15.10.2011

Slovenski glasbeni teden v Londonu

Od alter rocka prek jazza vse do elitnih koncertnih dvoran – Elvis Jackson, Jure Pukl in Sabina Cvilak so zasedli London in druge kraje po Veliki Britaniji.

Ognjen Tvrtković

Elvis Jackson (foto: Žiga Lovšin)
Foto: Žiga Lovšin

Ko je velika angleška jazzovska pevka Norma Winstone s svojim novim triom na koncu nastopa, ki je 6. oktobra odprl letošnji Giorgia Mancio ReVoice! Festival v znamenitem jazzovskem klubu The Pizza Express (v idiličnem londonskem Sohu), v scatovskem slogu izvedla slovensko ljudsko Lipe rosiže iz Rezije (tako je zapisan naslov pesmi na ovitku njenega albuma Stories Yet To Tell), je bila to res primerna napoved za teden glasbenih uspehov slovenske glasbe in najrazličnejših zvrsti v Londonu (in drugod po Angliji). Od alter rocka prek sodobnega jazza vse do elitnih koncertnih dvoran – slovenski glasbeniki so zasedli koncertne dvorane v Londonu in drugod po Veliki Britaniji in vsak posamični izvajalec je zabeležil vdor na enega najbolj zaprtih trgov v glasbenem svetu. In to na najboljši možni način! Koncerte so pripravili v povezavi z angleškimi izvajalci in producenti, na uradnih prizoriščih, nastopi pa so bili medijsko (in tudi glede vsega ostalega, kar pritiče vrhunskim izvajalcem) dobro pokriti. Seveda vemo, kako je rezijska ljudska viža prišla v mapo Norme Winstone: zasluga gre njenemu aktualnemu pianistu, nam dobro znanemu Glaucu Venierju iz Vidma, ki pozna slovensko zamejsko glasbeno izročilo in zaradi katerega je pesem našla mesto na CD-ju Stories Yet To Tell, ki je lani izšel pri prestižni založbi za sodobno glasbo ECM. Pa še to – občinstvo v klubu je bilo na nogah in je z dolgim ploskanjem pospremilo izvajalce, naslednji dan pa je znani jazz kritik Jack Masarick v Evening Standardu ekipi namenil polne štiri zvezdice.

Z mešanico težkometalnih, punkoidnih fraz in ska / reggae / two tones plesnih prvin je Elvis Jackson superiorno predstavil to, kar počne: gre za zabavno, do bolečine iskreno in scensko prepričljivo zasedbo, v kateri izstopa pevec David Kovšca, ki je nekajkrat poprijel tudi za trobento.

Ajdovski Elvis Jackson že dobro leto postopoma in pazljivo gradi kariero, ki geografsko obsega veliko širše območje od nekdanje rajnke Jugoslavije; band počasi prihaja v srednjo Evropo, zdaj pa je prispel tudi v Anglijo, kjer je nekaj, kar bi lahko poimenovali »slovenski rock«, vendarle eksotika (če odmislimo Aleksandra Mežka, ki ga v Angliji poznajo kot Johna Alexandra, in seveda Laibach). Zdaj je tu torej Elvis Jackson, band, ki se je odločil priti na Otok v obdobju, ko je dozorel in ko ima na trgu nov izvrstni CD (in LP!) Against The Gravity, ki ga je produciral nihče drug kot Bill Gould iz Faith No More. Turneja po Veliki Britaniji je bila očitno skrbno pripravljena, saj so imeli ajdovski rockerji med 7. in 14. oktobrom kar sedem nastopov; imeli so angleškega producenta turneje in piarovca, odziv v medijih je bil opazen, prav tako nova singlica in video, dodati pa je treba še distribucijo novega CD-ja in tako dalje. Lahko rečemo, da čeprav je prišel prvič in čeprav bo moral še nekoliko bolj razpreti vrata, ajdovski Elvis Jackson ni prišel v Anglijo kot sindikalna skupina, za katero stojijo kaki socialni skladi, temveč kot zrela in močna rockovska ekipa, ki želi tukaj pustiti trajnejše sledi. Da je res tako, smo se prepričali 8. oktobra v londonskem klubu New Cross Inn. Zasedba tam res ni nastopila pred zelo številnim občinstvom, a je bilo med njim veliko slovenskih študentov ter lokalnih punkerjev. Band se je z dvema angleškima predskupinama predstavil v odličnih tehničnih pogojih ter izpeljal popoln nastop, zrel in dodelan do zadnje pikice, vključno s tem, da je s seboj prinesel vse instrumente in ojačevalce, tako da je bil zvok odličen – oster, punkoiden, plesni zvočni udar, ki jemlje dih. Z mešanico težkometalnih, punkoidnih fraz in ska / reggae / two tones plesnih prvin je Elvis Jackson superiorno predstavil to, kar počne: gre za zabavno, do bolečine iskreno in scensko prepričljivo zasedbo, v kateri izstopa pevec David Kovšca, ki je nekajkrat poprijel tudi za trobento. V veliki dvorani poleg kluba smo opazili napoved za koncert ska veteranov Madness in EJ se je z nastopom odlično predstavil kot morebitni »predvozač« na takih veselicah. Poleg Londona so fantje obiskali še Dover, Southampton, Guildford, Norwich, Basinstoke ter Hastings.

Istega dne v popoldanskih urah je neki londonski literarni krožek gostil skupino slovenskih literatov. Povod je bil izid majhne antologije prevodov v angleščino. Med nastopajočimi je bil – nismo mogli verjeti! – nam ljubi anarhoidni kantavtor Jani Kovačič, ki je nekaj svojih poskočnic odpel ob kitari. Tudi naši literati so krožili po Angliji ter imeli več nastopov v različnih krajih, vključno z Brightonom in Oxfordom. Hiperaktivni fantje iz EJ so se pojavili na enem teh nastopov ter literate podprli s kitarami, in tako se je pokazalo, da razlika med alternativno in elitno umetnost v Sloveniji niti ni tako velika!

Sabina Cvilak, ki je že večkrat obiskala Otok in si gradi izjemno mednarodno kariero, je imela nehvaležno in težavno vlogo, saj je pela sopranski part v latinščini, umeščen med mešani zbor ter tolkala in trobila, kar še zdaleč ni bilo lahko in je terjalo od nje veliko energije, tehnične in glasbene izobrazbe pa tudi dober odmerek poguma in muzikaličnosti.

Dan pozneje, 9. oktobra, smo se iz znojnega punk kluba preselili v elitno koncertno dvorano, natančneje v kulturno središče Barbican. Razlog: izvedba svetovno znanega Vojnega rekviema največjega angleškega skladatelja 20. stoletja, Benjamina Brittna. Delo je bilo napisano leta 1962 v počastitev ponovne posvetitve katedrale v Coventryju, ki so jo med drugo svetovno vojno razdejale bombe. To kompleksno delo, v katerem so besedila v latinščini postavljena ob angleške verze pesnika Wilfreda Owna, je scensko postavil gromozanski izvajalski aparat, ki je vključeval zbor, Londonski simfonični orkester (ki, glej, no, glej, deluje v nekdanji cerkvi svetega Luke, prav tako uničene v drugi svetovni vojni, nato pa obnovljene in pretvorjene v koncertno dvorano!), komorni orkester, fantovski zbor, mešani zbor in orgle ter trije vokalni solisti – prvi tenorist Ian Bostrige, baritonist Simon Keenlyside in slovenska sopranistka Sabina Cvilak, ki ji je bila dana priložnost, da izvede part, sprva namenjen veliki ruski sopranistki Galini Višnjevskaji. Ta ogromni izvajalski aparat je popolno in z veliko muzikaličnosti vodil italijanski dirigent Gianandrea Noseda, ki je skoraj ves čas poldrugourne predstave ohranjal občutljivo ravnovesje med vokalnimi deli, orkestrskimi parti in deli, ki jih pojeta mešani in otroški zbor, z ustrezno hitrostjo posameznih stavkov. Sabina Cvilak, ki je že večkrat obiskala Otok in si gradi izjemno mednarodno kariero, je imela nehvaležno in težavno vlogo, saj je pela sopranski part v latinščini, umeščen med mešani zbor ter tolkala in trobila, kar še zdaleč ni bilo lahko in je terjalo od nje veliko energije, tehnične in glasbene izobrazbe pa tudi dober odmerek poguma in muzikaličnosti. Do roba napolnjena dvorana velikosti Gallusove v Cankarjevem domu, je po izvedbi trikrat navdušeno priklicala izvajalce nazaj na oder, Cvilakova pa je vidno blestela. Koncert so ponovili 11. oktobra, tako da je našo sopranistko skupaj poslušalo več kot tri tisoč obiskovalcev. Naj omenimo še sprejem, ki ga je po prvem koncertu pripravil veleposlanik Republike Slovenije Iztok Jarc, na katerem se je pojavila smetana diplomatskega zbora in londonskega glasbenega življenja. Bravo, draga Sabina Cvilak!

Nenazadnje je Jure Pukl igral močno, z veliko idej v dolgih improvizacijah, z izjemnim nadzorom zvoka. Skupina je dajala vtis, kot da obstaja že več let, in mislim, da bi morali fantje prav kmalu skupaj kaj posneti.

Jure Pukl (foto: www.jurepukl.com)Čeprav se je slovenska glasbena saga nadaljevala naslednji teden, je bila sobota, 8. oktobra, očitno udarna za slovenske umetnike v Londonu – velenjski tenorski saksofonist Jure Pukl je namreč izvedel svoj že tretji napad na Veliko Britanijo in na ta dan odigral prvega od dveh londonskih koncertov. Ker so na njegovih prejšnjih gostovanjih »padla« kultna londonska jazzovska zbirališča, kakršni sta Ronnie Scott's in Pizza Express, so zdaj na vrsto prišla druga prizorišča. Pukl je igral s svojim kvartetom Jure Pukl Abstract Society Group, v katerem so še angleški vibrafonist Jim Hart, ameriški kontrabasist Michael Janisch (s stalnim prebivališčem v Londonu) in avstrijski bobnar Herbert Pirker. Naveza za prihod na Otok je bil Janisch, s katerim je Pukl delil šolske klopi na bostonskem Berklee College of Music. S tem kvartetom je naš saksofonist odigral prvi nastop v znamenitem baru Archduke, kjer se vsako soboto igra odličen jazz (bar se nahaja v Southbanku, kjer je veliko kulturnih ustanov). Nato se je v ponedeljek, 10. oktobra, preselil v oddaljeno četrt Dalston, ki se ponaša z Vortexom, enim najboljših londonskih klubov. Vortex ponuja enega najpogumnejših in najizzivalnejših jazzovskih programov, vključno z vso ameriško in angleško avantgardo. Poslušalcev ni bilo veliko, je pa kvartet Jureta Pukla odigral dva zahtevna sklopa Puklovih avtorskih skladb s postmodernističnim kolažiranjem odlično zasnovanih tem, kompleksne glasbene strukture, z izleti v freejazzovska območja in eksperimentiranjem z zvokom, z briljantnim igranjem vibrafonista s štirimi palicami, z bobnarjem, pripravljenim na raziskovanje novih možnosti zvoka, ter kajpak s trdim in agresivnim basom Michaela Janischa, ki je tudi lastnik male založniške hiše. Nenazadnje je Jure Pukl igral močno, z veliko idej v dolgih improvizacijah, z izjemnim nadzorom zvoka. Skupina je dajala vtis, kot da obstaja že več let, in mislim, da bi morali fantje prav kmalu skupaj kaj posneti. V Vortexu se očitno združujejo resnični poznavalci sodobnih trendov v jazzu. Dan zatem se je Puklov kvartet preselil v Wales, kjer je imel dva klubska nastopa. Pomembna opomba: turnejo je finančno podprlo slovensko ministrstvo za kulturo, vsekakor z razlogom, ki je bil na dlani: ta vibrantna glasba komunicira z občinstvom, ki je bilo nekoliko presenečeno zaradi moči in svežine, ki ju je predstavil tenorski saksofonist Jure Pukl in njegov mednarodni kvartet.

Tudi številni drugi slovenski glasbeniki so trenutno na turnejah v tujini. Vasko Atanasovski Trio bo kar tri tedne na Kitajskem, Red Five Point Star bodo med 20. in 31. 10. v ZDA, Tjaša Fabjančič je ta vikend v Salzburgu, 18. 10. bo Kaja Draksler Acropolis Quintet nastopil na jubilejnem, tridesetem Skopje Jazz Festivalu, 30. 10. pa Igor Lumpert Innertextures na beograjskem jazz festivalu.

Na koncu naj omenimo še nekaj. Londonski simfonični orkester se v teh dneh pripravlja na polet čez Atlantski ocean, saj bo v znameniti newyorški dvorani Lincoln Center izvedel tri nastope, kjer bo poleg Brittnovega Vojnega rekviema (v isti postavi kot na dveh londonskih koncertih) izvedel tudi Misso Solemnis Ludwiga van Beethovna pod taktirko Colina Davisa. In res čisto za konec tega zapisa: prišli smo do prvih kritiških odzivov, ki so vsi po vrsti zelo pohvalni, posebej kar zadeva Sabino Cvilak. Tako je, denimo, v liberalnem londonskem časniku The Guardian, za katerega pišejo številni vrhunski kritiki široke palete žanrov, v številki z 11. oktobra najti analitičen in nadvse pohvalen zapis, v katerem Andrew Clements celotno produkcijo oceni z izjemnimi štirimi od petih zvezdic. Še več, Clements opozarja, da je Sabina Cvilak impresivno predstavila sakralno-liturgični del rekviema, ter poudaril, da je presegla svoja moška kolega. Konča z opazko, da »bo ta izvedba, v celoti gledano, vsekakor visokokakovostno izvozno blago«.