13.03.2016

Skladba ali slika?

Priznana slovenska umetnica se predstavlja z najnovejšim pregledom svojih del za komorne zasedbe ter razkriva svoj notranji svet, v katerem so meje med žanri in slogi zabrisane. V ozadje jih potiska prečiščena sporočilnost in slikovitost zvoka.

Tomaž Gržeta

Samo drobec modrega

Brina Jež Brezavšček

Samo drobec modrega

ZKP RTV Slovenija
2016

Priznana slovenska umetnica Brina Jež Brezavšček se na plošči Samo drobec modrega predstavlja z najnovejšim pregledom svojih del za komorne zasedbe ter razkriva svoj notranji svet, v katerem so meje med žanri in slogi zabrisane. V ozadje jih potiska prečiščena sporočilnost in slikovitost zvoka.

Skozi zvočno barvanje umetnice vstopamo v prostor, pravzaprav v celotno vesolje, v katerem je »v začetku bila luč« oziroma tokrat, po predstavah starodavnih Indijcev, kar lunina svetloba, ki je »postala um in vstopila v srce«. Anja Brezavšček na solo flavti razkriva razsežnosti svojega glasbila, ki ustvarja vtis starodavne piščali iz časov, ko je bil človek še zasidran bolj v naravi kot zvest kulturi. Razkriva tudi svojo povezanost z materinim miselnim svetom, izraženim skozi glasbo. Luni v srcu sledijo Zelene pokrajine, ki se nalašč izogibajo narativnosti ter slikajo večno lepoto in skrivnostnost narave. Violinist Miran Kolbl in harfistka Mojca Zlobko sta v ta namen posegla po najnežnejših odtenkih in odslikala avtoričino intimno doživljanje narave, prepojeno z otroško bogato domišljijo. Naslednja skladba, ki je naslov posodila albumu, nosi v sebi lahkotnost in privlačnost, a tudi tragično neoprijemljivost drobca modrine, odtrganega z neba. Zrak je njen osnovni element, zato ne preseneča avtoričin izbor glasbil – godal, iz katerih lebdijo melodije, in akordeona, ki mu zrak v celoti vdihuje življenje. Interpretacija izpod prstov violinista Branka Brezavščka, violončelista Fulvia Drosolinija in akordeonista Luka Juharta je izjemno slikovita in povedna. Na besedila staroindijskih duhovnih spisov Upanišad se naslanja tudi delo, ki ga predstavita trobentač Franc Kosem in orglavec Tomaž Sevšek in ki izžareva mir. Ta pa v skladateljičinih mislih ni vedno obarvan s svetlimi toni; do miru očitno ne moremo priti zlahka. Ideja miru je ustvarjalko nato vodila pri tkanju glasbe okrog Gandhijevih epigramov. Branje fragmentov besedil znanega iskalca in prinašalca miru (igralka Astrid Rönig) se izmenjuje z inštrumentalnimi intermezzi (Branko Brezavšček – violina, Franci Krevh – tolkala, Brina Jež Brezavšček – klavir), ki besede napovedujejo ali komentirajo. Slikarska razstava zvočnih odtenkov se na koncu vrne na začetek ter izoblikuje spiralo; slutimo, da je takšne oblike tudi skladateljičina predstava časa. K trenutku izvirnega navdiha in ustvarjalne lunine svetlobe se vrnemo prek zvoka starih glasbil. Ptiči so izvirna in uspela upodobitev nebesnih bitij, lahkotnih in igrivih, a hkrati nosilcev neštetih skrivnost narave in človekove domišljije. Skladateljičina mlajša hči Maruša Brezavšček, virtuozinja na kljunastih flavtah, ter čembalistka Martina Okoliš sta v tem delu našli tako odzvene lepote baročne glasbe kot tudi povsem sodobno zvočnost. In ta zvočnost kot skladateljičino sredstvo izražanja že skorajda ne pozna več okvirov »glasbenega sloga«.

Zakladnica slovenske klasične glasbe je zopet občutno bogatejša.

Slikarsko kvaliteto glasbe Brine Jež Brezavšček že ob prvem stiku z njenim najnovejšim avtorskim albumom izjemno posrečeno poudari naslovnica s sliko Spremembe v času Tanje Špenko. Notranjost tega (že petega) nosilca zvoka z deli ene naših najvidnejših glasbenih ustvarjalk bogatijo njeni lastni komentarji k nastanku posameznih skladb. Zakladnica slovenske klasične glasbe je zopet občutno bogatejša.