23.06.2016

Smiselnost poustvarjanja

Zakaj se snemajo že dobro znana in neštetokrat posneta glasbena dela? Zakaj se ovekoveča določeno interpretacijo neke skladbe, ki so jo na nosilce zvoka posneli že številni glasbeniki?

Tomaž Gržeta

24 Capricci, op. 1

Niccolò Paganini

24 Capricci, op. 1

ZKP RTV Slovenija
2016

Zakaj se snemajo že dobro znana in neštetokrat posneta glasbena dela? Zakaj se ovekoveča določeno interpretacijo neke skladbe, ki so jo na nosilce zvoka posneli že številni glasbeniki? Ali je vsaka izmed teh interpretacij tako enkratna in izjemno dobra, da si zasluži biti ohranjena za ponovno poslušanje, dokumentirana za zanamce?

Skupek posnetkov nekega (istega) glasbenega dela nam včasih olajša ponovno sprejemanje in raziskovanje tega dela, primerjanje interpretacij pa nam lahko pomaga razumeti bistvo skladbe. Zato nikakor ne škodi, če imamo na razpolago čim več vrhunskih interpretacij nekega dela. »Vrhunske« so na primer take, ki so tehnično odlično izvedene in v glasbenem izrazu bogate. Je pa vsaka takšna posneta interpretacija tudi dokument, in to ne samo glasbenega dela in njegove interpretacije, temveč tudi izvajalčevega dela, njegove spretnosti, tehnične podkovanosti, izrazne moči in samo njemu lastnega intimnega razumevanja dela, ki ga je raziskal ter predstavil javnosti. Ker v snemalnem studiu poustvarjalec nima privilegija žive komunikacije z občinstvom, se ne more odzivati na tuje čustvene reakcije, temveč se mora v celoti zanesti na lasten čustveni svet. To še posebej velja v primerih, ko gre za solista, ki nima niti podpore ansambla oziroma orkestra.

V takšni »samoti« in prečiščenosti zvenijo 24 Capricci Niccolòja Paganinija, delo, ki je že dve stoletji eden najtežjih preizkusov vsakega violinista. No, pravzaprav ne čisto vsakega, temveč le tistih, ki menijo, da so pripravljeni ta dela vzeti v lastne roke in preveriti svojo tehnično pripravljenost ter sposobnost, da iz skladb, ki zahtevajo briljantno prstno tehniko in lokovanje ter natančno intonacijo, iztisnejo tudi čim več njihove izpovedne, pripovedne in čustvene vsebine.

Žiga Brank, mladi slovenski violinski virtuoz, je svoje sposobnosti obvladovanja najzahtevnejših del violinskega repertoarja že dokazal s številnimi nastopi ter zgoščenko s 6 sonatami za violino solo, op. 27 Eugèna Ysaÿeja, ki je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla leta 2013. Tokrat je za isto založbo posnel Paganinijev op. 1, še bolj znano zbirko mojstrovin, ter znova pokazal svojo briljantno muzikalnost, ki očitno presega meje obrtništva in mojstrske spretnosti in posega v območje umetniškega, intuitivnega. S tem je njegova interpretacija Paganinijevih študij za violino solo vsekakor dala smisel in odgovore na vprašanja, ki smo si jih zastavljali na začetku. Izvrstnost posnetkov in očarljiva vizualna podoba nosilca zvoka pa bi si vsekakor zaslužila kvalitetnejše spremljevalno besedilo.