dobesedno v živo, kar je za povsem elektronske izvajalce dandanes nenavadno, marsikaj pa znajo pokazati tudi v performativnem kontekstu na odru.

Mlajša garda ni ravno številčna, le eno ali dve novejši imeni, pravih mlečnozobcev oziroma novincev tokrat dejansko niti ne slišimo. Glede na revitalizacijo klubskih ali plesnih godb v obdobju zadnjih petih let bi bila paleta zvočnosti, ki so tu zastopane, lahko pestrejša, celo radikalnejša. Resda so vključili en dubsteperski kos tandema Bassick, a vendar v Ljubljani in okolici nedvomno ne manjka (mlajših) piflarjev, ki v svojih sobah pridno tipkajo po laptopih in vijačijo omejena produkcijska sredstva, tudi na področjih »post slogov« dubersko tehnoidnih zvočnih panoram. Serija Chilli Space torej nadaljuje nepretenciozno in za naš prostor nujno založništvo, ki je skupaj z občasnimi klubskimi dogodki pomemben del omejene, a hkrati živahne in pestre mestne ponudbe podzemne elektronike. Kljub temu bi prav prišla prevetritev projekta, saj ob naključnem poslušanju katere zadnjih nekaj izdaj praktično ni mogoče uganiti, za katero gre.