12.08.2014

Silovita moč hrepenenja

Dvojec All Strings Detached se predstavlja s svojim prvim albumom, Heavy Rain, in se že kaže kot pomembna točka na zemljevidu domačih kantavtorskih prispevkov, saj silovitost občutij spretno lovi v instrumentalne spremljave.

Nina Hlebec

Heavy Rain

All Strings Detached

Heavy Rain

ZARŠ
2014

Nekatere reči se kratkomalo zgodijo ob ravno pravem času. Recite temu sreča. Recite temu naključje, delo mističnih sil ali vesoljni red, ki se sem in tja celo vzpostavi tako, kot je najbolj smiselno. Duet All Strings Detached se na slovenskem glasbenem prizorišču resda ni pojavil popolnoma nepričakovano, a je plošča Heavy Rain verjetno marsikoga ujela ravno prav (ne)pripravljenega.

Jana Beltran in Vesna Godler sta svojo glasbeno pot že oblikovali v drugih, tudi skupnih projektih, kot All Strings Detached pa sta se zlili pred malo več kot dobrim letom in se začeli kaj hitro tudi v tej inačici koncertno udejstvovati. Njun pričujoči debitantski album je izšel junija letos pri Založbi Radia Študent, kjer je na voljo za nakup, in se pridružuje relativno skromni beri relevantnih domačih zasedb, ki bi jih kak ameriški poslušalec kategoriziral kot »singer-songwriter act«, mi pa bi jih verjetno označili za kantavtorje. Katerokoli oznako že izberemo, povemo z njo premalo.

Če se najprej posvetimo lirični podobi na Heavy Rain, je moč zaznati izrazito hrepenenje po prizemljujoči pozabi. Pozabi česa? Neizpete ljubezni, kakopak. In žalosti, bolečine, praznine – praznih besed in še bolj praznih src. Druga, ravno tako močna tematika je zvestoba nekakšni romantični viziji in želji po zlitju dveh duš. Ta zvestoba se na albumu kaže na dva načina, najprej skozi liriko, ki je, roko na srce, relativno preprosta. Besedila namreč niso pretirano zavita v metafore ali druge pesniške figure, temveč precej neposredno podajajo občutja, misli in predvidevanja glede neuresničenih ljubezenskih prihodnosti. Tu bi plošči lahko očitali banalnost, a v prid besedilom gre to, da je velikokrat ravno banalnost tista, ki je ne znamo ali se jo celo sramujemo konkretno ubesediti. Obilno deževje iz naslova albuma se sicer spodobno izlije šele v predzadnji skladbi You Go Deep, v kateri se odvije tudi krajši božjastni napad, ki je že skorajda v maniri temačne gospe Galásove; prav to je eden najmočnejših momentov pričujoče plošče in dobrodošlih bi bilo še več podobno demonskih vokalnih zviranj.

In tu smo že pri drugem obrazu zvestobe. Gre predvsem za zvestobo lastni izraznosti obeh glasbenic, kar se na instrumentalnem nivoju kaže v izbiri relativno preprostega instrumentarija, ki pa ga spretno in v popolnosti izkoriščata za posredovanje svojih impresij. Kljub minimalizmu in izogibanju instrumentalnemu okraševanju je zvok na pričujočem albumu poln, in ta polnost je še toliko bolj zaznavna v njegovih tišinah in premorih. A tej polnosti na trenutke vendarle manjka malo več kontrastnosti. Tempo plošče je relativno počasen, ton mestoma celo mrakoben, in nemara bi ravno tem mračnjaškim silam na instrumentalnem področju veljalo nameniti več prostora za izživljanje in tako preprečiti spogledovanje albuma z enoličnostjo, ki jo duet, če smo iskreni, predvsem v živo že vešče razblinja z vokalnim delom nastopov.

Medtem ko kopica domačih (tudi alternativnih) kitarskih zasedb v svoje skladbe še zmeraj vestno prerisuje uveljavljene instrumentalne vzorce, z njimi pa tudi vse tematike in občutja, se All Strings Detached vzpostavlja kot povsem lastna entiteta z nekaj prostora za rast, hkrati pa tudi z veliko mero odločnosti, fokusa in predvsem poguma...

Kljub temu da se je Heavy Rain, času izdaje primerno, med poslušalce res izlil kot poletna nevihta, se mu ne sme pripisovati vihravosti ali nedodelanosti. Vraga, še vpletanje nesrečne, s strani hipsterijade posvojene simbolike (denimo jelenov, ki se v besedilu Winter Scene skrivajo za drevesi) pravzaprav ne izpade neumestno ali osladno, temveč zelo organsko, kakršne se zdijo tudi ustvarjalne sile za Heavy Rain. Spontane, odkrite in naravne. Kljub omenjenim liričnim okornostim je namreč prav pristnost izraza tisto, kar All Strings Detached najbolj odlikuje.

Medtem ko kopica domačih (tudi alternativnih) kitarskih zasedb v svoje skladbe še zmeraj vestno prerisuje uveljavljene instrumentalne vzorce, z njimi pa tudi vse tematike in občutja, se All Strings Detached vzpostavlja kot povsem lastna entiteta z nekaj prostora za rast, hkrati pa tudi z veliko mero odločnosti, fokusa in predvsem poguma, kajti kaj je pogumnejše od tega, da kot ljudje pokažemo svojo ranljivost, norost in bolečino v tem prostoru-času, ki ima pravo korist le od nadsrečnih super avtomatonov.