07.07.2020

Soba za dva

Iz moje sobe, drugi album Žana Serčiča, je soliden, iskren in varen pop album nadpovprečne želje, obrti in zagnanosti.

Jaša Lorenčič

Iz moje sobe

Žan Serčič

Iz moje sobe

NIKA Records
2020

Žan Serčič že lep čas ni nov fenomen. Zdaj, z drugim albumom, pa sploh ne, četudi je star komaj 25 let. Je nekdo, ki sodobne tuje pop fenomene vrhunsko razume in jih poskuša prevesti, prenesti, združevati. Ni edini, je pa med redkimi, ki to, kar počne tujina, počne doma. Za domače. Na varno distanco je prišel Janu Plestenjaku, pobral nasvete in skušal ugotoviti, kaj je tisto, kar danes pri nas »dela«. Na radiu, youtubu, koncertih, v medijih. In kako, zakaj uspeva Edu Sheeranu. Produkcijo zdaj že dovolj dobro obvlada, sodeluje z dovolj prvoligaškimi imeni, da je drugi album Iz moje sobe po prvencu To sem jaz (2017) premišljen, dodelan izdelek. Iz moje sobe je soliden, iskren, varen in povprečen pop album nadpovprečne želje, obrti in zagnanosti. Žan Serčič bo z njim navdušil tiste, ki jih je že navdušil. Je pa na njem tudi kar nekaj trenutkov, s katerimi bi lahko dosegel širše občinstvo. Težava je le, da ta svetova nista nujno kompatibilna.

Pet kandidatur za popevko tedna na Valu 202 po zavidljivem, prebojnem in večno neizogibnem modernem uspehu na Slovenija ima talent mu daje relativno kredibilnost. Kaže, da je uspel narediti preskok med svetovi. Serčič je sicer tudi na drugem albumu še vedno blizu tanke meje še sprejemljivega naprednega popa, vendar je nikdar zares ne prestopi. Njegova soba je varno zavetje. To je njegov svet, to so njegova pravila. 

Skladba Čudeži je obrtniško izpiljen uvod. Kitara, žvižg, svetloba ter zelo nežen, mehkoben, skoraj umaknjen vokal, v katerem skuša sporočilo preseči golo preverjeno obliko. Načne koncept, da gre za »pesmi iz sobe«, kamor vabi na ovitku. Tam so zapisana vsa besedila, z izjemo naslovnice pa ni nikjer Serčičeve slike. Avtorja, ki želi nekaj kantavtorskega, ampak v varni oazi »ljubezni, družine, prijateljev«, kjer je pač »lepo rad imet'«. Žan Serčič torej takoj nastavi album, v katerem ni življenje čudež, temveč je bolj čudež življenje. To je miselnost, v kateri se skozi življenjski čudež žvižgajoče sprehajaš skozi dni. Ko zadoni Midva, je hitro jasno, skoraj samoumevno, da gre za izdelek, ki terja le upanje, kanček dobre volje, ki vedno znova premaguje slabo. Serčič pripoveduje svojo zgodbo, ko »brez razloga se zaprem«, ampak jo kmalu pretopi v nagovor z »ne vem, da tudi ti čutiš dvom in te skrbi«. Besedila ne terjajo miselnega preskoka, vsaj ne na začetku, zato pa toliko več vzajemnega, luštnega prepričanja, kjer zmaguje slovenska dvojina v že preuporabljeni »ti, jaz, midva, skupaj sva večja od neba«. Morda je bil učbenik Jana Plestenjaka le prevečkrat prelistan. Kompliment, ki meji na ponavljanje. 

A se nato zgodi Zlomljena, hit. V tej pesmi ob akustični kitari Serčič znotraj pričakovano omejenih okvirov deluje ne le pristno, ampak domala izvirno. V takšni produkciji? Presežek. Kakor da je v takšni obliki res to, kar poje, da je. Vokal pride mnogo bolj do izraza, nenazadnje tudi zavoljo priznanja: »ker veš, da ni razlike, medtem da sem poznan in da sem tisti pravi Žan«. To je dejansko, kakor bi prišlo iz sobe, svet njegove intime, pa naj bo to še tako pričakovano. Serčič je ob akustiki najprepričljivejši, pogosta dvojina lahko v taki baladi postane skoraj zaščitni znak. Zakaj? Ker to poudari tudi Lana, ki upraviči roza kitaro, naslonjeno na oblazinjeni sedež naslovnice. Morda je v tem primeru vokalno prevelik odmik v kiticah, dovolj, da ni tako suveren kakor v refrenu, kjer se ime Lana produkcijsko krasno zloguje, podaljša pa z efekti električne kitare. To so pesmi z velikim potencialom, še vedno pa ne dovolj suverene, da bi postale več od tega, kar bi lahko bile. So pa to komadi, po katerih se punce Laninega tipa najbrž res vrnejo. V raj. Če seveda zaupajo besedilu: »Lana, jaz nisem kot on«. Težava pri tem zaupanju je, da so tovrstne izkušnje, razočaranja ljubezni, kar pogoste. Žan je hkrati drugačen, a je tudi nostalgičen, pripravljen na spremembe, ne le svoje, ampak očitno tudi od (lirskih) subjektov. »Nisem te še videl take, sploh te ne poznam / drugače siješ, ko si srečna / vesel sem zate, a še vedno rad te imam,« to je legitimno in čisto lepo sporočilo, toda ko poje, da »res si spremenila se / drugače se oblačiš / res lepo ti je / in vedno, ko se srečava / le bežen zdravo rečeš in pogledaš v tla / to, kar res boli, po vsem, kar sva imela, greš tako čez mene«, deluje kakor samopomilovanje in ne pretirano iskreno veselje, ker drugače siješ. Pa ni samopomilovanje, je vseeno iskreno: »Čeprav nama uspelo ni / upam, da z drugim najdeš, kar zaslužiš si.« Tako neposrednega popa Slovenija nima pogosto, Plestenjak, Naber in drugi se razmerij, nekdanjih, sedanjih in bodočih deklet ne lotevajo tako besedilno direktno. 

Da se v dvojini Serčič v svoji sobi najbolje počuti, je zdaj že neizogibno. Je pa zato Nisva kul producentski obetavni preboj, zagotovo pa nujen tekstni predah, kjer lahko dvojina postane manj otožna, solzava ali sladkobna. Ne, to je povsem drugačen komad. Serčič poje o tem, kar se pač dogaja njegovi generaciji. Selfiji, intagram, partyji. »Nisva kul, ker nisva kot vsi / ne verjameva v meje, vse sva jaz in ti / ne verjameva v svet, kjer si kul, če si lep«. Dober obrat, najbrž ga je prinesel gost Emkej. Nujno dobrodošel, samonanašalen (Airplane Mode) in še vedno dovolj samosvoj komad, da Serčičev vokal končno deluje ne le prepričljivo, ampak zapomnljivo. Šele ko se ob Emkeju vrne, vemo, kdo biva v tej njegovi sebi. Na tej točki album Iz moje sobe bolje zadiha, morda zato, ker je v pesmi Živim za trenutek več igrivosti, prostornosti in manj natupirane produkcije. Šele tako lahko hammond orgle pridejo do izraza, poslušalec pa se osredotoči na sporočilo. Pa četudi kontradiktorno, saj če je bilo prej slišati nostalgijo, otožnost, spomine, se zdaj živi za trenutek in mariborske dovtipe. Sicer je Serčičevo naglaševanje večinoma zborno, pač takšno, kakršna sta zvok in celotna produkcija. Igranje s kitaro, klaviaturami in »uuu« pa presežek svoje vrste. Živim za trenutek res upraviči naslov pesmi. Če kaj, so to komadi za dobro počutje, če je pač to nekaj, kar vas do tega lahko pripravi. 

In nekje mora tudi električna kitara z ovitka priti do izraza. Takšen je uvod v Raj, kjer se Serčič sprosti, še vedno govori najprej v prvi osebi, nato v dvojini in potem spet v prvi osebi. Raj je za produkcijo takšnega albuma trda glasba in kantavtorski vrhunec albuma, ko gladko preskakuje med otroškim zborom in auto-tuningom. To je skorajda že bizarno uspeli kolaž, najbrž tudi zato, ker se ne ustraši vztrajati dalj časa v molu: »Nisem brez napak in ne trudim se, da bil bi / sem le fant, ki za kitaro in ljubezen dal bi vse«. Morda je res hudo osebnoizpovedno, ampak v Raju doseže Serčič obvezen trenutek, da na drugem albumu pokaže, kaj vse bi še lahko počel, če ne bi tipal pri iskanju formule za uspeh. Namreč s To, kar hočem zavije v klasično špansko post-despacito kitaro, ki izpade presunljivo blizu hrvaškemu popu. Kar je svojevrsten kompliment, da ne bo pomote. Jasno je, da se Serčič kameleonsko znajde med odtenki istega žanra. Sicer pa že sam pove, da »v življenju vedno bom počel, kar hočem«, četudi takoj prizna, kako »bijem bitke sam s sabo«. Neusklajeno in nekonsistentno razgaljanje, ki samo pokaže, da Serčič z redkimi izjemami, kot je Zlomljena, ne računa na to, da bi tekste jemali kako drugače kot s srcem. To je srčna glasba. To so že videni prijemi, slišane tehnike in znana produkcija. Pa nič zato, je njegova, je on. In je kitara. Ter kadenca, ki spet več obeta, kakor ponudi. 

Da pa je bil v Serčičevi sobi očitno tudi konkreten žur, ne le izpovedovanje ob kitari, namigne predzadnja skladba, Nobenem nam povedla. Od kod pa se je zdaj to vzelo? Že verz »Ja, vem, 10 let je predolgo / na isti štangi sedet« je šok. Kaj je to? Hit? Presenečenje? Kriza? Preboj? Jasno je le, da je Serčič iskal Prince moment, svoj Kiss in Musicology, to se težko zgreši, a kar šokira, je to, kako uspešen je pri kopiranju, prenašanju, nadgrajevanju forme. Neverjetno. Že ženski backvokali in kričanje. Od kod, nenazadnje, tak Serčičev vokal? Kje je to bilo prej, vmes in kasneje? Zakaj tega ni več, zakaj tega bolj ne goji?

Ploščo sklene pesem Snežinki, pričakovano ob koncertnem klavirju, klaviaturah in bublejevskih prijemih, temelječ na motownu in večnem božiču. No, Snežinki nikdar ne bosta božični zimzeleni hit, saj se preveč trudi imeti vse, kar naj bi božična pesem imela. In takšen je tudi album Iz moje sobe. Za Serčičeve vrstnike in vrstnice zna to biti nujno potreben album, kakršnega je treba prerasti in preboleti, kakor vse bivše. Ko se smejiš, ker si nekdaj poznal/a verze tipa »letela sva med zvezdami, stopila se med prsti / bejbi, vedno nate spomnim se, ko sneži«. To je pop za pop sceno. Obrt, ob kakršni so podpisujejo kalibri, kot so Plestenjak, Hace, Randželović. Da vedo, kaj počnejo mladi, in jih imajo na varni razdalji. 

Hkrati je to album, ki potrdi, kar piše na ovitku, da namreč Žan Serčič nikoli ne bo nehal delati komadov, četudi ti ne bodo vedno iz njegove sobe. Iz moje sobe je soliden, iskren, varen in povprečen pop album nadpovprečne želje, obrti in zagnanosti. Žan Serčič bo z njim navdušil tiste, ki jih je že navdušil. Je pa na njem tudi kar nekaj trenutkov, s katerimi bi lahko dosegel širše občinstvo. Težava je le, da ta svetova nista nujno kompatibilna.